Spoštovani generalni vikar Lojze Kozar, salezijanski inšpektor, mag. Janez Potočnik, minoritski provincial p. Milan Kos in frančiškanski provincial p. Marjan Čuden, spoštovani škofov vikar za narodnosti, msgr. Franc Režonja in dekani, spoštovani sobratje duhovniki in redovniki, drage sestre redovnice, dragi kandidati za diakonsko posvečenje, br. Boštjan Horvat, Matjaž Muršič Klenar, Mitja Franc in br. Anton Borovnjak, dragi starši, sorodniki in prijatelji bodočih diakonov, dragi bratje in sestre!
Prišli smo iz Gornje Radgone, Sobote, Beltinec, Črenšovec in še iz drugih krajev, da v srčni molitvi podpremo Matjaža, Mitja, Antona in Boštjana, ki bodo med to sveto mašo posvečeni v diakone. Bogu smo hvaležni, da jih je izbral za diakonsko službo.
Preroka Jeremija, ki smo ga brali v prvem berilu, bi lahko imenovali preroka velike preizkušnje. Zaradi opozoril, ki jih je Bog po preroku Jeremiju sporočal Izraelcem, naj se spreobrnejo od grešnih poti, ker bodo sicer končali v suženjstvu, je Jeremija od svojih ljudi prejemal samo grožnje in udarce. Toda ni se uklonil. Bil je prerok, ki ne odstopa. Bog ga je izbral za edinega znanilca upanja. Čeprav se je Izrael uničil v svojih grehih, Bog Izraela ni zapustil. Bog je zbral razkropljeni ostanek Izraela in mu ponudil možnosti novega začetka. Bog rešuje svoje ljudstvo, Izraelov ostanek. Razkropljene v izgnanstvu suženjstva vodi nazaj v Jeruzalem. Prerok Jeremija obljublja, da se bodo vrnili slepi in hromi, noseče in porodnice. Velik zbor ljudi se vrača nazaj domov. Z jokom bodo prišli. Bog jih bo potolažil, saj je njihov Oče (prim. Jer 31, 7-9).
Preroška beseda je še kako potrebna tudi v našem času. Poplava praznih besed, ki mnoge utaplja v strah in potrtost, grozi s katastrofo brezupa, pesimizma in kaosa. Temu kljubuje Božja beseda, ki mora biti oznanjenja.
Biti varen in živeti. Tega si zelo želimo. Biti varen in živeti. To je mogoče samo v Bogu. Brez Boga ni varnosti in ni življenja. To je oznanilo Božje besede, ki pa ne sme ostati zaklenjeno pa naši cerkvah. Božja beseda mora iti v življenje. Diakon je kot prerok Jeremija. Se ne ustavi pred ničemer. Zato išče primerne načine, kako ljudi spodbujati in jim pomagati, da bodo tudi oni Božjo besedo oznanjali po domovih in drugih primernih krajih.
Božja beseda bo tudi v prihodnje ustvarila takšne civilizacije, kjer bo Cerkev še naprej edino znamenje dokončne rešitve pred grehom, strahotami tega sveta in pred smrtjo. Božja beseda je večna in nič je ne more ustaviti. Kdor oznanja in živi po Božji besedi, ni sam. Jezus je z njim. To ne velja samo za diakone. To velja, za vsakega, ki je bil krščen in oznanja Božjo besedo.
Danes smo veseli tudi zato, ker je vsak od nas na svoj način povezan z bodočimi diakoni. Eni ste jim oče in mati, drugi ste jim brat in sestra ali stric in teta, tudi boter ali botra, znanec ali znanka. Mnogi jih podpirate v molitvi, z materialnimi darovi, nekateri celo v Bogu podarjenem trpljenju. Duhovniki in redovniki smo z njimi v sorodstvu po karizmi škofijske duhovniške družine ali pa po karizmi redovnih ustanoviteljev sv. Frančiška Asiškega in sv. Janez Boska. Vse to so močne vezi. Najprej so obstajale krvne vezi, nato so se po Božji milosti vzpostavile krstne ali celo redovne vezi in danes se ti štirje izbrani povezujejo s Cerkvijo z vezmi svetega reda diakonata. Krst, redovne zaobljube, diakonsko in duhovniško posvečenje – vse to so neizbrisne sledi Jezusove prisotnosti in delovanja v nas in med nami ter naše pripadnosti Cerkvi. Zaradi Jezusa smo kot bratje in sestre v teh svetih vezeh med seboj trajno povezani.
Pismo Hebrejcem nam daje posebno sporočilo: »Vsak veliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga« (Hebr 5, 1). Tudi kandidati za diakonsko posvečenje prihajajo iz naše sredine. Povečini jih poznamo. Biti človek, pomeni, biti velik. Pomeni pa tudi, biti ranljiv. Pri izbiri nekoga za duhovni poklic Boga ne moti človeška ranljivost. Božja izbira je vedno skrivnost in je ne moremo razumeti, še manj pa jo presojati ali celo obsojati.
Bog vedno izbira z namenom. Tudi s temi izbranimi Bog ima svoj namen. Z značajem, sposobnostmi in tudi s pomanjkljivostmi bodo vršili diakonsko službo v vsem, kar se nanaša na Boga. Po predstojnikih, vzgojiteljih in učiteljih je Cerkev spoznala, da so ti izbrani vredni diakonske službe. In mi smo pritrdili s hvaležnim vzklikom: Bogu hvala!
In kako diakon lahko primerno odgovori Bogu na izvolitev? Brez Jezusa diakon ne more storiti nič od tega, kar se nanaša na Boga. Zato se diakon mora najprej boriti s svojimi slabostmi in potrpežljivo prenašati slabosti drugih. To je včasih boj do krvi, ki ga največkrat spremljajo velika ponižanja s strani tistih, ki ne vidijo svojih grehov. Pred nami je Sveto leto usmiljenja, ki je tudi za diakone velika priložnost za rast v ponižnosti in potrpežljivosti, kar pa je tudi najučinkovitejša daritev Bogu za lastne grehe in grehe ljudi. Ponižnost je ključ od nebeških vrat. Potrpežljivost pa nebeška vrata odpira.
Evangelij, ki smo ga slišali, nakazuje dogajanje, ki ga lahko vsakodnevno srečamo tako rekoč povsod. Jezus je odhajal iz Jerihe. Obdajala ga je velika množica. Toda slepi Bartimaj se ni vdal v usodo. Klical je, čeprav se to ni spodobilo in čeprav so mu ukazovali, naj umolkne. Ko ga je Jezus poklical, je Bartimaj pustil vse, kar je imel − to je bil plašč, v katerem je spal in v katerega se je zavijal, ko ga je zeblo. Pustiti plašč je pomenilo za slepega človeka isto kot vse izgubiti. Bartimaj je vse stavil na vero v Jezusa in takrat je lahko telesno in tudi duhovno spregledal. Njegova prihodnost ni bila več temna, ampak jo je osvetljeval Jezus (prim. Mr 10, 46-52).
Mitja, Anton, Boštjan in Matjaž, bodite slepi za tiste reči, ki onemogočajo pogled na Jezusa. Vaše duhovno oko naj bo zdravo in pogled jasen v ponižnosti in potrpežljivosti, da boste videli in tudi drugim pomagali, da v veri spregledajo in bodo videli iti po poti za Jezusom Kristusom (prim. Mr 10, 52).
Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
