Ena od žena, ki so stale pod Jezusovim križem, Marija Magdelana, je prvi dan v tednu navsezgodaj šla h grobu. Bila je še tema. Zakaj je šla h grobu? Kaj je hotela vedeti? Se je morda spomnila Jezusove obljube, da bo tretji dan vstal od mrtvih? Kje so bili apostoli? Zakaj oni niso šli h grobu (prim. Jn 20, 1)?
Ob Jezusovem praznem grobu se povsem razkrije vsa skrivnost moč in skrivnost ženskega srca, ki je v nenehnem hrepenenju in iskanju. Žena nikoli ne pozabi tega, kar je slišala ali doživela. V srcu nosi spomine in spoznanja. Iz tega se porodijo odločitve. Žena, ki doživi sprejetost in razumevanje, se odzove z ljubeznijo. Če pa doživi zavrnitev in poniževanje, v srcu zazna razočaranje. Razočarani ženi zastane korak do drugih. V sebi nosi grenkobo in nemalokrat tudi zagrenjenost. Marija Magdalena ni bila razočarana žena, čeprav je bila spričo Jezusove smrti na križu nadvse žalostna. Očitno jo je gnala ljubezen do Jezusa, da je v temi zgodnjega jutra šla do njegovega groba. Pod Jezusovim križem ni izgubila upanja. Marija Magdalena zaradi ljubezni ni mogla dati prednost smrti. V srcu je čutila, da smrt in Jezus ne gresta skupaj. Doživela Jezusovo smrt na križu, vendar je verovala, da je Jezus močnejši od smrti. V to vero jo je silila neizmerna ljubezen do Jezusa.
Apostoli so bili precej drugačni od Marije Magdalene. Razen apostola Janeza, so v Jezusovi uri trpljenja in smrti vsi pobegnili in s poskrili v varna zavetja. Zapadli so v brezup. Zato so samo čakali, kaj bo z njimi. Po domače rečeno, so Jezusa povsem odpisali. Zanje so bila tri leta, ko so hodili za Jezusom, povsem izgubljena. Niso imeli nikogar, ki bi jim prinesel upanje. Izgubili so vero, ker so imeli o Jezusu zgrešena pričakovanja.
Mnogi izgubijo vero zaradi zgrešenih pričakovanj. Načrti se niso izšli po njihovih predvidevanjih. Pozabili so ali pa spregledali, da ima pot vere samo en cilj: naše večno življenje v nebesih. Vse, kar ne vodi do te Božje dobrine, ne more imeti svojega mesta v veri. Vse, kar vodi do nebes, ima svoje mesto v veri.
Apostoli so pozabili, da je Jezus imel z njimi en sam namen: postali naj bi učitelji vere, ki pa ne more imeti zgrešenih pričakovanj.
Marija Magdalena je vseeno šla do apostolov. Hotela jim je prebuditi vero, vendar jim še ni mogla zagotoviti tega, da je Jezus vstal od mrtvih. Apostolom je prinesla novico, da so Jezusa vzeli iz groba in se ne ve, kam so ga položili (prim. Jn 20,2). Ni šla o tem govorit Pilatu, velikim duhovnikom, niti svojim prijateljicam. Marija Magdalena je vedela, da gre za preveč resne reči, ki ne morejo biti predmet tračev in špekulacij. Gre za vero v vstajenje od mrtvih. Sedaj so na vrsti apostoli, naj se znebijo strahu in zapustijo svoja zavetja skritosti ter raziščejo, kaj se je v resnici zgodilo. Zato sta apostola Peter in Janez pohitela h grobu. V grobu ni bilo Jezusovega telesa. Apostol Janez je videl in veroval, čeprav še ni vsega doumel, kar je o teh dogodkih napovedovalo Sveto pismo (prim. 20, 3-9).
Iz tega dogodka je razvidno, da o Jezusovem vstajenju lahko govorijo samo tisti, ki v Cerkvi verujejo v to vstajenje. Kdor ne veruje, nima o tem kaj povedati. Kdor hoče govoriti o vstajenju brez Cerkve, ne bo nič povedal ali pa bo govoril samo prazne, večkrat celo lažne reči. Jezusov grob še danes enim pomeni kraj verovanja v vstajenje, drugim pa pomeni samo kraj raziskovanja, domnev in tudi špekulacij. Okrog Jezusovega praznega groba je nastalo mnogo pobožnosti, pa tudi mnogo legend in natolcevanj. Nekateri še sedaj iščejo Jezusove kosti, da bi tako zavrgli in postavili na laž vero o vstajenju. Svojo nevero hočejo dokazati z najmodernejšimi metodami, ki jih uporabljajo pri arheoloških, forenzičnih in pri drugih raziskavah.
Jezus ob vstajenju ni pustil nobenih sledov. Njegovo poveličano telo nima nič skupnega z grobom. Jezusovo od mrtvih vstalo telo pušča svoje sledi samo v človeškem srcu. In to zaznamo z vero, ki ne potrebuje nobenih dokazil o tem, kako je Jezus vstal od mrtvih. Vstajenje je namreč dogodek, ki presega čas iz zgodovino. Ne moremo ga umestiti v ure in sekunde. Enostavno se je to vstajenje zgodilo. Nihče ga ni mogel videti, ker je izven časa in prostora.
Drugače je po vstajenju. Jezus se je prikazal Mariji Magdaleni, drugim ženam, apostolom in mnogim učencem. Pomeni, da se je prikazal Cerkvi. Jezus je izbral Cerkev, ki jo je rodil v svoji krvi na križu, da bi bila priča, da on živi in več ne umrje. O teh dogodkih govorijo evangeliji, da bi mi verovali. Kdor veruje, ne more, da ne bi veroval v Jezusovo vstajenje. Vera brez vstajenja je prazna in nesmiselna.
Vsak od nas se je rodil ob pravem času, da bi spoznal, na kakšen način naj pravočasno umre svojim grehom. Ko odmiramo grehu, na sebi nosimo umiranje Kristusovega telesa. Tako smo neprestano križani skupaj s Kristusom. Niti za trenutek več ne živimo sebi, temveč v nas živi Kristus. To umiranje grehu nam zagotavlja resnično življenje.
Vstali Gospod daje življenje in ga z našo smrtjo jemlje, da bi nam zopet dal večno življenje. Ko smo bili pri krstu oživljeni po Duhu, nas je Oče v Kristusu spoznal za svoje sinove in hčere. To je zares Božji dar, ki nam po Božji besedi obljublja večno življenje prav zaradi smrti našega starega življenja, ki je bilo življenje v grehu.
Kristus je vstal! Aleluja! V Kristusu bomo vstali tudi mi! Aleluja!
Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike želim! Vstali Gospod naj bo vedno z vami!
Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof
