Sveti oče je sprejel v avdienco udeležence tridnevnega mednarodnega teološkega simpozija, ki od 17. do 19. februarja 2022 poteka na temo Naproti fundamentalni teologiji duhovništva, ki ga organizira Kongregacija za škofe.
Papež je udeležencem simpozija o fundamentalni teologiji duhovništva, ki poteka v Rimu, spregovoril o temeljnih držah, ki dajejo trdnost osebi duhovnika. Gre za »štiri stebre duhovniškega življenja«, ki jih je imenoval »štiri bližine«, saj sledijo »Božjemu slogu, ki je v osnovi slog bližine«. Gre za: bližino Bogu, bližino škofu, bližino med prezbiterji in bližino ljudstvu.
»Nič teorije, govorim o tem, kar sem živel«
Kot je dejal v uvodnem delu, je želel izhajati iz svojih lastnih izkušenj. »Duhovnik v svojem življenju gre skozi različna stanja in trenutke. Osebno sem v preteklosti šel skozi različna stanja in različne trenutke ter med “premlevanjem“ vzgibov Duha ugotovil, da je v nekaterih situacijah, vključno s trenutki preizkušenj, težav in zapuščenosti, ko sem živel in delil življenje na določen način, ostajal mir. Zavedam se, da bi se o duhovništvu lahko veliko govorilo in teoretiziralo; danes želim z vami deliti to “majhno zbirko“, da bi današnji duhovnik, ne glede na trenutek, ki ga živi, lahko živel mir in rodovitnost, ki ju Duh želi dati. Ne vem, ali so ta razmišljanja “labodji spev“ mojega duhovniškega življenja, nedvomno pa vam lahko zagotovim, da izhajajo iz moje izkušnje. Nič teorije, tukaj govorim o tem, kar sem živel.«
Beg v preteklost ali v prihodnost ni zrela rešitev
»Čas, ki ga živimo, je čas, ki od nas zahteva, da ne le presežemo spremembe, ampak jih sprejmemo z zavedanjem, da se nahajamo pred spremembo dobe. Če smo o tem dvomili, nam je covid to več kot očitno pokazal: njegovo širjenje je mnogo več kot zgolj zdravstveno vprašanje, več kot nek prehlad. Sprememba nas vedno postavlja pred različne načine, kako k njej pristopiti. Problem je, da so mnoga dejanja in mnoge drže lahko koristni in dobri, vendar pa nimajo vsi okusa po evangeliju.«
Papež je navedel primer: iskati šifrirane oblike, ki so zelo pogosto zasidrane v preteklosti in nam »zagotavljajo« neko vrsto zaščite pred tveganji, s tem ko se zatekamo v svet ali družbo, ki več ne obstaja – če je sploh kdaj obstajala, kakor da bi ta določen red lahko naredil konec konfliktom, ki nam jih prinaša zgodovina.
Druga drža je lahko »pretiran optimizem«, ki na koncu »zanemarja rane te spremembe in ki ne zmore sprejeti napetosti, kompleksnosti in dvoumnosti sedanjega časa ter zadnjo novost “posveti“ kot tisto, kar je zares resnično, s tem pa prezira modrost let«. Kot je pripomnil, sta to dve vrsti bega, dve drži najemnika, ki vidi prihajati volka in pobegne: pobegne ali v preteklost ali v prihodnost. »Nobena od teh dveh drž ne prinaša zrele rešitve,« je dodal papež.
Brez strahu odriniti na globoko
Kot je nadaljeval, pa je njemu všeč drža, ki se rodi iz zaupnega sprejetja realnosti, zasidranega v modrem in živem izročilu Cerkve, ki si lahko privošči, da »odrine na globoko brez strahu«. »Čutim, da nas Jezus v tem zgodovinskem trenutku ponovno vabi, naj “odrinemo na globoko“ (prim. Lk 5,4) z zaupanjem, da je On Gospod zgodovine in da bomo z njegovim vodstvom lahko razločevali obzorje, proti kateremu se podati. Naše odrešenje ni aseptično odrešenje iz laboratorija ali breztelesnih spiritualizmov. Razločevanje Božje volje pomeni naučiti se razlagati realnost z Gospodovimi očmi, ne da bi bilo treba pobegniti od tistega, kar se dogaja našim ljudem tam, kjer živijo; brez tesnobe, ki nas vodi v iskanje hitrega in pomirjujočega izhoda pod vodstvom trenutne ideologije ali v naprej pripravljenega odgovora, oba nezmožna sprejeti najtežje in celo mračne trenutke naše zgodovine. Ti dve poti bi nas lahko pripeljali do zatajitve “naše cerkvene zgodovine, ki je slavna, v kolikor je zgodovina žrtev, upanja, vsakodnevnega boja, življenja v služenju, vztrajnosti v napornem delu“ (prim. Evangelii gaudium, 96).«
V tem kontekstu tudi duhovniško življenje čuti ta izziv. Gre za »simptom krize poklicev, ki na različnih krajih pesti naše skupnosti«. A po papeževih besedah je prav tako res, da je to pogosto odvisno od tega, da »v skupnostih ni nalezljive apostolske gorečnosti in zato ne navdušujejo in ne privlačijo«. »Kjer so življenje, gorečnost, želja po prinašanju Kristusa drugim, tam se pojavijo tudi pristni poklici. Tudi v župnijah, kjer duhovniki niso preveč zavzeti in veseli, je bratsko in goreče življenje skupnosti tisto, ki vzbudi željo po popolnem srečanju z Bogom in po evangelizaciji, zlasti če ta živa skupnost vztrajno moli za poklice in ima pogum, da svojim mladim predlaga pot posebne posvetitve.«
Duhovništvo in krst
Papež je v nadaljevanju spregovoril o povezanosti med duhovništvom in krstom. Če se namreč pozabi na krst, lahko pride do funkcionalizma in duhovnik postane funkcionar. »Življenje duhovnika je predvsem zgodovina zveličanja krščene osebe. Nikoli ne smemo pozabiti, da je vsaka posebna poklicanost, tudi poklicanost v posvečenje, izpolnitev krsta.
Vedno je velika skušnjava, da bi živeli duhovništvo brez krsta, torej brez spomina, da je naša prva poklicanost svetost. Biti sveti pomeni postati podobni Jezusu in pustiti, da naše življenje utripa z njegovimi občutenji (prim. Flp 2,15). Šele ko si prizadevamo ljubiti, kot je ljubil Jezus, tudi mi naredimo Boga vidnega in tako uresničujemo svojo poklicanost k svetosti.« Pri tem je spomnil na svetega Janeza Pavla II., ki je v posinodalni apostolski spodbudi Pastores dabo vobis iz leta 1992 poudaril, da mora duhovnik, tako kot Cerkev, vedno rasti v zavedanju svoje trajne potrebe po tem, da je
Tudi sredi krize Gospod ne neha ljubiti
Temu tipu razločevanja mora biti podvržen vsak poseben poklic. »Naš poklic je predvsem odgovor Njemu, ki nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,19),« je dejal Frančišek. »In to je vir upanja, kajti tudi sredi krize Gospod ne neha ljubiti in klicati. In vsak med nami je temu priča: nekega dne nas je Gospod našel tam, kjer smo bili in kakor smo bili, v nasprotujočih si okoljih ali kompleksnih družinskih situacijah; a to ga ni odvrnilo od tega, da bi po vsakem od nas pisal zgodovino zveličanja.« Tako je bilo od vsega začetka, če pomislimo na samo nekatere: Petra, Pavla, Mateja. Da jih je izbral, ne izvira iz idealne možnosti, ampak iz konkretnega prizadevanja za vsakega od njih. »Ko vsak gleda svojo človeškost, svojo zgodbo, svoj značaj, se ne sme spraševati, ali je izbira poklica primerna ali ne, ampak ali ta poklic v njem po vesti razpira potencial Ljubezni, ki smo ga prejeli na dan krsta.«
Vsaka zgradba potrebuje trdne temelje
In ker se je v teh obdobjih sprememb treba soočiti z mnogimi vprašanji in tudi skušnjavami, se je papež Frančišek v govoru želel osredotočiti na tisto, kar se mu zdi »odločilno za življenje duhovnika danes«. Kot je pojasnil, »vsaka zgradba potrebuje trdne temelje«. In zato je v govoru želel spregovoriti o »držah, ki dajejo trdnost osebi duhovnika«. Gre za »štiri stebre duhovniškega življenja«, ki jih je papež imenoval »štiri bližine«, ker sledijo »Božjemu slogu, kar je v osnovi slog bližine« (prim. 5 Mz 4,7). Gre za: bližino Bogu, bližino škofu, bližino med prezbiterji in bližino ljudstvu.
Duhovnik namreč »bolj kot recepte in teorije potrebuje konkretna orodja, z katerimi lahko pristopa k svoji službi, svojemu poslanstvu in svoji vsakdanjosti«. Sveti Pavel je Timoteja pozival, naj ohranja živi Božji dar, ki ga je prejel po polaganju njegovih rok, kar pa ni duh boječnosti, temveč duh moči, ljubezni in razumnosti (prim. 2 Tim 1,6-7). Po papeževem prepričanju lahko ti štirje stebri, »štiri bližine«, pomagajo na »praktičen, konkreten in upajoč način poživiti dar in rodovitnost, ki sta nam bila obljubljena.
Bližina z Bogom
To je bližina z Gospodom bližin. »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,5-7).
Duhovnik je predvsem povabljen gojiti to bližino, domačnost z Bogom in iz tega odnosa bo lahko črpal vse moči, ki jih potrebuje za svojo službo. Odnos z Bogom je tako rekoč vključenost, ki nas ohranja znotraj rodovitne vezi. Brez pomembnega odnosa z Gospodom je naši službi usojeno, da postane nerodovitna. Bližina z Jezusom, stik z njegovo Besedo nam omogoča, da svoje življenje primerjamo z njegovim življenjem in se naučimo, da nas ne pohujša nič, kar nas doleti, da se branimo pred »škandali«. Tako kot je bilo z Učiteljem, boste preživljali trenutke veselja in poročnih slavij, čudežev ozdravljenja, pomnožitev kruha in počitek. Prišli bodo časi, v katerih vas bodo hvalili, prišli pa bodo tudi ure nehvaležnosti, zavračanja, dvoma in osamljenosti, do te mere, da boste morali reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).
Bližina z Jezusom nas vabi, naj se ne bojimo nobene od teh ur – ne zato ker smo močni, ampak ker gledamo Vanj, se ga oklepamo in mu pravimo: »Gospod, ne daj, da bi padel v skušnjavo! Daj mi razumeti, da doživljam pomemben trenutek v svojem življenju in da si ti z menoj, da bi preizkusil mojo vero in mojo ljubezen« (C. M. Martini, Incontro al Signore Risorto, San Paolo, 102). Bližina z Bogom včasih dobi obliko boja: bojevati se z Gospodom predvsem v trenutkih, ko je njegovo odsotnost močneje čutiti v duhovnikovem življenju ali v življenju ljudi, ki so mu zaupani. Bojevati se vso noč in zahtevati njegov blagoslov (prim. 1 Mz 32,25-27), ki bo vir življenja za mnoge.
Veliko duhovniških kriz izvira ravno iz pomanjkljivega molitvenega življenja, zaradi odsotnosti intimnosti z Gospodom, zaradi skrčenja duhovnega življenja zgolj na versko prakso. Spominjam se pomembnih trenutkov svojega življenja, v katerih je bila bližina z Gospodom odločilna, saj me je podpirala. Brez intimnosti molitve, duhovnega življenja, konkretne bližine z Bogom preko poslušanja Besede, evharističnega praznovanja, tišine adoracije, zaupanja Mariji, modrega spremljanja voditelja, zakramenta sprave, brez teh »bližin« je nek duhovnik tako rekoč samo utrujen delavec, ki ne uživa dobrot Gospodovih prijateljev.
V duhovniškem življenju se na primer molitev prevečkrat opravlja samo kot dolžnost, pri čemer se pozablja, da prijateljstvo in ljubezen ne moreta biti naložena kot zunanje pravilo, ampak sta temeljna izbira našega srca. Duhovnik, ki moli, ostaja v korenini kristjan, ki je do konca razumel dar, ki ga je prejel pri krstu. Duhovnik, ki moli, je sin, ker se nenehno spominja, da je sin in da ima Očeta, ki ga ljubi. Duhovnik, ki moli, je sin, ki se približa svojemu Gospodu.
Vse to pa je težko, če se ne navadimo imeti preko dneva čas prostore. Če ne znamo odložiti Martine »delati«, da bi se naučili Marijinega »biti«. Težko se je odpovedati aktivizmu, ker takoj, ko nehaš biti zelo zaposlen, v srce ne pride mir, ampak žalost; in da ne bi zapadli v žalost, smo pripravljeni nikoli se ustaviti. Toda prav s sprejemanjem žalosti, ki izvira iz tišine, iz posta dejavnosti in besed, iz poguma, da iskreno pregledamo sami sebe, vse privzame luč in mir, ki ga ne naslanjamo več na naše moči in sposobnosti. Gre za to, da se naučimo prepustiti Gospodu, naj še naprej opravlja svoje delo v vsakem posebej in obreže vse, kar je nerodovitnega, jalovega in kar izkrivlja poklicanost. Vztrajanje v molitvi ne pomeni samo ostati zvesti neki praksi. Pomeni, da ne zbežimo, ko nas ravno molitev odvede v puščavo. Pot puščave je pot, ki vodi v intimnost z Bogom, vendar pod pogojem, da ne zbežimo, da ne najdemo načinov, kako bi ušli iz tega srečanja. V puščavi mu »spregovorim na srce«, pravi Gospod svojemu ljudstvu po ustih preroka Ozeja (prim. 2,16).
Bližina z Bogom omogoča duhovniku, da stopi v stik z bolečino, ki je v našem srcu, in ki nas, če je sprejeta, razoroži do te mere, da omogoči srečanje. Molitev, ki kot ogenj oživlja duhovnikovo življenje, je krik strtega in ponižanega srca, ki ga – kot nam pravi Beseda – Gospod ne prezira (prim. Ps 51,19). »Vpili so, in Gospod je uslišal, / iz vseh njihovih stisk jih je rešil. / Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, / in tiste, ki so potrtega duha, rešuje« (Ps 34,18-19).
Duhovnik mora imeti precej »razširjeno« srce, da naredi prostor za bolečino ljudstva, ki mu je zaupano, in istočasno kakor stražar napoveduje jutranjo zarjo Božje milosti, ki se kaže ravno v tej bolečini. Objeti, sprejeti in predstaviti svojo bedo v bližini z Gospodom bo najboljša šola, da bo lahko postopoma naredil prostor vsej bedi in bolečini, ki bi jo vsak dan srečeval v svoji službi, tako da bo na kocu postal sam kakor Kristusovo srce. To pa bo duhovnika pripravilo na še neko drugo bližino: na bližino z Božjim ljudstvom V bližini z Bogom duhovnik okrepi bližino s svojim ljudstvom; in obratno, v bližini s svojim ljudstvom živi tudi bližino s svojim Gospodom.
»On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30), je dejal Janez Krstnik. Intimnost z Bogom vse to omogoča, ker v molitvi doživljamo, da smo veliki v njegovih očeh, zato za duhovnike, ki so blizu Gospodu, ne bo več težava postati majhni v očeh sveta. In tam, v tisti bližini, nas ni več strah priličiti se križanemu Jezusu, kot se od nas zahteva v obredu duhovniškega posvečenja.
Bližina s škofom
To drugo bližino so dolgo razumeli samo enostransko. Kot Cerkev smo pogosto, in to še danes, pokorščino razlagali daleč od poslušanja evangelija. Pokorščina ni disciplinski atribut, ampak je najgloblja značilnost vezi, ki nas združujejo v občestvo. Ubogati pomeni naučiti se poslušati in se spominjati, da nihče ne more zase govoriti, da je nosilec Božje volje, in da jo je treba razumeti samo preko razločevanja. Pokorščina je torej poslušanje Božje volje, ki jo razločimo ravno v tej vezi. Takšna drža poslušanja omogoči, da dozori misel, da nihče ni počelo ali temelj življenja, ampak se mora vsak nujno soočiti z drugimi. Ta logika bližin – v tem primeru s škofom, velja pa tudi za druge – omogoča, da prekinemo vsako skušnjavo zaprtosti, samoopravičevanja in življenja »samca«; nasprotno, je povabilo, da se obrnemo na druge, da bi našli pot, ki vodi k resnici in k življenju.
Škof, kdorkoli že to je, za vsakega duhovnika in za vsako krajevno Cerkev ostaja vez, ki pomaga razločevati Božjo voljo. Vendar ne smemo pozabiti, da je škof sam lahko orodje tega razločevanja le, če tudi sam prisluhne resničnosti svojih duhovnikov in svetega Božjega ljudstva, ki mu je zaupano. V Evangelii gaudium sem zapisal: »Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je več kot poslušanje. V sporazumevanju z drugim je na prvem mestu zmožnost srca, ki omogoča bližino, brez katere ni pravega duhovnega srečanja. Pozorno poslušanje nam pomaga najti ustrezno kretnjo in ustrezno besedo, ki nas spravita iz lagodnosti gledalca. Samo na osnovi spoštljivega, sočutnega poslušanja je mogoče najti poti za pristno rast, prebuditi željo in hrepenenje po krščanskem idealu, v polnosti odgovoriti na Božjo ljubezen in razviti najboljše, kar je Bog sejal v našem življenju« (št. 171).
Ni naključje, da skuša zlo, da bi uničilo rodovitnost delovanja Cerkve, spodkopati vezi, ki nas povezujejo. Branjenje vezi duhovnika s krajevno Cerkvijo, z ustanovo, ki ji pripada in s škofom naredi duhovniško življenje vredno zaupanja. Pokorščina je temeljna odločitev sprejeti tistega, ki je postavljen pred nas kot konkretno znamenje tistega vesoljnega zakramenta odrešenja, ki je Cerkev. Pokorščina, ki je lahko tudi soočenje, poslušanje in v nekaterih primerih napetost. To nujno zahteva, da duhovniki molijo za škofe in znajo spoštljivo in iskreno izraziti svoje mnenje. Prav tako pa od škofov zahteva ponižnost, sposobnost poslušanja, samokritičnosti in da si pustijo pomagati. Če bomo branili to vez, bomo varno nadaljevali svojo pot.
Bližina med duhovniki
Ravno iz občestva s škofom se odpira tretja bližina, ki je bližina bratstva. Jezus se razodene tam, kjer so se bratje pripravljeni ljubiti: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Tudi bratstvo kot pokorščina ne more biti moralni ukaz, ki je zunaj nas. Bratstvo pomeni, da se namenoma odločimo, da bomo skušali biti sveti z drugimi in ne v samoti. Afriški pregovor pravi: »Če hočeš hoditi hitro, poji sam; če hočeš iti daleč, pojdi z drugimi.« Včasih se zdi, da je Cerkev počasna – in je res – vendar mi je všeč misel, da gre za počasnost nekoga, ki se je odločil, da bo hodil v bratstvu.
Značilnosti bratstva so značilnosti ljubezni. Sv. Pavel nam je v Prvem pismu Korinčanom (13. poglavje) zapustil jasen »zemljevid« ljubezni in nam v določenem smislu pokazal, k čemu bi se moralo iztezati bratstvo. Najprej se je treba naučiti potrpežljivosti, ki je sposobnost, da se čutimo dogovorni za druge, da nosimo njihova bremena, da v nekem smislu trpimo z njimi. Nasprotje potrpežljivosti je brezbrižnost, oddaljenost, ki jo gradimo do drugih, da se ne bi čutili vpleteni v njihova življenja. Številne duhovnike žre drama osamljenosti, da se čutijo sami. Počutijo se nevredni potrpežljivosti, upoštevanja. Zdi se jim, da od drugega prihaja obsodba, ne dobro, ne dobrohotnost. Drugi ni sposoben, da bi se veselil dobrega, ki se nam dogaja v življenju, ali pa tudi sam nisem tega sposoben, ko vidim dobro v življenju drugih. Ta nesposobnost je zavist, ki zelo muči naša okolja in je napor v pedagogiki ljubezni in ne le greh, ki se ga moramo izpovedati.
Da bi se počutili del skupnosti, »biti mi«, nam ni treba nadeti mask, ki ponujajo samo našo zmagoslavno podobo. Ni se nam treba ponašati, in še manj napihovati se ali še slabše zavzeti nasilne drže ob pomanjkanju spoštovanja do tistega, ki je ob nas. Kajti duhovnik, če se ima s čim ponašati, je to Gospodovo usmiljenje. Pozna svoj greh, svojo bedo in svoje omejitve, vendar je doživel, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, še veliko bolj pomnožila milost (prim. Rim 5,20); in to je njegova prva vesela novica.
Bratska ljubezen ne išče svoje koristi, ne daje prostora jezi, ne zameri, kot da bi me brat, ki je ob meni, na neki način za nekaj prevaral. In ko srečam bedo drugega, sem pripravljen, da se ne spominjam za vedno hudega, ki sem ga prejel, da iz tega ne naredim edinega merila sodbe, do te mere, da bi morda užival zaradi krivice, kadar bi zadevala tistega, ki mi je povzročil trpljenje. Resnična ljubezen se veseli resnice in smatra za težak greh napad na resnico in na dostojanstvo bratov z obrekovanjem, opravljanjem in klepetanjem.
Vendar pa si v tem smislu ne smemo dovoliti, da bi mislili, da je bratska ljubezen utopija in še manj »oguljena fraza« za vzbujanje lepih čustev, priložnostne besede v pomirjajočem govoru. Ne. Vsi vemo, kako težko je lahko živeti v skupnosti, deliti vsakdan s tistimi, ki smo jih želeli prepoznati kot brate. Če bratske ljubezni nočemo posladkati, prilagoditi in zmanjšati, je to »velika prerokba«, ki smo jo poklicani živeti v tej družbi odmetavanja. Na bratsko ljubezen rad pomislim kot na telovadnico duha, kjer se dan za dnem soočamo sami s seboj in imamo termometer našega duhovnega življenja. Prerokba bratstva danes ostaja živa in potrebuje oznanjevalce; potrebuje ljudi, ki se, čeprav se zavedajo svojih omejitev in težav, ki se pojavljajo, pustijo dotakniti, pozvati in premakniti Gospodovim besedam: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35).
Za duhovnike bratska ljubezen ne ostaja zaprta v majhno skupino, ampak se razveja kot pastoralna ljubezen (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Pastores dabo vobis, 23), ki priganja, da jo živimo konkretno v poslanstvu. Lahko rečemo, da ljubimo, če se jo naučimo razvejati na način, ki ga opisuje sv. Pavel. Samo kdor skuša ljubiti, je na varnem. Kdor živi s Kajnovim sindromom, v prepričanju, da ne more ljubiti, ker vedno čuti, da ni bil ljubljen, cenjen, prav upoštevan, končno živi kot potepuh, ne da bi kdaj čutil, da je doma, in ravno zaradi tega je bolj izpostavljen zlu: da si povzroči zlo in da dela zlo.
Drznem si reči, da tam, kjer duhovniško bratstvo deluje in obstajajo vezi resničnega prijateljstva, tam je tudi mogoče z večjo vedrino živeti celibat. Celibat je dar, ki ga latinska Cerkev ohranja, vendar je to dar, ki potrebuje, da bi ga živeli kot posvečenje, zdrave odnose, odnose resničnega spoštovanja in resničnega dobrega, ki imajo svoje korenine v Kristusu. Brez prijateljev in brez molitve celibat lahko postane neznosno breme in proti-pričevanje za samo lepoto duhovništva.
Bližina z ljudstvom
Velikokrat sem poudaril, da odnos s svetim Božjim ljudstvom za vsakega od nas ni dolžnost, ampak milost: »Ljubezen do ljudi je duhovna moč, ki olajša popolno srečanje z Bogom« (Evangelii gaudium, 272). Zato je mesto vsakega duhovnika sredi med ljudmi, v bližini z ljudmi.
V Evangelii gaudium sem poudaril: »Da bi bili oznanjevalci evangelija iz vse duše, je potrebno najti duhovno veselje, da smo blizu življenja ljudi in sicer tako zelo, da odkrijemo, da je to vir višjega veselja. Misijon je vnetost za Jezusa, in hkrati vnetost za njegovo ljudstvo. Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. Če nismo slepi, začnemo dojemati, da se ta Jezusov pogled razširja in usmerja poln ljubezni in notranjega žara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo odkrijemo, da nas hoče vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj približal svojemu ljubljenemu ljudstvu. Vzame nas iz sredine ljudstva in nas pošilja k ljudem. Zato svoje istovetnosti ne moremo razumeti brez te pripadnosti« (268).
Prepričan sem, da je danes, da bi ponovno razumeli identiteto duhovništva, pomembno živeti v tesnem odnosu s stvarnim življenjem ljudi, ob njih in brez kakršne koli poti pobega. »Včasih čutimo skušnjavo, da bi bili kristjani, ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus hoče, da pridemo v stik s človeško bedo, da se dotaknemo trpečega telesa drugih. Pričakuje, da se odpovemo temu, da bi iskali svoja osebna in skupna zavetja, ki nam dovolijo obdržati razdaljo do jedra človeškega trpljenja. Zares naj vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo življenje za nas čudovito prepleteno in bomo globoko izkusili, da smo ljudstvo, da pripadamo ljudstvu« (prav tam, 270).
Bližina z Božjim ljudstvom. Bližina ki, obogatena z »drugimi bližinami« vabi – in v določeni meri to zahteva – da nadaljujemo na Gospodov način, ki je bližina, sočutje in nežnost, ker je (duhovnik) sposoben hoditi sredi njega ne kot sodnik, ampak kot usmiljeni Samarijan, ki prepozna rane svojega ljudstva, v tišini živeto trpljenje, odpovedovanje in žrtvovanje številnih očetov in mater, da bi ohranili svoje družine; pa tudi posledice nasilja, korupcije in brezbrižnosti, ki ob njegovem mimohodu skušajo utišati vsako upanje. Bližina, ki omogoči, da mazilimo rane in oznanimo leto Gospodove milosti (prim. Iz 61,2). Odločilno je, da se spominjamo, da Božje ljudstvo upa, da bo našlo pastirje po Jezusovem načinu – ne pa »klerikov po položaju« ali »profesionalce svetega« -; pastirje, ki poznajo sočutje, priložnost; pogumne može, ki so se sposobni ustaviti pred tistim, ki je ranjen in mu podati roko; kontemplativne može, ki morejo v bližini s svojim ljudstvom pred ranami sveta oznanjati delujočo moč vstajenja.
Ena od ključnih značilnosti naše »omrežene« družbe je preobilje občutka osirotelosti. Povezanim z vsem in z vsemi nam manjka občutek pripadnosti, ki je veliko več kot neka povezanost. Z bližino pastirja je mogoče sklicati skupnost in spodbujati rast občutka pripadnosti; pripadamo svetemu vernemu Božjemu ljudstvu, ki je poklicano biti znamenje vdora Božjega kraljestva v zgodovinski danes. Če se pastir izgubi, če se oddalji, se bodo tudi ovce razkropile in bodo na dosegu katerega koli volka.
Ta pripadnost pa bo zagotovila protistrup proti popačenju poklicanosti, ki izhaja ravno iz pozabljanja, da duhovniško življenje dolgujemo drugim – Gospodu in ljudem, ki nam jih je on zaupal. Ta pozabljivost je temelj klerikalizma in njegovih posledic. Klerikalizem je sprevrženost, ki se vzpostavlja na »oddaljenostih«. Ko mislim na klerikalizem, mislim tudi na klerikalizacijo laikata: na tisto prvenstvo majhne elite, ki ob duhovniku nazadnje popači svoje temeljno poslanstvo (prim. Gaudium et spes, 44). Spomnimo se, da »misijon v srcu ljudstva ni del mojega življenja ali okrasek, ki ga lahko odvržem. Poslanstvo ni privesek ali dodatna zadeva življenja. Poslanstvo je nekaj, česar ne moremo iztrgati iz svojega bitja, razen če se hočem povsem uničiti. Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem prišel na ta svet. Priznati moramo, da smo 'zaznamovani' za to poslanstvo, da prinašamo luč, blagoslavljamo, oživljamo, dvigamo, ozdravljamo, osvobajamo« (Evangelii gaudium, 273).
To bližino z Božjim ljudstvom bi rad povezal z bližino z Bogom, kajti pastirjeva molitev se hrani in se uteleša v srcu Božjega ljudstva. Ko pastir moli, nosi znamenje ran in radosti svojih ljudi, ki jih v tišini predstavlja Gospodu, da bi jih pomazilil z darom Svetega Duha. To je upanje pastirja, ki zaupa in se bori, da bi Gospod blagoslovil svoje ljudstvo.
Po nauku sv. Ignacija, da »duše ne nasiti in zadovolji veliko znanja, ampak da stvari notranje čuti in okuša« (Duhovne vaje, Opombe, 2,4), bo škofom in duhovnikom dobro delo, če se bodo spraševali: »kako je z mojimi bližinami, kako živim te štiri razsežnosti, ki povprek oblikujejo moje duhovniško bitje in mi omogočajo obvladovanje napetosti in neravnovesij, s katerimi imamo opravka vsak dan?« Te štiri bližine so dobra šola za »igro na prostem«, kamor je duhovnik poklican, in to brez strahu, brez togosti, brez zmanjševanja in siromašenja poslanstva. Duhovniško srce pozna bližino, saj je bil Gospod prvi, ki mu je hotel biti blizu. Naj obiskuje svoje duhovnike v molitvi, v škofu, v bratih duhovnikih in v svojem ljudstvu. Zmoti naj navajenost in naj nekoliko zmoti, zbudi naj nemir – kakor v času prve ljubezni – zgane naj vse sposobnosti, da bodo naši ljudje imeli življenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10). Gospodove bližine niso dodatna naloga: so dar, ki nam ga On daje, da bi poklicanost ohranjal živo in rodovitno.
Pred skušnjavo, da bi se zaprli v neskončne govore in razprave o teologiji duhovništva in o teorijah o tem, kaj bi duhovništvo moralo biti, Gospod gleda z nežnostjo in sočutjem ter duhovnikom ponuja koordinate, iz katerih lahko prepoznajo in ohranijo živo gorečnost za poslanstvo: bližina, bližina z Bogom, s škofom, z brati duhovniki in z ljudstvom, ki jim je bilo zaupano. Bližina na Božji način, ki je blizu s sočutjem in nežnostjo.
Hvala pa tudi vam za vašo bližino ter potrpežljivost. Hvala, najlepša hvala! Grem v knjižnico, kjer imam danes dopoldan veliko srečanj. Molite zame in jaz bom molil za vas. Uspešno delo vam želim.
