Dragi bratje in sestre,

naše zaupanje v nebeško Mater Marijo in hvaležnost za vse, česar smo deležni po njeni priprošnji, nas je povabila na to nedeljsko popoldne k njeni kapelici v Šentjernejskem Novem Lurdu. Mesec maj je mesec šmarnične pobožnosti, ki je globoko zasidrana v naša srca in v našo marijansko pobožnost. Prav tako je naš narod močno zaznamovala Marijina bližina, ki so jo verni kristjani doživeli v Marijinih prikazanjih Bernardki Soubirous v Lurdu.

Ob 50. letnici teh prikazanj je škof Anton Bonaventura Jeglič v pastirskem pismu povabil vse župnije, naj pripravijo proslavo v čast Brezmadežni. V Šentjerneju je kaplan Leopold Kolbezen, ki je na poti k bolniku prav na tem kraju zagledal primeren prostor, da bi sem postavili Marijin kip in začeli častiti Brezmadežno. Zamisel je bila všeč tudi drugim duhovnikom in tako so 29. junija 1908 v veliki procesiji 7000 ljudi sem prinesli Marijin kip in nastal je Šentjernejski Lurd.

Škof Anton Bonaventura je že deset let prej, leta 1898 poromal v Lurd in o tem romanju pripoveduje v pastirskem pismu, kjer pravi: »Tukaj (v Lurdu) sem torej bil, na tem blagoslovljenem mestu sem prosil mogočno Devico in Mater za pomoč, ne v svojih telesnih zadevah, pač pa za pomoč v svojih dušnih potrebah, še bolj pa za pomoč v naših dušnih potrebah. Dragi moji kristjani: molil sem goreče za duhovnike, za redovniške osebe, za vse stanove in ljudi, posebno za grešnike in za one nesrečne naše slovenske rojake, ki so od vere Kristusove že odpadli, ali so v nevarnosti, da odpadejo. Najbolj goreče pa sem zdihoval, naj mi Devica Marija pomaga, da mi vsi skupaj v lepi naši slovenski domovini ustanovimo potrebne zavode za dobro, v resnici krščansko vzgojo naše mladine, namreč za vzgojo vaših otrok, katere pošiljate v šole, da bi bili kdaj duhovniki ali koristni delavci v drugih stanovih, pa se premnogi spridijo in so v nesrečo svojemu narodu, to je vam, predragi v Kristusu in samim sebi. Tu je potrebna pomoč, to je zadeva nas vseh, vsega slovenskega naroda. Oh, molil sem in zopet molil … in odpotoval sem iz Lurda veselega srca, prepričan, da nameravano delo z vašo pomočjo v petih letih dogotovim. Obljubil sem prečisti Devici, da v petih letih pridem zopet in pripeljem s seboj zastopnike prvencev v naših novih zavodih, pa tudi še kaj Slovencev, ako se mi bo kdo hotel pridružiti.« 23. julija 1906 je odpotoval v Lurd s štirimi gojenci. V dnevniku je zapisal: »Vezala me je obljuba, storjena v Lurdu leta 1898, da prvence pripeljem v Lurd, ako mi Marija Devica pomaga, da veliko delo izvršim« (Dnevnik, 23. avgusta 1906). Škof Jeglič pa je prišel tudi sem, v Šentjernejski Lurd. Ob birmi, ki jo je imel v Šentjerneju, so ga možje prosili, da bi se na tem kraju lahko darovala sveta maša. Škof, ki je v svojem dnevniku opisal, kako je kraj urejen, se je odločil, da bo prvo sveto mašo daroval kar sam. 25. avgusta 1918 so sem prišli v procesiji tisoč romarjev, ki so prosili za mir in škof Jeglič je daroval slovesno sveto mašo.

Kakor škof Jeglič v Lurd, smo tudi mi prišli na ta kraj Marijinega češčenja s prošnjami zase, za našo Cerkev in za ves naš narod. Škof Anton Bonaventura je Marijo prosil, naj mu pomaga, da bo ustanovil »potrebne zavode za dobro, v resnici krščansko vzgojo naše mladine«.

Tudi naše mlade in ves naš narod danes ogrožajo ideologije, ki so nevarnejše od tistih, s katerimi se je srečeval Jeglič. Te ideologije, ki se predstavljajo kot napredne, kot korak naprej v razvoju družbe, nas v resnici vodijo proti prepadu. Dogajanje je podobno zidanju babilonskega stolpa. Babilonci so bili prepričani, da si bodo s stolpom do neba naredili ime med narodi na zemlji in ne bodo več potrebovali nobenega boga. In so zidali, zelo zavzeto in nadvse napredno – vendar so zidali svoj konec. Višje so zidali, bolj so bili vsaksebi in na koncu so se razkropili na vse strani neba. Podrtija stopa pa je ostala spomenik nespametnega napuha.

Tudi mi skoraj vsak dan znova poslušamo, kaj je napredno. Tudi mi zidamo stolp – vendar to ni stolp življenja, ampak stolp smrti. Ko je Bog ustvaril človeka, je svetopisemski pisatelj zapisal: „Glej, bilo je zelo dobro!“ (1 Mz 1,31).

V odnos do človeka je Bog postavil prvo in temeljno zapoved: „Spoštuj!“ Spoštuj, da boš varoval življenje, da boš varoval dostojanstvo, da boš varoval lastnino, da boš varoval zakon in družino. Spoštuj, da ti bo dobro na zemlji, ker bo zemlja varen prostor za življenje in bo tudi človeška družba varno okolje za vsakega posameznika znotraj nje.

Mi pa živimo v okolju, ki ima sicer polna usta in nešteto popisanih strani o spoštovanju do narave, o spoštovanju človekovih pravic, o spoštovanju različnih kultur in tako dalje. Istočasno pa sprejemamo odločitve, ki zanikajo to spoštovanje in vse besede o spoštovanju spreminjajo v leporečno igranje z besedami, življenje pa nas postavlja na laž.

Kaj smo storili? Izpraznili smo nebesa in na mesto Boga postavili sami sebe in svojo domišljavost, da moremo biti stvarniki in da moremo oblikovati človeka in družbo po svojih predstavah in željah. S tem pa, ko smo odstranili Boga, smo istočasno odstranili tudi vse njegove zapovedi. Obnašamo se, kot da smo gospodarji nad življenjem in smrtjo. Ne ubijaj ne velja več. V resnici smo šli še precej dlje. Ne samo, da ne ubijaj ne velja več. Ubijanje smo spremenili v pravico. Ubijanje na začetku življenja smo spremenili v pravico matere do izbire, do odločitve. Ubijanje na koncu življenje hočemo prodati kot usmiljenje in sočutje, zaradi katerega nočemo, da bi ljudje trpeli. Seveda nočemo, da bi ljudje trpeli. A sočutje ni v begu pred trpljenjem, sočutni in usmiljeni nismo s tem, da odstranimo tiste, ki so potrebni pomoči in prosijo za pomoč, ne za smrt; prosijo za bližino, ne za odstranitev; prosijo za nežnost, ne za injekcijo smrtonosnega strupa.

Dragi bratje in sestre, če pristanemo na logiko kulture smrti, ki hoče odstraniti vse, ki na kakršen koli način izzivajo moje udobje in mi bodisi zaradi tega, ker jih nismo načrtovali, ali pa zaradi tega, ker ne zdržimo v njihovi bolezni, smo postali nečloveška družba. Družba je namreč samo toliko človeška, kolikor je v njej prostora in sposobnosti za sprejemanje ljudi, ki potrebujejo bližino in pomoč, ki potrebujejo nego in ljubezen. Če hočemo biti v resnici kristjani, torej vredni Kristusovega imena, potem bomo morali v svoji sredi sprejemati tudi tiste ljudi, ki nosijo svoj križ, naše sočutje in usmiljenje pa nas bosta morala voditi v njihovo bližino, da bomo skupaj z njimi poprijeli njihov križ, ne pa da bomo njihov križ odstranili z njimi vred.

Naj mimogrede postavim vprašanje: dragi brat, draga sestra, kako o teh stvareh razmišljaš ti? Ali je v tvojem srcu zapoved ne ubijaj brezpogojna? Ali pa morda prihajaš v skušnjavo, da bi rekel: Ja, ne ubijaj velja, vendar v takšnem in takšnem primeru bi bilo pa mogoče … Če razmišljaš tako, si zapoved ne ubijaj odpravil in družba postaja vedno bolj nevarna … za vse: kajti danes so na vrsti nerojeni; jutri bodo na vrsti tisti, ki so nam odveč, čeprav bomo to zavili v človekoljubne besede; samo vprašanje časa je, kdaj boš na vrsti ti?

Danes obhajamo nedeljo Svete Trojice. Stojimo pred srčiko skrivnosti naše vere, ko pred nas stopa troedini Bog, eden v treh Osebah iste narave. Naš razum ob tem obnemi. Kako v naše človeške miselne okvire zajeti to skrivnost – to nas presega. Zato se Bog sam sklanja k nam in nam razodeva, da največjih skrivnosti življenja ne urejajo matematične formule in zakoni fizike. Največja skrivnost življenja se razodeva v neizmerni moči ljubezni, za katero je učenjak in mislec Pascal dejal, da srce pozna razloge, ki jih razum ne more dojeti.

Ko je neki učenjak prišel k rabinu, mu je rekel: »Prebral in preučil sem nešteto knjig, pa Boga še nisem nikjer našel.« Rabin mu je na to odgovoril: »Nisi ga našel, ker se nisi nikoli dovolj globoko priklonil, ker se nisi nikoli dovolj globoko sklonil.«

Kajti Boga srečamo, ko smo se pripravljeni skloniti, kakor se je sklonil Bog. Boga srečamo, ko izpolnjujemo vse, kar je Jezus rekel in naredil. To lahko pomeni, da postanemo ljudje, ki služijo. Skloniti se, lahko pomeni ponižno priznati, da smo ustvarjeni, da Bog odrešuje svet in da smo mi Božje orodje. Skloniti se, lahko pomeni, da smo usmiljeni; že zgolj zaradi tega, ker čutimo: smo ljudje z napakami in slabostmi. Sklonjenost ni lažna skromnost, ni lažna majhnost. Sklonjenost pomeni, da bi radi ljubili na način, kakor ljubi Bog; in on se je sklonil k nam.

Najgloblje je to razumela Marija. Božja Mati je postala, ko je sprejela Božjo ljubezen in se pred njo priklonila v ponižni odprtosti: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V žaru materinstva je zapela svoj Magnificat: »Moja duša poveličuje Gospoda, ki se je ozrl na nizkost svoje dekle. Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.«

Marija je v svojem izpolnjevanju Božje volje vedno znova prihajala k ljudem in jih vabila, naj sprejmejo njenega Sina, Odrešenika človeštva. Tudi v Lurdu. Pa seveda tudi tukaj; povsod tam, kjer se ljudje zbiramo v zaupanju v njeno mogočno priprošnjo.

Tudi danes jo prosimo: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za  nas, ki se k tebi zatekamo. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit