Dragi bratje in sestre!

Praznik Vnebovzetja Device Marije, Božje Matere, je eden najbolj veličastnih praznikov v Cerkvi. Poleg božiča nam je današnji praznik najbližji. Zakaj? Ko obhajamo božič, vstopamo v skrivnost rojstva Božjega Sina Jezusa Kristusa. Božič je praznik novega življenja. Vsak dojenček, ki se rodi, za nas pomeni podobo majhnega Jezusa, ki prihaja med nas. Rojstvo dojenčka pomeni začetek novega življenja na tem svetu. Praznik Marijinega Vnebovzetja pa nam sporoča, da vsako človeško življenje enkrat mora prestopiti tudi prag smrti, da lahko vstopi v večnost. Rojstvo je prihod med najdražje. Smrt je slovo od najdražjih. To dvoje se nas najbolj dotika in nas tudi najbolj nagovarja.

Rojstvo in smrt po navadi spremlja usmiljenje. Dojenček, ki se rodi, nujno potrebujejo usmiljenje matere in očeta, ki ga sprejmeta v življenje. Brez usmiljene matere in brez usmiljenega očeta dojenček težko preživi. Kdor ob rojstvu ni deležen usmiljenja, v sebi nosi rane in travme celo življenje. Najbolj se to pozna v nasilnem vedenju nezaželenega otroka in pozneje odraslega človeka. Že novorojenček mora biti deležen usmiljenja, da je v odrasli dobi tudi sam lahko usmiljen do sebe in do drugih. Vsak človek si tudi ob smrti želi usmiljenja. Če je smrt nasilna, za seboj pusti nasilje pri tistih, ki so to nasilno smrt nekomu povzročili in pusti nasilje tudi pri tistih, ki to nasilno smrt odobravajo. Kdor je usmiljen ob rojstvu otroka in kdor je usmiljen ob umirajočem, ustvarja pri otroku in pri umirajočem vzdušje, sredi katerega so sama nebesa. Krstna sveča, ki gori ob krstu otroka ter sveča, ki gori ob umirajočem človeku, pomeni Kristusovo luč, ki sveti v duši novorojenčka in v duši umirajočega. Ta Kristusova luč pomeni neuničljivost Božjega življenja, ki ga v sebi nosi otrok in ga v sebi nosi umirajoči človek. 

Marijino Vnebovzetje pomeni dan Marijine smrti. Vendar Marijina smrt ni žalostna smrt, ampak je veličastna smrt. Bog je Marijo ob njeni smrti vzel k sebi z dušo in telesom. V vzhodnih Cerkvah zato današnji praznik obhajajo kot praznik Marijinega zaspanja. Marijino telo ni prepuščeno trohnobi v grobu, temveč ga je Bog poveličal v nebesih. Marija torej v nebesih resnično živi z dušo in s telesom. Praznik Marijinega Vnebovzetja ali praznik Marijinega zaspanja je zato veličastni praznik za Cerkev, ki še potuje na zemlji in za Cerkev svetih, ki je že poveličana v nebesih. Poleg Kristusa je samo še Marija v nebesih poveličana tudi s telesom. Po smrti vsak človek doživi poveličanje duše v nebesih ali pa obsodbo duše v pogubljenje. Ob drugem Kristusovem prihodu bo to doživelo tudi telo vsakega človeka. Praznik Marijinega Vnebovzetja je zato za vse nas praznik velikega upanja in molitve, da bi z Marijino pomočjo tudi mi doživeli poveličanje naše duše in našega telesa v nebesih.  

Današnji evangelij nam sporoča, da je Marija obiskala teto Elizabeto. K svoji ostareli sorodnici Marija ni prišla sama. Prišla je s svojim Bogom, ki je pod njenim srcem zaživel kot otrok, v mesu in krvi. Marija je k Elizabeti prišla zaradi usmiljenja. Prišla je, da bi ostareli teti stregla, saj je tudi Elizabeta pričakovala otroka. Božji Sin Jezus Kristus in prerok Janez Krstnik, sta zaživela pod srcem njunih mater zaradi usmiljenja (prim. Lk 1, 39-45). Bog Oče se je usmilil človeštva, ki mu je zlo greha zaprlo dostop do nebes in je zato popolnoma nemočnemu človeštvu v moči Svetega Duha po Devici Mariji poslal Odrešenika, svojega edinega Sina. Bog Oče se je usmilil tudi ostarelih zakoncev Zaharije in Elizabete. Tudi njima je namenil preroškega sina Janeza Krstnika, ki bo najprej Izraelcem napovedal prihod Božjega Sina. Usmiljenje vsemogočnega Boga pomeni začetek zgodovine odrešenja. Marija in Elizabeta nam s svojim usmiljenjem sporočata, kako nekaj velikega je usmiljena žena in usmiljena mati. Nič na svetu ni mogočnejšega in veličastnejšega od usmiljenih žena in usmiljenih mater. Tudi zaradi njih svet nikdar ne more biti tako krut in sovražen, da se Bog ne bi z usmiljenjem oziral na vse človeštvo. Še tako krute vojne ali še tako kruti zločini prej ali slej imajo svoj konec. Ne končajo jih strateške koristi državnih voditeljev. Vojne in zločine vedno končajo usmiljene žene in usmiljene matere.

Pred usmiljenimi ženami in usmiljenimi materami zlo izgubi svojo moč in položi svoje orožje. Če to ne bi bilo res, mi ne bi sedaj živeli. Nekateri ste se rodili med in po drugi svetovni vojni. Nekateri pa smo vaši potomci. Zaradi usmiljenih žena in usmiljenih mater smo se rodili in še živimo. Če moški ne občudujemo in ne varujemo usmiljenih žena in usmiljenih mater, takoj povzročimo novo nasilje, nove vojne, nove zločine. Moški smo močni takrat, kadar varujemo usmiljenje. Tam, kjer je usmiljenje, je življenje. Tam, kjer ni usmiljenja, nastopita sovraštvo in nasilje in končno tudi smrt. 

Knjiga Razodetja nam razkriva moč usmiljenja. Apostol Janez je v svojem nadnaravnem videnju opisal mogočno ženo, obdano s soncem, z zvezdami in luno (prim. Raz 11, 19a; 12, 1-6a. 10 ab).  Bila je noseča in je vpila v porodnih bolečinah. To ni bila slabotna žena, ampak žena, ki je mogočnejša od vsega vesoljstva. In po čem je ta žena najbolj hrepenela? Po čisto preprosti stvari: Hrepenela je po usmiljenju. Mogočna žena v porodnih bolečinah je kot vsaka druga žena, ki v bolečinah rodi otroka. In kaj je morala pričakati ta žena, obdana s soncem, zvezdami in luno? Namesto usmiljenja se je pred njo postavil neusmiljeni zmaj, ki je hotel požreti njeno Dete, ko bo porodila. Neusmiljeni zmaj ni prenesel, da bi to moško dete, ki se bo rodilo, vodilo z usmiljenjem vse narode. Zmaj, ki je podoba hudega duha, vidi v usmiljenju tako veliko moč, da nič ne prepušča slučaju. Božje Dete, ki bo z usmiljenjem odrešilo ta svet, zmaj hoče neusmiljeno uničiti že takoj ob njegovem rojstvu. Mogočna žena, obdana s soncem, zvezdami in luno je Mati usmiljenja. Najprej je Mati usmiljenja zato, ker je sama usmiljena in je Mati usmiljenja zato, ker je rodila Božjega Sina, ki je vir neskončnega usmiljenja. Če mislimo, da usmiljenje pomeni nemoč, potem ob tej mogočni ženi lahko spoznamo, da je usmiljenje velika moč, ki prihaja od samega Boga. Neusmiljeni zmaj je pred Božjim usmiljenjem povsem nemočen in poražen. Ko nas strašita terorizem in nevarnost novih spopadov svetovnih razsežnosti, ponovno gledamo zmaja, kako neusmiljeno grozi mogočnemu Božjemu usmiljenju. V tej zmajevi grožnji vsi čutimo svojo krhkost, nemoč in slabost. Kam naj se zatečemo? Če se zatečemo k neusmiljenemu nasilju, drvimo naravnost pred zmajevo žrelo. Če se zatečemo k usmiljenju, smo takoj v varnem objemu Matere Marije.

Slovenci imamo močno zgodovinsko izkušnjo varovanja Matere Marije. Kaj nam pomenijo Marijine cerkve? Pomenijo nam kraje naše varnosti. Pri Materi Mariji smo vedno deležni njenega usmiljenja. Vendar pa nas Marija tudi svari, naj se varujemo greha. Mati Marija je povsem prosta greha. Zmaj ali hudi duh ji zato ni mogel škodovati. Zaman je načrtovati strategije proti terorizmu in sovraštvu, če ne načrtujemo, kako se bomo borili proti grehu, ki ogroža in uničuje vse, kar je dobro za ljudi. In kaj je največje dobro? Da živimo v miru in veselju s seboj in z drugimi in da po smrti v Kristusu vstopimo v večno slavo neskončno usmiljenega Boga. Papež Frančišek vidi v usmiljenju rešitev za ves svet. Zato je za Cerkev razglasil Leto usmiljenja, ki pa je tudi leto boja proti grehu v nas in okoli nas. V soboški škofiji smo včeraj zaključili leto misijona. Odpirali smo vrata Kristusu, da bi v nas bilo več usmiljenja in zato tudi več Božjega življenja. 

Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom izpove svojo vero v Kristusa, ki je vstal od mrtvih. Da bi lahko premagali nasilje, sovraštvo in smrt je potrebno, da smo Kristusovi. Samo Kristus ostane. Vsa poglavarstva, sleherna oblast in moč so v Kristusu bili izničeni in še bodo izničeni. Obstali bodo samo tisti, ki živijo v Kristusu, ki umirajo v Kristusu in ki bodo v Svetem Duhu obujeni od mrtvih v Kristusu (prim. 1Kor 15,20-26). 

Dragi bratje in sestre! Karkoli bo še prišlo nad nas - dobro ali hudo -  bo pač prišlo. Usmiljenje je naša varnost in naše preživetje. Ohrabrujoče so besede zaslužnega papeža Benedikta XVI.: »Mati Marija pozna naša srca, lahko sliši naše molitve, lahko nam pomaga s svojo materinsko nežnostjo. Vedno nas posluša in je kot Mati Božjega Sina deležna Sinovih moči in njegove dobrote. Tej svoji Materi vedno lahko zaupamo vse svoje življenje.«

Pogum vse ljudstvo v Sloveniji! Z nami vsemi je vedno Devica Marija, ki je Vnebovzeta in je Mati usmiljenja! Amen.