Papež odgovarjal na vprašanja vrhovnih predstojnic: Cerkev je ženska

12.5.2016 Vatikan Papež Frančišek, Ženska
Foto: Osservatore Romano Foto: Osservatore Romano

Papež Frančišek se je včeraj v Vatikanu srečal z redovnicami iz Mednarodne zveze vrhovnih predstojnic. Med srečanjem se je odvil dolg in spontan dialog, med katerim je sveti oče odgovoril na njihova vprašanja. Le-ta so bila konkretna in neposredna, med drugim so se dotaknila možnosti ženskega diakonata in razlogov, zakaj redovnicam ni dovoljeno pridigati med mašami.

Vloga žensk v procesih odločanja

Prvo vprašanje je zadevalo vlogo žensk v procesih odločanja v Cerkvi. Papež je dejal, da je njihova vključenost zares prešibka in da je potrebno iti preko tega. Z več vidikov v teh procesih namreč ni nujno duhovniško posvečenje. Kjer ni predvidena pastoralna pristojnost, povezana s svetim redom, je prisotnost žensk, redovnic in laikinj, zelo pomembna, zlasti med samim oblikovanjem odločitev – med premišljevanjem in razpravo – ne le v samem izvrševanju kasneje. Kajti ženski pogled na življenje ali problem je drugačen od moškega. Biti morata komplementarna.

Ženske in pridiganje med mašami

Glede možnosti, da bi ženske lahko pridigale med mašami, je papež pojasnil, da je razlika med pridigo, ki je del besednega bogoslužja, in pa pridigo med sveto mašo. Prvo ima brez težav lahko tudi ženska, bodisi redovnica ali laikinja. V drugem primeru pa je pridiga povezana z vodenjem maše kot celote besednega in evharističnega bogoslužja, ki pripada Jezusu Kristusu. Duhovnik ali škof mašo vodi v Njegovem imenu. Gre torej za teološki in  liturgično-dogmatski problem.

Skušnjavi feminizma in klerikalizma

Papež je redovnice na tem mestu spodbudil, da bi bile pozorne na dve skušnjavi. Najprej na feminizem, saj vloga ženske v Cerkvi ni del le-tega, temveč je njena pravica – pravica krščenke s karizmami in darovi, ki jih ji je dal Sveti Duh. Pasti v feminizem bi pomenilo omejiti pomen ženske. Druga zelo močna skušnjava pa je klerikalizem. Danes več kot 60 odstotkov župnij nima sveta za ekonomske zadeve in pastoralnega sveta. To pomeni, da jih vodi duhovnik s klerikalnim duhom, ki ne udejanja sinodalnosti. Slednja ni novost sedanjega papeža, saj omenjene svete zapoveduje cerkveno pravo. Pomembno se je zavedati, da sta duhovnik ali škof služabnika skupnosti ter ne šefa nekega podjetja. Vendar pa nevarnost klerikalizma podpirajo tudi laiki in redovniki, ki se pustijo »klerikalizirati«, in sicer zato, ker je tako bolj udobno.

Možnost stalnega diakonata za ženske

V nadaljevanju je bilo poudarjeno, da so ženske že sedaj protagonistke služenja revežem in bolnikom, odrinjenim na rob in umirajočim, verouka ter mnogih drugih cerkvenih služb. Izhajajoč iz tega in nanašajoč se tudi na izvire krščanstva so redovnice zastavile vprašanje možnosti stalnega diakonata za ženske. Papež jih je spomnil, da starodavna vloga diakonis še sedaj ni povsem jasna. Verjetno so pomagale pri krščevanju žensk. Obenem pa je sveti oče pokazal svojo razpoložljivost, da bi vprašanju posvetili uradno študijsko komisijo.

Cerkev je ženska

Ko je bila ponovno izpostavljena večja vključenost redovnic v življenju Cerkve, je papež poudaril nujnost, da so prisotne na posvetovanjih in zasedanjih vatikanskih dikasterijev, ki zadevajo njihove pristojnosti. Ženski pogled namreč obogati. Posvečena ženska je ikona Cerkve in Marije. Brez Marije pa ne bi bilo binkošti. Papež je dodal še poudarek, da je Cerkev ženska, in sicer ženska, ki je poročena z Jezusom Kristusom. 

Služenje ni delo služinčadi

Nadalje je dejal, da se preko skrbi posvečenih žensk za vse tako ali drugače odrinjene na rob izraža materinskost Cerkve. Njihovo delo ne sme biti razumljeno na izkrivljen način, kot je na primer strežba v kakšnem župnišču, ki naj bi nadomestila skrb za duše. Kriterij v odločanju o delu redovnice mora biti torej služenje, ki ni isto kot opravljanje dela služinčadi. Prvo je namreč njena poklicanost, medtem ko drugo razvrednoti njeno življenje in dostojanstvo.

Do sprememb preko razločevanja

V povezavi s tekočo reformo več kongregacij in inštitutov ter posledične težave kanonske narave je papež Frančišek pokazal naklonjenost možnosti vnosa manjših sprememb tako v konstitucije kot v cerkveno pravo. Vendar pa seveda le v primerih, ko gre za rezultat poglobljenega skupnega razločevanja pristojnih odgovornih. Proces razločevanja, ki se odvija skupaj s Svetim Duhom, se začne z molitvijo in dialogom, nato sledi konkretna ocena situacije. Je dar, za katerega je treba prositi. Papež je opozoril na nujnost dobre formacije glede razločevanja, ki ni preprosto povzetek razlogov za in proti. Podrobneje glede zakonika pa je še pojasnil, da je zgolj sredstvo in da ga je mogoče spremeniti, kar se je v preteklosti že zgodilo. 

Težko je reči 'za vedno'

Kar zadeva težavnost reči »za vedno«, je sveti oče zatrdil, da gre za zelo resen problem. Nanaša se na sedanjo kulturo začasnega. Pri tem gre tako za zakonsko kot za posvečeno življenje. Pri prvem je problematična pomanjkljiva priprava na zakon. Kot bi bilo morda dobro nekoliko podaljšati skupno hojo pred poroko, bi se v primeru posvečenega življenja lahko podaljšalo obdobje začasnih zaobljub.

Denar in uboštvo

Nadaljnje vprašanje je zadevalo vlogo plačila pri zakramentih. Denar je način, preko katerega zlahka vstopi hudič, česar se ne sme pozabiti. Pohlep po denarju je prva stopnica do pokvarjenosti. Zveličanje je zastonjsko, je dodal papež. Denar ni nikoli rešitev za duhovne probleme. Sv. Ignacij je govoril, da je uboštvo mati in zid posvečenega življenja, saj pomaga rasti in varuje. Pomanjkanje uboštva vodi v udobno življenje in v fantaziranje. Kar zadeva denar je papež nato izpostavil še varčevanje, zdravo previdnost in nujnost posvetovanja glede ekonomskih zadev z več kot le eno osebo.

Mistično življenje da, biti mumija ne

Redovnice so zaradi svojega dela med reveži včasih opredeljene kot družbene aktivistke. Pa vendar, če karizma zahteva določeno služenje, je le-tega treba nadaljevati, ne glede na govorice ali obrekovanje. Biti preganjani je eden izmed blagrov. Res je, da mora vsaka posvečena ženska gojiti mistično razsežnost življenja, a to ne pomeni biti mumija. Pomeni biti pogumna, a s ponižnostjo, razločevanjem, molitvijo in dialogom.

Počitek in posvetovanje

Čisto na koncu je papež Frančišek vrhovne predstojnice še povabil, da bi primeren prostor namenjale počitku in da ne bi opuščale posvetovanja z ostarelimi ali bolnimi sestrami, saj so te s svojimi izkušnjami in modrostjo spomin njihovega inštituta. Naše življenje je za Gospoda, za Cerkev in za ljudi, ki veliko trpijo in potrebujejo Očetovo ljubkovanje preko vas – tako je papež zaključil.

Vir: Radio Vatikan.