Dragi bratje in sestre.

Včeraj je minilo šestdeset let, odkar je umrl škof Anton Vovk. Bilo je 7. julija leta 1963, na praznik sv. bratov Cirila in Metoda, ki ju je posebno častil in prosil papeža Janeza XXIII, naj ju imenuje za prvotna zavetnika ljubljanske nadškofije. Papež je ob povzdignjenju ljubljanske škofije v nadškofijo to prošnjo sprejel in je 13. decembra 1961sv. brata Cirila in Metoda imenoval za glavna zavetnika nadškofije.

Pomenljivo je, da je škof Vovk v večno življenje stopil prav ob praznovanju teh dveh slovanskih apostolov. Moža, ki sta bila zaradi oznanjevanja evangelija sposobna izrednih dejanj, ki sta bila iz istega razloga v duhu apostola Pavla sposobna vsem postati vse (1 Kor 9,22), se vživeti v kulturo in jezik ljudstva, ki sta mu oznanjala Kristusa, ki sta se bila sposobna podati na dolgo pot, da bi moglo njuno ljudstvo Boga slaviti in častiti v svojem jeziku, ki sta bila dejansko pripravljena tudi umreti za svoje Slovane, sta bila v marsičem navdih tudi škofu Antonu Vovku.

V spominskem zapisu, objavljenem ob njegovi smrti, je v Okrožnici ljubljanske nadškofije rečeno: »Zanj vera ni bila filozofija, tudi ne bogoiskanje in čustvo, ampak tako gotova stvarnost dneva, kakor vsakdanje delo; zato mu je bila molitev, daritev in cerkev tako vsakdanja potreba kakor delo, jelo in dom« (Dolinar, 446). Zato lahko razumemo izjavo njegovega generalnega vikarja in pomožnega škofa dr. Jožefa Pogačnika, da je »z njim legla v grob močna osebnost, velik škof in dragocen človek.«

V svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval samo osem dni pred smrtjo, je dejal: »Bog mi je priča, da na visoko škofovsko čast nikdar niti mislil nisem. Božja volja in izredne razmere so to prinesle. Čutim se nevrednega in nezmožnega. Pomaga pa mi Bog. Predvsem s tihim zatajevanjem in tudi s trpljenjem. Da bi le bilo vse po volji Božji.« Povsem v skladu s tem, kar je izbral za svoje škofovsko geslo: »V Gospoda zaupam.«

Kakšna je bila življenjska pot moža, ki je zrasel do takšne veličine? Rodil se je 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem in, kot je sam povedal, ko so ga rogovileži napadali v Dolenjskih toplicah, ležal v isti zibelki, kot njegov sto let starejši sorodnik pesnik France Prešeren, ki je bil brat njegove babice Mine.

Kot šolarja in pozneje kot bogoslovca ga je nedvomno globoko zaznamovala pobožnost do Marije, posebej do Marije Pomagaj na Brezjah. Sam je povedal, da je sicer doma pod Triglavom, ki ga je gledal iz svoje rodne Vrbe, pa vendar ni bil nikoli na njem. Zelo veliko pa je bilo nedelj, ko se je zgodaj zjutraj odpravil na Brezje, k Mariji Pomagaj. Čevlje je obesil čez rame in hodil bos. In potem nazaj. Zato je tudi pozneje, kot ljubljanski škof, pogosto hodil na Brezje in vodil slovesnosti v čast Mariji pomagaj. Njegova povezanost z Marijo na Brezjah je čudovito ovekovečena v napisu na oltarju v kapeli Marije pomagaj. Na sprednji strani oltarnega podstavka je napis: »Premili kraljici posvetil umetniški oltar Anton ljubljanski ribič«.

V že omenjenem zapisu v Okrožnici ljubljanske škofije je o delovanju škofa Vovka zapisano, da je v prvi »dobi veljalo predvsem eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve. Ta moralna moč je bila narodu dragocen zaklad ne le v verskem pogledu, marveč tudi v odstranjevanju vojnih razdejanj in v izgrajevanju vasi, mest in novih potreb« (Dolinar 446).

Prav v tem duhu so pomenljive besede, s katerimi je nagovarjal ljudi v pridigah. Ob petdesetletnici kronanja Marijine podobe na Brezjah je ljudi spodbujal k veri: »V tej veri po Marijini želji: Stojte! Ne kakor otrok na majavih nogah, ki pri vsakem koraku lahko pade; ne kakor bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerih ni moči. Stojte s trdnimi nogami kakor hrasti, pripravljeni na sunke vetra od vseh strani! Stojte, kadar Bog dopušča, da se vaša vera boleče preizkuša! Stojte, da v neveri grešnega sveta ne utonete in z zgledom vernega življenja pokažite, kako je treba svetne dobrine uporabljati, da gotovo večne dosežemo! Stojte v veri v vseh preizkušnjah življenja!«

In škof Anton Vovk je stal. V resnici je stal kakor hrast. Ob vseh poskusih oblasti, da bi ga odtrgali od papeža, da bi Cerkev v Sloveniji ločili od Rima in oblikovali nekakšno narodno cerkev, da bi ga odtrgali od škofa Gregorija Rožmana, je škof Vovk ostajal neomajno zvest Kristusu, Cerkvi in tudi svojemu škofu.

S celonočnimi zasliševanji so ga lomili, zelo so ga lomili, da bi ga zlomili in pripravili do tega, da bi bil pripravljen »sodobno pridigati in ljudstvo dvigati po poti socializma« ter da bi glede tega dal smernice tudi duhovnikom, pa je odločno izjavil, da tega ne bo storil. Začeli so mu groziti: »Boste videli, kam vodite Vi Cerkev. Jutri boste videli, koga bomo od duhovnikov še zaprli. Vsega ste vzrok Vi.«

Ko je škof Vovk na to odgovoril: »Če sem tak zločinec, zakaj mene ne zaprete? Tu sem,« je OZNA odgovorila: »Vi bi radi postregli Vatikanu, da bi imel material zoper nas, ko bi bil zopet en škof zaprt. Zaenkrat tega ne bomo storili« (V spomin in opomin, 422).

Je bila v njem grenkoba, zamera, zagrenjenost do politične in državne oblasti? Za takšne stvari je bil škof Vovk prevelik. V svojem srcu je ostal nedotaknjen in je delal v dobro Cerkve in naroda. France Bučar v zapisu o škofu Vovku pravi: »V razgovorih z najvišjimi predstavniki oblasti je škof Vovk celo izrecno in nedvoumno dal vedeti, da želi biti Cerkev povsem lojalna do nove oblasti, da si ne lastni nobene posvetne moči, da so vrednote, ki jih brani, v korist tudi oblasti sami« (Družina, marec 2004).

In zato je isti avtor v nadaljevanju svojega zapisa o škofu Vovku upravičeno dejal: »Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.«

Ob petstoletnici ljubljanske škofije je škof Vovk v pridigi poudaril, da še noben slovenski rod »ni bil postavljen na tako odgovorno mesto, kakor naš. Živimo v silnih časih, ko se lomijo svetovi. Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednosti življenja, ki nam niso dane le za petsto, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj. Ali bomo kos tej nalogi? Bomo,« je zatrdil škof Vovk, »Bomo, ali samo z enim pogojem: da se ne izneverimo Bogu in življenju.«

Ob 60-letnici smrti škofa Vovka imamo torej dve nalogi: Prva je, da najprej v svojih srcih, v svojem krščanskem in narodnem spominu Vovku postavimo spomenik, kakršnega po Bučarjevih besedah zasluži. On je pokazal, da komunizem ni vsemogočen. Druga naloga pa je, da po Vovkovih besedah ostanemo zvesti Bogu in življenju. Ta čas to nujno zahteva od vseh nas in vas vabim, da se priporočamo tudi škofu Vovku, ki je Božji služabnik, da bi v zmedenosti ideologij in v nasprotnih vetrovih znali ljubiti Boga in zaradi Boga ljubiti vsakega človeka. Teh zmag se ne izbojuje z nasprotovanjem. Po zgledu škofa Vovka se te zmage izbojujejo z zvestobo. Kakor je on v časih pravega preganjanja ostajal to, kar je bil: kristjan, škof in Slovenec, tako moramo tudi mi danes ne glede na vse trdno stati kot kristjani in Slovenci.

Skupaj zmolimo za beatifikacijo Božjega služabnika škofa Antona Vovka:

O Bog, v škofu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta ob njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanja v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.