Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Stanislav Zore, je v obširnem pogovoru, ki bo objavljen v prihajajoči 44. številki tednika Družina, spregovoril o vseh ta hip najbolj perečih vprašanjih: epidemiji, spletnih prenosih svetih maš, obhajanju praznika vseh svetih, teorijah zarote. Za pokušino navajamo nekaj navedkov iz pogovora.

O okužbah zaposlenih na nadškofiji, zaradi česar je moral tudi sam v karanteno: »Virus je prišel v našo bližino, v naše družine, v naše delovno okolje in tudi pokojne poznamo. Vse to spremeni odnos do ljubezni. A vsaj pri meni ta odziv ni strah in panika in upam, da tudi pri drugih ni, saj to nikomur ne koristi. Na nadškofiji smo ves čas spoštovali ukrepe, povsod so bila razkužila, maske, razkuževanje kljuk, pa je okužba vseeno prišla od zunaj in zdaj se pač obnašamo po navodilih za karanteno.« O odzivih na škofovsko navodilo, naj duhovniki ne prenašajo maš prek spleta: »Pričakovali smo, da bodo ljudje zelo težko sprejeli to odločitev, po drugi strani pa me je včasih presenetila raven tega odziva, ker so ljudje znali napisati tudi stvari, ki so pod nivojem nekega človeškega pogovora.«

O tem, ali je tovrstne odzive razumel kot nespoštovanje avtoritete škofov:»Ne. Pokorščina je čisto nekaj drugega kot biti tiho in sprejeti, kar ti je bilo naročeno. Zdrava pokorščina je vedno sad dialoga med obema stranema. Kar se je zdaj dogajalo, sem doživljal kot pogovor, izmenjavo mnenj. Presodili smo, da bi vztrajanje pri odločitvi glede spletnih prenosov maš prineslo več hude krvi in nepotrebnega vznemirjanja in da se ljudje niti za tisto, kar je bilo mogoče, ne bi odločili. Da je morda bolje, če zaenkrat spremenimo svojo odločitev in ob tem zelo poudarimo, da mora biti vsaka taka priložnost premišljena vzgoja za občestvo, za pravi evharistični čut znotraj Cerkve.«

O praznovanju prihajajočih praznikov: »Pri sebi sem premišljeval, da bodo ravni ti prazniki trenutek, ki bo ljudi spet povabil nazaj v občestvo na izrazitejši način. Trenutne razmere kažejo, da to ne bo mogoče. Vem, koliko nam pomenijo rože in sveče na grobovih, a niso edino znamenje naše povezanosti s pokojnimi. Vabim, da letos omejimo ta vidik hvaležnosti pokojnim ali ga razporedimo v daljše časovno obdobje. Vsekakor pa je za nas kristjane posebno znamenje ljubezni do pokojnih naša molitev zanje in pa darovanje za maše.«

O tem, kako v zdajšnjih razmerah ohranjati optimizem: »Optimist ne zanika resničnosti, pač pa se potrudi uzreti jo z vseh zornih kotov. Mednje sodi tudi, da ob vseh negativnih pojavih vidi odprte možnosti za prihodnost. Optimizem nam lahko dajejo resna prizadevanja ljudi, da bi zamejili širjenje okužb; prizadevanja vlade, ki odgovorno deluje in sprejema premišljene ukrepe; zdravstveni delavci – kako se razdajajo za zdravje obolelih; prostovoljci Karitas in drugih dobrodelnih organizacij; napori znanstvenikov za odkritje cepiva. Vsa ta znamenja me utrjujejo v prepričanju, da smo sicer ranljivi in krhki, nismo pa nemočni. Zadnji razlog za optimizem pa je naša vera v Boga, ki je in ostaja gospodar časa in zgodovine.«

Celoten pogovor si preberite v 44. številki tednika Družina.