Spoštovani sobratje duhovniki, sestre redovnice, dragi bratje in sestre!

Krizmena maša ali maša svetih olj: krstnega, bolniškega olja in svete krizme ima za Cerkev velik pomen. Tako kot se spomladi prebuja življenje in se narava počasi odeva v zelenje in cvetje, se pri krizmeni maši tudi Cerkev pripravi za novo, prenovljeno življenje v Svetem Duhu, s katerim je Bog Oče mazilil prvomaziljenega, večnega duhovnika, Božjega Sina Jezusa Kristusa (prim Lk 4, 16-21).

V moči Kristusa, Božjega maziljenca, škof ob zboru duhovnikov blagoslovi in posveti nova olja, ki so pomembna in žlahtna snov pri podeljevanju zakramentov krsta, birme, mašniškega posvečenja in bolniškega maziljenja.

Podeljevanje zakramentov vedno pomeni praznik. In praznik mora vedno biti slovesen. Vesel naj bo duhovnik, ki podeljuje zakramente in vesel naj bo tisti, ki prejema zakramente. Veseli naj bodo tudi vsi ostali prisotni pri tem svetem dogajanju. Veselje pomeni nebeško dišavo. V nebesih so vsi veseli. Tam ni nihče žalosten. Po maziljenih sledeh žlahtnih olj Sveti Duh zaznamuje z neizbrisnim zakramentalnim znamenjem dušo prejemnika za izvrševanje zveličavnega poslanstva ali pa jo okrepi v soočanju z boleznijo.

Olje vedno osveži in okrepi telo. Sveta olja pa osvežijo in okrepijo dušo. Dišave, ki jih dodamo svetim oljem, so naprej materialna vez med telesom in dušo. Dišave so sestavina oljčnega olja in dodanih cvetličnih olj ter preko telesnih čutov razveselijo dušo. Če dišeče kadilo pomeni prijeten vonj za Gospoda in razpoloži dušo za slovesno obhajanje liturgije, tudi blagoslovljeno in posvečeno olje pomeni veselje v Svetem Duhu.

Krizmena maša je vedno priložnost, da skupaj pridemo kot bratje in da skupaj pridemo tudi kot delavci z vedno bolj nemirnih pastoralnih polj, kjer doživljamo zmage in poraze. Prišli smo danes v stolno cerkev, da se nekoliko odpočijemo pri Kristusu, da si okrepimo korajžo pri delu za Božje kraljestvo in se razveselimo pri prejetju svetih olj in tudi pri pogovoru in delitvi kruha pri bratski mizi. Imamo pravico biti nekoliko utrujeni. To je utrujenost za Kristusa, za Cerkev. Vsako leto se moramo soočati s težkimi nasprotovanji. Letos so nas izzvali nasprotniki takšne družine, kot si jo je zamislil Bog. Nismo klonili. Dobro smo se držali. Ponosen sem na vas, dragi sobratje duhovniki. Ponosen sem na vas, drage sestre redovnice. Ponosen sem na vas, dragi bratje in sestre. Dovolim si reči: Hvala vam! Hvala za ljubezen do očetov in mater. Hvala za ljubezen do otrok. Hvala, da v srcu gojite pogum in veselje do življenja. Hvala za vaša vabila in spodbude ljudem, da ne bi prepustili družine odločitvam brezvestnih vplivnežev in njihovih lobijev. Hvala za molitve in Bogu podarjeno trpljenje, položeno na srce naše duhovno, moralno in tudi gmotno izmučene Slovenije. Hvala za vaš iskren in čist obraz, ki ste ga nastavili javnosti, ne meneč za sramotenja nekaterih brezvestnih ljudi. Za nas to niso časi sramote. To so veliki časi poguma in dostojanstva.

Videli smo, kako je zlo zatrepetalo. Zlo je že začutilo svoj polom, vendar si ga ne priznava. In v tem je tragika zla. Zaletava se v Božji svet. Vedno znova si izmišlja nove strategije. Zanaša se na moč denarja in oblasti. Toda vse to so smeti, ki jih vihar Svetega Duha pometa iz enega zgodovinskega časa v čas dokončne pozabe. Saj veste kako je s starim listjem. Se ne obnavlja, gnije sicer počasi, toda enkrat zgnije. Pa vendar je koristno za humus, iz katerega rastejo nove cvetlice, nova drevesa in novi sadeži. Bog tudi iz zla lahko napravi humus, odkoder vzkalijo nove reči, ki pomagajo k rasti Božjega kraljestva.

Pred 70. leti je zlo poteptalo v prerani grob polanskega župnika Danijela Halasa. Smrt se je nad tega mladega in gorečega duhovnika v grožnji počasi plazila in grozila, da ga bo uničila, ljudi pa prestrašila v spoznanju, kako neizprosno je zlo do zvestih Kristusu. Iz reke Mure se je studenec krvi razlil na njen desni in levi breg. Tako je tudi soboška škofija zaznamovana kot dežela, kjer je tekla kri mučenca.

Če razum ne more dojeti, da celo zlo lahko postane humus, pa nam o tem jasno pričujejo dobre krščanske družine, ki so se tudi po Halasovi nasilni smrti razširile v številne gredice za duhovne poklice. Kot pomladno dišeče cvetje naznanja prihod novega življenja, take so še mnoge družine, ki med nami dišijo po veri, življenju in dobroti.

Dragi duhovniki! Ko boste mazilili otroke pri svetem krstu, ne varčujte s krstnim oljem in sveto krizmo. Mazilite močno in vidno. Naj se sveti olje Svetega Duha na prsih otrok in na njihovih čelih. Naj diši to olje in oznanja svežino, moč in lepoto Božjega življenja, ki se pričenja v njihovih dušah. Tudi jaz ne bom varčeval s sveto krizmo pri birmovanjih mladih in pri duhovniškem posvečenju diakona Andreja. Ne varčujte niti z bolniškim oljem. Mazilite čela in dlani bolnikov močno in vidno. Naj sijaj bolniškega olja ljudem oznanja, da je Kristus pravi in učinkoviti zdravnik naših duš in teles. Če bi vam zmanjkalo svetih olj, pridite jih iskat na škofijo. Vaš prihod po sveta olja med letom bo zopet razlog za veselje in praznik - tudi ob kavi pri škofovi mizi.

Naj v tem letu priprave na redno škofovsko sinodo o družini naše župnije doživijo novo pomlad v cerkvenih porokah. Vstali Kristus vabi mnoge krščene in birmane k vstajenju od mrtvila v izvenzakonskih skupnostih. Mladi in tisti, ki še živijo skupaj neporočeni, se danes težko odločijo za poroko, ker družba ne rešuje njihovih skrbi, stisk, težav in ranjenosti. Duhovniki jim moramo zato potrpežljivo prisluhniti in se vživeti v njihove skrbi in zahteve. Pomembno je, da stopimo v pastoralni pogovor s temi ljudmi, da bodo bolj odprti do zakramenta zakona. Potrpežljivo in obzirno jih vabimo predvsem k sklenitvi cerkvene poroke. Tisti, ki še niso cerkveno poročeni, naj začutijo, da smejo vedno računati na pomoč in spremstvo Cerkve. Z velikim veseljem dovoljujem, da verniki, ki imajo utemeljen razlog, lahko sklenejo samo cerkveno obliko poroke, kot to določa Zakonik cerkvenega prava, kan. 1071.

Vse duhovnike in župnike vabim, da vernikom radi spregovorite o lepoti zakramenta zakona. Današnja pastorala mora biti občutljiva za civilno poročene in tiste, ki živijo skupaj neporočeni.

Še posebej mlade kristjane je treba spodbujati, naj ne oklevajo sprejeti bogastva, ki ga zakrament zakona podarja njihovemu razumevanju ljubezni. Samo v zakramentu zakona lahko zakonca prejmeta milost, da pričujeta za Božjo ljubezen in živita kot občestvo.

Pri tem poslanstvu kličimo na pomoč Devico Marijo. Njena bližina, varstvo in pomoč nam dajeta gotovost, da naše delo pri ustanavljanju krščanskih družin ni prazen trud, ampak je delo v čast Boga Stvarnika. Bog naših naporov ne bo prezrl. Bog je z nami in njegova pomoč je naše zavetje. Pastir ljubi svoje ljudstvo, zato veliko molimo za mlade in za družine. Ne izgubljajmo poguma! Tudi mi stavimo svoje upanje, svoje nemoči, svoje poraze, vse naše življenje na Vstalega Kristusa. Oklenimo se Ga in On bo ostal z nami!

Vam, dragi sobratje duhovniki, diakon, bogoslovci, sestre redovnice, vam dragi bratje in sestre in vsem ljudem po naših župnijah, predvsem ostarelim, osamljenim, bolnim in trpečim želim globoko doživetje teh velikonočnih skrivnosti in srečo bližine Vstalega Gospoda.

»Njemu, ki nas ljubi, in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu: njemu slava in moč vekomaj. Amen« (Raz 1, 5 b – 6).

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof