Spoštovani generalni vikar, dekani, sobratje duhovniki, sestre redovnice, bogoslovci, dragi verniki: z velikim veseljem vas pozdravljam v imenu Gospoda Jezusa Kristusa.

Z današnjim dnevom velikega četrtka vstopamo v sveto tridnevje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. To troje je največja in najpomembnejša skrivnost naše vere. Z vero smo prišli k tej krizmeni maši. Z vero bomo danes zvečer občudovali skrivnost in lepoto evharistije. Z vero bomo jutri vstopali z Jezusom na Kalvarijo in obžalovali naš greh, ki ga je pribil na križ. Z vero bomo v soboto zvečer zapeli alelujo kot odmev na veselje, da je Gospod premagal greh in uničil smrt. V nedeljo bomo z vero šli v procesiji in zaspanemu svetu oznanit budnost vstajenja.

Vera nas žene na pot za Jezusom. Vera nas ne pusti na miru. Priganja nas, da oznanjamo Jezusa tudi v tem brezbrižnem svetu.

Moč vere še posebej občuti papež Benedikt XVI., zato je razglasil leto vere, ki bo potekalo od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013. V apostolskem pismu z naslovom Vrata vere prosi vse škofe, naj se »mu pridružimo v času duhovne milosti, ki nam jo nudi Gospod, da bi se spomnili dragocenega daru vere. Poglobiti bomo morali razmišljanje o veri, da bi vsem, ki verujejo v Kristusa, pomagali k bolj zavestni in poživljeni pripadnosti evangeliju, zlasti v trenutkih globokih sprememb, ki jih doživlja človeštvo. Imeli bomo priložnost izpovedati vero v vstalega Gospoda po naših stolnicah in cerkvah po vsem svetu, po naših hišah in družinah, da bi vsak začutil globoko potrebo po boljšemu poznavanju in posredovanju vere prihodnjim rodovom. Verske in župnijske skupnosti ter vse stare in nove cerkvene stvarnosti bodo v tem letu vere iskale načine za javno oznanilo izpovedi vere (Benedikt XVI., Vrata vere)«.

Vprašanja o naši veri, o njeni prihodnosti, nas tako rekoč stalno vznemirjajo. Vsi čutimo, kako smo na poti vere nebogljeni, omahljivi, slabotni in negotovi.   Tako zelo pretresljivo je Jezusovo vprašanje: »Ali bo Sin človekov, ko bo prišel, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8).

Vsi doživljamo različne preizkušnje prav zaradi vere. Nekatere zasmehujejo sodelavci v službi, drugi iščejo primerne odgovore, ob tem pa čutijo svojo nemoč, ker so brezbožni bolj zgovorni. Nemalo je zabavljačev na televiziji, ki se norčujejo iz krščanske vere. Ne zmenijo se za čustva vernih! Vse to nas samo spominja, da so že Jezusovi učenci doživljali stiske in tesnobe, se soočali z nevarnostjo in razkoli, toda evangelij je preživel še hujša obdobja preganjanj od današnje dobe. Prav mi, dragi sobratje duhovniki in verniki, smo znamenje te trdoživosti evangelija, saj smo iz evangeljskega oznanila prejeli vero.

V prvem poglavju Janezovega evangelija (prim. Jn 1,35–51) je poklic prvih štirih apostolov Andreja, Petra, Filipa in Natanaela zaznamovan s pogledom. Ko je Andrej pospremil Petra do Jezusa, se je Jezus uzrl vanj in dejal: »Ti si Simon, Janezov sin, odslej se boš imenoval Kefa, kar pomeni Peter«. Tudi Filip je nagovoril Nataneala, naj pride in pogleda, kdo je Jezus. Jezus Natanaela preseneti: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« To srečanje z Jezusom dobi eshatološki pridih: »Resnično, resnično povem vam: videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim«.

Dragi sobratje duhovniki, se še spomnimo, kdaj nas je Jezus pogledal? Nekateri med nami smo opazili Jezusov pogled že zgodaj v otroštvu; jaz že v prvem razredu osnovne šole, nekateri kot ministranti. Ta pogled nas je dosegel mogoče po kakšnem sorodniku, dobrem župniku, kaplanu ali pobožni osebi, ki nas je spremljala z molitvijo. Evangelist Janez se celo spominja, da so prvi učenci doživeli ta Jezusov pogled okrog desete ure.

Mogoče se tudi mi spomnimo tega dne. Od tedaj se Jezusov pogled ne umakne od nas. Kako pretresljivo in boleče je to doživel prav apostol Peter, ko je na dvorišču velikega duhovnika pred neko deklo Jezusa zatajil. Takrat se je Gospod obrnil in pogledal Petra, ta pa je šel ven, ter se zjokal (prim. Lk 22,61–62).

Biti pred pogledom ljubezni in usmiljenja in gledati Jezusa, to je vera. Od tega pogleda se rodi tudi naš duhovniški poklic.

Pismo Hebrejcem nas uči, da je »vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo« (Heb 11,1). Tradicija vere je prišla vse do nas kot neokrnjen zaklad, ki so ga branili cerkveni učitelji, ga za ceno krvi ohranjali mučenci in nam ga v zibelko položili naši starši. Če še danes verujemo, kljub grozni sekularizaciji, se moramo zahvaliti za to mnogim skritim in poznanim ljudem, ki so bili, ali so še, priče in vzgled pristne vere, polne upanja in ljubezni.

Za našo škofijo je gotovo prvi tak vzgled Božji služabnik Danijel Halas. Svoje pričevanje za vero je podpisal z lastno krvjo. Ne smemo pozabiti na mnoge tretjerednike sv. Frančiška Asiškega, ki jih je vzgojil duhovnik Jožef Klekl st. O njih zagotavlja, da so svetniško živeli in prav tako tudi umrli. Prav tako ne prezrimo naših staršev, živih in pokojnih. Oni so nam bili prvi pričevalci pristne vere. Nekateri smo imeli srečo, da smo srečali svetniške veroučitelje, ki so nam na nepozaben način podali oznanilo in katehezo. Edinstveno dogajanje pri veroučnih urah nam je pomenilo pravo razodetje Božje ljubezni.

Starejši duhovniki ste lahko doživljali razcvet vere, ko so k vašim bogoslužjem prihajale množice ljudi. Takrat je bila Cerkev v veličastju. Uživala je moralno podporo, kljub preganjanjem komunistične oblasti. Duhovniki ste bili spoštovani celo od neverujočih. Glas župnika je imel v srcih ljudi močan odmev.

Spomnimo se pričevanj gospoda msgr. Franca Puncerja, nekdanjega radgonskega župnika in dekana, koliko je pretrpel v celjskem piskru in Dachauu. Na eni od rekolekcij pred več kot desetimi leti je dejal: »Mi, starejši, smo doživeli strahote druge svetovne vojne, nekateri celo nacistična taborišča. Vendar vse to ni nič v primerjavi s tem, kar čaka vas, mladi duhovniki. Čakajo vas mnogo hujši časi preizkušenj, kot pa smo jih doživeli mi, starejši.«

Čeprav se ti nesrečni časi svitajo na obzorju, mirno lahko rečem, da kljub vsemu, dragi sobratje duhovniki, vztrajate v veri. V to sem povsem prepričan.

Zaradi vere ste še zvesti molitvi brevirja in oznanjevanju evangelija. Tudi ko ljudi zanimajo povsem druge reči, se vi še niste utrudili.

Zaradi vere povsem zastonj skrbite za materialne reči v župniji. Denarja je vse manj, vi pa z dobrimi ljudmi obnavljate ali ohranjate svetišča, oskrbujete ljudi v stiskah, obiskujete in podeljujete zakramente bolnim, vzgajate mladino, opogumljate slabotne in ostarele.

Zaradi vere sprejemate reveže, ki trkajo na vaša vrata, da bi jim lajšali trpljenje.

Zaradi vere še niste obupali nad čudaškimi časi tranzicije.

Iščete načine, kako se približati ljudem, čeprav včasih pri tem čutite osamljenost in nerazumevanje. Pastoralno delo v sedanjih razmerah je kot eksodus v neko deželo, ko ne veš kam in kako. Čutiš samo, da te pri vsem tem vodi Bog, njemu se zaupaš, pa čeprav ne veš, kakšni bodo sadovi.

Zaradi vere ostajate člani prezbiterija soboške škofije, ki bo prav v soboto obhajala sedmo leto od ustanovitve. Vsak po svojih močeh sprejemate dolžnosti. Včasih je težko, ker pritiska bolezen, drugič različna spoznanja. Toda prav zaradi vere iščemo načine, kako biti in delati skupaj.

Zaradi vere živite pokorščino in ohranjate dinamiko odnosov do škofa. Zame je to posebno znamenje navzočnosti in delovanja Svetega Duha v škofiji. Samo Sveti Duh nas povezuje, razsvetljuje in vodi.

Tudi ko se zdi, da vaše delo ne prinaša sadov, zaupanje v Boga ohranjate zaradi vere.

Zaradi vere spodbujate vaše župljane, naj poglabljajo svojo ljubezen do Jezusa in se krepijo z njegovo besedo in zakramenti.

Zaradi vere živite neporočenost kot dar Jezusu in Cerkvi.

Dragi sobratje, čudovita in strašna je vaša vera. Čudovita zato, ker prinaša veselje med ljudi, strašna, ker preganja temo zla. Z vero stojite trdno kot stebri, zabiti globoko v temelje, ki se ne premaknejo niti za centimeter, tudi ko je potres. Skala te vere je Jezus Kristus.

On se danes obrača k nam, tako kot se je včasih k svojim rojakom v Nazaretu. V njem se izpolnjuje vse, kar je zapisano v Svetem pismu. Edino Božja beseda lahko v nas in v ljudeh ohranja vero. V luči Božje besede spoznavamo, kaj je prav in kaj ni. Škoda, da v času referendumske kampanje o Družinskem zakoniku nismo zmogli v luči Božje besede ljudem povedati resnice o grehu, ki vodi v pogubo. Raje smo se zatekali k antropološkim, sociološkim in pravnim izrazom, razlagam in dopovedovanjem. Branje in poslušanje Božje besede nas ne prepušča zgolj dobrim namenom, ampak nas utrjuje v pogumu za oznanjevanje in pričevanje Resnice.

Versko različno okolje nas še posebej zavezuje, da skrbimo za lepoto bogoslužja, ki je najpomembnejše opravilo Cerkve. Z bogoslužjem obhajamo, ohranjamo in posredujemo vero. Jezus sam v bogoslužju ljubi svojo Cerkev. Prosim vas, dragi sobratje duhovniki, da pri načrtih obnove in vzdrževanja cerkvenih stavb, dajete prednost župnijski cerkvi.

Ne vemo, kako dolgo bodo ljudje še lahko prispevali darove za te namene. Vidimo, da se v Sloveniji organizirajo skupine ljudi, ki hočejo Cerkvi odvzeti vse, tudi nujna sredstva, ki jih država namenja za obnovo cerkva. Tam, kjer ljudje še lahko pomagajo ali če imate na voljo še kakšna sredstva za obnovo, ukrepajte. Dobrotnikov je vse manj, saj je tudi socialna ogroženost velika.

Ljudje se v ljubezni do domače cerkve najbolj vzgajajo pri sveti maši. Ko doživijo preprosto, a resno in lepo bogoslužje, se v njih prebuja nenehno domotožje po domačem svetišču, kamor se vedno radi vračajo, tudi če so odšli daleč v tujino. Izogibajmo se čustvom ali mehanskemu izgovarjanju besed in opravljanju gest. Ko mašujemo, takrat se čas ustavi. Pogledi na uro so moteči in povsem neprimerni. Jezus je tisti, ki vodi bogoslužje. Duhovniki smo samo njegove podobe in znamenje, da je vsa Cerkev popolnoma odvisna od njega.

Krizmena maša, ki jo sedaj obhajamo, nas še posebej povezuje v duhovniško bratstvo. Vezi tega bratstva so trojne: fizične, psihične in duhovne. Duhovniki smo bratje med seboj tudi, ko smo solidarni v gmotni stiski, ko preživimo skupaj proste ure, se obiščemo, gremo na počitnice ali rekreacijo. Duhovniki smo bratje, ko si delimo veselje ali žalost. Duhovniki smo bratje, ko skupaj somašujemo, drug drugega spovedujemo, skupaj molimo in si pomagamo v pastorali.

Te tri bratske vezi krepijo tudi našo vero. Duhovniško bratstvo je znamenje Jezusove ljubeče povezanosti z Očetom. Tako kot on vse prejema od Očeta, tudi mi kot duhovniki drug od drugega prejemamo milosti, ki nam jih podarja Oče. Zaradi Jezusa smo med seboj bratje in zaradi Očeta smo tudi drug drugemu duhovniki. Tako kot Jezusa, tudi duhovnika preganjajo, zasramujejo in zavračajo. Čeprav občutimo na sebi Jezusovo umiranje, nas vendar nihče ne more streti, spraviti v obup ali celo uničiti. Jezus nas je pri posvečenju okrepil z neizmerno močjo. Samo z vero bomo preživeli, čeprav kot jagnjeta med volkovi (prim. Lk 10,3). Povsod je z nami Jagnje, ki je bilo darovano za rešitev vsega sveta (prim. Raz 14,4).

Naša vera je povsem prežeta od Jezusovega pogleda in zaskrbljenega vprašanja: »Me ljubiš bolj kot tile? Pasi moje ovce«, pomeni poslanstvo, ki ga odkrivamo v veri.

Vera nas končno popelje do skrivnosti vstajenja.

Dragi sobratje duhovniki in bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre, naj nas velika noč še bolj poveže in utrdi v veri v Jezusovo in naše vstajenje. Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof