Dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice, bratje redovniki, dragi bogoslovci, spoštovani ministranti in ministrantke, spoštovane mame in očetje, dragi molivci za nove duhovne poklice, za stanovitnost in svetost poklicanih, dragi romarji k Mariji Pomagaj na Brezje, dragi Marijini častilci.

Posebej bi danes rad pozdravil vse tiste, ki bodo sprejeti med pripravnike za diakonat in prezbiterat, pa tudi vse naše može, ki so v sebi po letu razločevanja prepoznali Božji klic v stalni diakonat in bodo danes postavljeni v službo bralca.

Z velikim veseljem vas vse pozdravljam na Brezjah, kamor smo prišli, da bi naši nebeški materi Materi izročili svoje zahvale in prošnje, zlasti še zahvale in prošnje za duhovne poklice.

Povabim vas, da bi bilo naše današnje srečanje pri Mariji Pomagaj na poseben način izraz in znamenje naše vere in zaupanja v njeno materinsko bližino, s katero posluša vse tisto, kar njeni mogočni priprošnji zaupajo bolj naša srca kot naše besede. Na tem svetem kraju naše nadškofije in naše slovenske zemlje vsak izmed nas doživlja resničnost molitve, ki smo jo včasih molili vsak dan in upam, da tudi danes ostajate zvesti tej molitvi velikega Marijinega častilca sv. Bernarda: „Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tvoje pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati ... Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed ...“

Zato tudi danes prihajamo k Mariji polni zaupanja in upanja. Prihajamo k Njej, ki ji je starček Simeon v templju napovedal, da bo njeno dušo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. Prihajamo k Njej, ki vedno znova doživlja, da ljudje s svojimi grehi, s svojo praznino in svojo ošabnostjo zasajamo meč bolečin v njeno srce. Ob vsakem meču, ki prebode Marijino srce, se razodenejo misli src, misli, ki so prazne, srca, ki so prazna, ideje, ki so prazne, in morajo zato biti zelo glasne, ali pa sprevržene, da se slišijo. Prepričan sem, da Mati odpušča in da skupaj s Sinom ponavlja Očetu: „Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“

Ob tem povzročanju bolečin njenemu srcu pa vabim vas, vse Marijine častilce in vse romarje k Mariji Pomagaj, da danes, ko pred Boga po Njej polagamo svoje molitve, prošnje in žrtve za nove duhovne poklice ter za stanovitnost in svetost poklicanih, sklenemo zavezo, da si bomo stalno in iskreno prizadevali, da bi ostajali njeni zvesti častilci – da ji bomo vedno izkazovali spoštovanje in čaščenje. Naj iz naših ust nikoli ne pride beseda, ki bi žalila njeno vzvišenost in lepoto, kaj šele da bi iz kristjanovih ust prišla kletev. Naš odgovor na nespoštovanje drugih do Marije Pomagaj naj bo naša neomajna zvestoba in spoštovanje. To je danes moja iskrena in globoka prošnja za vsakega izmed nas. Njej, sebi in drugim s svojim življenjem pokažimo, da smo njeni sinovi in hčere. Hvala vam, če si boste prizadevali živeti ta odnos zaupanja in spoštovanja.

Vodilna misel današnjega molitvenega dneva za nove duhovne poklice, za stanovitnost in svetost poklicanih je: „Pojdi in popravi mojo cerkev.“ Te besede je sv. Frančišek Asiški zaslišal, ko je dolgo vztrajal v molitvi pred Križanim pri Svetem Damjanu. Pred to ikono Križanega je Frančišek vztrajno ponavljal svojo prošnjo: „O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.“

Frančišek je bil v tistem času v veliki notranji stiski. Mladostne sanje o tem, kako bo postal slaven in velik vitez, so se mu že na prvi poti k slavi na bojnem polju razblinile. Se je pa na tej poti naučil nekaj zelo pomembnega; pomembnega tudi za nas danes, za vsakega izmed nas.

Do takrat je bil Frančišek samozavesten, nekoliko vase zagledan mladenič. Bolj ali manj mu je bilo vse jasno. Njegov pogled je bil usmerjen v doseganje cilja. Dobro je vedel, kaj hoče. Edino vprašanje, ki se mu je porajalo, je bilo: kdaj se bo to zgodilo, kdaj bo postal slaven, kdaj bo postal velik vitez.

Na tej poti k slavi pa je v neki noči spoznal, da se poganja za stvarmi, ki ga ne bodo osrečile in da se nadeja uspeti v hoji za človekom, ki ni gospodar, ampak služabnik. V tem doživetju je Frančišek zmogel vprašanje, ki je vse njegovo življenje postavilo v pravo luč. Z vso iskrenostjo svojega srca je Bogu postavil vprašanje: „Gospod, kaj hočeš, da storim?“

Kakšna sprememba! Kakšno spreobrnjenje! Frančišek, ki je do tega vprašanja hodil v jasnini svojih ciljev in namenov, je s tem vprašanjem priznal, da je Bog tisti, ki pozna njegovo pot, da je Bog tisti, ki določa njegove cilje, sam pa je postal človek, ki posluša, kaj mu bo povedal njegov Bog. „Gospod, kaj hočeš, da storim?“ Na to vprašanje mu je nazadnje odgovoril Jezus s križa, ko mu je dejal: „Pojdi in popravi mojo cerkev, ki se ruši!“

Tudi mi moramo, ko molimo za duhovne poklice, najprej sami stopiti pred Boga. Tudi mi moramo Boga vprašati, kaj hočeš, da storim? Vendar moramo s tem vprašanjem misliti resno. Ko Boga vprašujemo, kakšna je njegova volja zame, moramo biti tudi pripravljeni, da bomo storili to, kar nam bo Bog povedal. Ne smemo ravnati dvolično, da bi Boga spraševali, naj nam pove, kaj naj storimo, potem pa bi začeli njegov odgovor prilagajati našim muham in naši želji, da bi ostali v coni udobja, kakor pravi papež Frančišek. Dovolimo Bogu, da postane luč našega življenja.

Bodimo prepričani, da Bog od nikogar izmed nas ne bo zahteval nič takega, kar ne bi bilo izvedljivo. Ne domišljajmo si, kakšen bo njegov odgovor na moje vprašanje: Gospod, kaj hočeš, da storim? Gospod ti bo pokazal, kje in kako boš v svojem življenju živel po njegovi volji. Pomembno pa je, da je odločitev za Boga korenita. In mladi ljudje ste sposobni korenitosti. V mladem človeku, če je v resnici mlad, ni prostora za mlačnost, za polovičarstvo, za omahljivost. Zato temeljnemu vprašanju, kaj hočeš, da storim, sledi temeljna odločitev, in to je hoja za Kristusom.

Pavel nam je v Pismu Korinčanom to jasno povedal. Ne moremo biti Božji in obenem služiti malikom. Ne moremo biti deležni Gospodove mize in mize hudobnih duhov. Jezus je rekel, da „nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. (Mt 6,24).

Da bi bilo naše življenje skladno, da nas ne bi zamajala vsaka sapica, ki zapiha v Cerkvi in v družbi, da ne bi omahovali ob vsaki misli, ki jo kdo izreče, hočemo postaviti svoje življenje na trdne temelje. Kakor človek, ki hoče postaviti hišo zase in za svojo družino in hoče v teh hiši živeti varno. Treba je iti v globino. Tam je skala, na kateri bo hiša tvojega življenja mogla biti trdna in varna.

Jezus nas vabi, naj hodimo za njim. „Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja“ (Jn 8,12). In še drugega Jezusovega povabila ne smemo nikoli preslišati: „Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen“ (Jn 6,35).

Draga mama in oče, če bosta gradila na temelju, na Kristusu, če bosta hodila v njegovi luči in se nasičevala z njegovim kruhom, bosta kot mama in oče vedno lahko izpolnila Očetovo voljo.

Dragi kandidati za stalni diakonat in pripravniki za diakonat in prezbiterat. Za vas velja isto. Samo v svetlobi, ki je Kristus in v moči jedi, ki daje življenje, boste mogli zvesto hoditi za Kristusom in postajati njegove priče v svetu, v katerega boste poslani kot diakoni in pozneje kot duhovniki.

Dragi mladi prijatelji. Pogumno vprašujte Kristusa, v katero služenje vas kliče. Ne bojte se ga spraševati in ne bojte se njegovih odgovorov. In ne bojte se odgovoriti na njegova vabila. Če vas bo poklical v družino, potem z veseljem ustanovite družino in bodite dobri možje in žene, dobre mame in očetje. Če vas bo poklical v posvečeno življenje, potem z veseljem posvetite svoje življenje Bogu in bodite dobre redovnice in dobri redovniki. In če te kliče v duhovništvo, se ne prestraši. Bog ni prezahteven z nami. Pozna naše kreposti in pozna naše slabosti. In vse bo uporabil za to, da bomo postali drevesa, ki bodo dajala dober sad. Po vaših molitvah, po vaših srcih in po vaši ljubezni bo popravljal svojo Cerkev.

Marija, tebi izročam vse naše romarje. Tvoja roka naj jih vodi po poti za Gospodom Jezusom, da bomo najprej sami deležni Božje luči in Božje hrane, da bomo potem postali sposobni tudi drugim podarjati luč in jih nasičevati. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit