»Ne boj se, samo veruj!« (Lk 8,50)

Spoštovane sestre redovnice, spoštovani bratje redovniki!

Starček Simeon, ki v templju ob darovanju vzame v naročje Novorojenega Jezusa, pomeni človeštvo, ki po dolgem pričakovanju končno dočaka Odrešenika. Stvarnik in stvarstvo v tem srečanju skleneta novo, dokončno zavezo prijateljstva, sprave, ljubezni in miru. Bog in človeštvo se ne srečujeta samo v templju, ampak na vseh krajih molitve. Za Jude je to sinagoga, za kristjane je to cerkev, za muslimane mošeja. Celo nevernim se Bog približuje na krajih dobrodelnosti in ustvarjalnosti zaradi ljubezni in tudi v razmišljanjih in pogovorih o smislu človekovega življenja. Papež Benedikt XVI. ta kraj imenuje Dvorišče poganov.

Jezus se z močjo svoje besede dotika vernih in nevernih. Ta dotik je močan in odločujoč, saj usmerja tok zgodovine. V Jezusu lahko vsak doživi osebno bližino Boga, ki ljubi in nagovarja k ljubezni. Judovski tempelj, v katerega sta z Novorojenim Jezusom vstopila Jožef in Marija, je bil narejen s človeškimi rokami. Zato je minljiv. Leta 70 so ga zrušili rimski vojaki. Jezus je postavil nov, neminljiv tempelj, ki ga ni mogoče uničiti. On sam je ta tempelj, ki ga je v moči Svetega Duha v telesu spočela Devica Marija. Zato bi Jezusovo darovanje v templju lahko imenovali tudi praznik »Novega, večnega templja, Jezusa Kristusa!« Ta večni tempelj je luč v razsvetljenje poganov (prim. Lk 2,32). Tudi drugi vatikanski koncil imenuje Jezusa »Luč narodov«. Vsak človek se v tej Luči lahko dokončno prepozna kot človek.

Redovniki in redovnice smo z življenjem po evangeljskih svetih obsijani z Jezusovo lučjo. Še preden smo naredili redovne zaobljube, smo življenje dojeli kot dar. Z redovnimi zaobljubami, pa je naše življenje postalo tudi poklic, ki je hkrati klic vsem ljudem, da je Jezus sredi med nami.

Ko se pojavimo sredi tega sveta, da bi molili, oznanjali evangelij, opravljali poslanstvo v duhu karizme naših ustanoviteljev ali obhajali zakramente, se svet zdrzne v nemiru. Če je svet vajen naše navzočnosti, to ni dobro. Pomeni, da ga z ničemer več ne vznemirjamo. Svet mora biti nemiren ob nas. Mora se spraševati, kaj smo in kaj hočemo. Nemir sveta pomeni strah pred končnostjo in propadom. Pomeni tudi spomin na izgubo nedolžnosti in prijateljstva z Bogom v raju. Naša pojavnost svetu obuja spomin na svetost, do katere ima dolžnost. Ob nas je svet zmeden, ker sluti, da ga Bog kliče, naj popravi svojo izmaličeno podobo. Hudi duh nas ni nič vesel. »Mešamo mu štrene«, ker hoče svet zase. Hoče svet brez Boga. Mudi se mu, zato že sedaj prižiga ogenj sovraštva, razdeljenosti, napuha in laži. Mnogi se nam smejejo, nas zasmehujejo in obrekujejo. To so samo znamenja nemoči in poraza tega sveta. Ni razloga za strah ali paniko. Naša vera je zmaga nad tem svetom. V veri smo naredili zaobljube, v veri smo nekateri prejeli duhovniško posvečenje.

Vera nas osvobaja od malikov in nagonov. Zato nismo sužnji tega sveta, ampak smo svobodni v Jezusu. Čistost nam pomaga, da dušo in telo sončimo v Jezusovi Luči. Tako se ohranjamo zdrave, normalne, vesele, vedre in navdušene zaradi Jezusove bližine. Nekateri iz tega sveta to opazijo. Čutijo se nagovorjene. Naš poklic postane za njihov klic, naj mu tudi oni sledijo.

Vera nas osvobaja od skrbi za imetje in preživetje. Ves svet trepeta zaradi negotove prihodnosti. V strahu nekateri prekomerno kopičijo dobrine, drugi pa zato stradajo. Prepad med enimi in drugimi je vse večji. Iz te agonije smo se rešili z zaobljubo uboštva. Nismo se odpovedali samostanom, nismo zavrgli redovne skupnosti, tudi se nismo prepustili revščini. Vse, kar imamo v samostanu ali redovni skupnosti, to služi najprej nam, da lahko živimo življenje, ki je vredno človeškega dostojanstva. Tudi v uboštvu moramo ostati normalni in zdravi, da bomo lahko bogati, vendar ne za ta svet, temveč za nebesa. Bog je naše največje bogastvo. Njega se veselimo. Delamo vse, da se od njega ne bi oddaljili. Naše uboštvo naj bo takšno, da bo simpatično in privlačno. Materialna solidarnost med redovnimi hišami in samostani pomeni tudi razpoložljivost za materialne stiske ljudi, hkrati pa krepi duha uboštva. V skupnosti, kjer si redovnice ali redovniki med seboj velikodušno delijo dobrine, so vrata hiše odprta tudi za uboge.

Da bi bili lahko svobodni za druge, moramo biti najprej osvobojeni od nas samih. To nam omogoča pokorščina. Tudi to zaobljubo smo napravili v moči vere. Uresničiti se v tem svetu ali kot temu rečemo, narediti kariero; to je želja in cilj mnogih. Še celo v Cerkvi nemalokrat slišimo: »Naredil je kariero. Postal je škof. Postal je redovni predstojnik. Postal je profesor, kanonik, monsignor …« Kdor v Cerkvi dela kariero, je res siromak. Z ničemer ni zadovoljen. Je nevoščljiv, zato sumniči druge in se nad njimi pritožuje. Pri drugih išče napake, da bi našel opravičenje pri sebi. Taki trpijo strahotne duševne muke, ker v Cerkvi niso tam, kjer je Božja volja, ampak so tam, kjer oni hočejo. Ne delajo tega, kar hoče Bog, ampak to, kar hočejo oni. Nenehno begajo in tavajo od dolžnosti do nedokončanih opravil. Ne zmorejo priti do notranjega miru, da bi se končno uresničili, si izmišljajo nova poslanstva, imajo nove vizije. Hodijo svojo pot in delajo po svoje. Krivijo predstojnike, sestre in brate v skupnosti, da jih ne razumejo, da so krivični. Kot ranjenci se opotekajo skozi življenje in pri tem razdirajo občestvo Cerkve in povzročajo pohujšanje. Že v pripravljalni dobi na redovništvo je potrebno kandidate preverjati, če so pri iskanju resnice iskreni in samokritični in če so se sposobni čemu odpovedati zaradi Boga. Pokorščina nima namena utišati našo voljo. Nasprotno, njen namen je krepiti voljo z veseljem in dobrohotnostjo. Zdi se, da je od vseh treh evangeljskih svetov pokorščina najtežja. Zato pa je tudi najbolj rodovitna. Napravlja nas podobne Jezusu, pokornemu Očetu »do smrti na križu«. Če je naša pokorščina umirjanje z Jezusom, je tudi vstajanje z njim. Prinaša nam novo življenje, ki je osvobojeno v Jezusu in v sebi nosi kali večnosti.

Drage sestre, dragi bratje!

Zelo sem vas vesel! Tudi vi me pomirjate: »Škof Peter, ne boj se, samo veruj« (Lk, 8,50)! Vaša vera krepi mojo vero. Vaše življenje, molitev in delo me opogumljajo pri vodstvu, soboške krajevne Cerkve. Vaša čistost, uboštvo in pokorščina našo škofijo napravljajo bolj evangeljsko, bolj Jezusovo in bolj pričevalno. To me opogumlja tudi pri učiteljski službi. Meni in vernikom usmerjate pogled proti horizontom večnosti, zaradi katerih moramo biti odgovorni pri svojih izbirah, v odločitvah in dejanjih. Hvala vam, da ste tukaj, da ostajate in vztrajate z menoj! Marija, Mati Cerkve, naj bo z vami in vas varuje! Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof