Dragi bratje in sestre!
Praznik Vnebovzetja Device Marije nam sporoča, da Kristus svoje Matere po njeni smrti ni mogel prepustiti trohnobi telesa v grobu. Gre za privilegij. Tako kot ljubeči sin poskuša za mater vedno iskati najboljše, tudi Kristus želi za svojo Mater najboljše. Po smrti jo je vzel k sebi v nebesa z dušo in telesom.
Kristus je Bog in človek. Devica Marja pa je samo človek. Pa vendar je Bog ob svojem učlovečenju od svoje Matere prevzel vse, kar je človeškega. Kri in meso mu je Marija stkala pod svojim srcem. Prišlo je do skrivnostne zamenjave. V Kristusu je po Mariji božansko postalo človeško. V Kristusu pa je po Mariji človeško postalo tudi božansko. Marija tako postane stičišče srečanja med nebesi in zemljo.
Vnebovzetje Device Marije že pomeni začetek naše večnosti. Marija prva, za njo pa tudi vsi drugi ljudje gremo tja, kamor spadamo – v nebesa. Ljudje preprosto ne moremo spadati drugam kakor v nebesa. Bog nas ni ustvaril za nič drugega, kot samo za nebesa. Vendar pa ostaja odgovornost, ki je na nas in naši odločitvi. V nebesih se nekateri ne bodo slišali in ne videli, ker niso ljubili. V nebesih so samo tisti, ki ljubijo. Tam, kjer človek umre, tam nadaljuje svojo večnost. Če umiramo v ljubezni, večnost nadaljujemo v ljubezni. Če umiramo v sovraštvu, večnost nadaljujemo v sovraštvu, ki pa nima mesta v nebesih.
Papež Benedikt XVI. je v okrožnici Rešeni v upanju zapisal: »Lahko so ljudje, ki so v sebi popolnoma uničili voljo do resnice in pripravljenost za ljubezen. Ljudje, v katerih je vse postalo laž. Ljudje, ki so živeli za sovraštvo in v sebi teptali ljubezen. To je strašna misel, toda marsikateri liki nam prav v naši zgodovini dajejo na grozljiv način spoznati takšne človeške podobe.
Na takšnih ljudeh naj ne bi bilo ničesar več mogoče ozdraviti, uničenje dobrega naj bi bilo nepreklicno: to označujemo z besedo pekel.
Na drugi strani pa so lahko povsem čisti ljudje, v katerih ljubezen do Boga in bližnjih že zdaj določa vse njihov bitje in odhod k Bogu samo dopolni to, kar so že zdaj.«
Našo, soboško, škofijo, je zelo razveselila novica, ki smo jo sredi julija prejeli iz Vatikana, da je Kongregacija za zadeve svetnikov izdala dekret o veljavnosti škofijskega postopka za beatifikacijo Božjega služabnika, duhovnika in mučenca, Danijela Halasa. S tem je potrjeno dolgoletno delo in so odprta vrata za nadaljevanje postopka na ravni vesoljne Cerkve. Tako se med nami vse bolj uveljavlja prepričanje, da je Halas svetniško živel in tudi mučeniško umrl.
Tudi sedaj je čas mučencev. V Iraku, Siriji, Pakistanu in po nekaterih državah Afrike umirajo mnogi zaradi vere v Kristusa. Po svetu je preganjanih zaradi vere okrog 100 milijonov kristjanov. Čudimo se, kako je danes to mogoče? Je mogoče! Zlo nikdar ne zastara. Zlo se vedno vriva tudi v civilizacije, v napredek, v medčloveške odnose in celo med religije. Zlo je trdovratno. Ne popusti tako zlepa. Zlo hoče scefrati človeštvo do konca. Največji zaveznik zla je brezbrižnost ljudi do zla. Brezbrižnost do tistih, ki zaradi zla trpijo blizu ali daleč stran od mene, dopušča prosto pot zlu tudi do mene.
Prvo berilo iz knjige Razodetja nam spregovori o Božjem svetišču v nebesih. Veliko znamenje na nebu: veličastna žena, obdana s soncem in dvanajstimi zvezdami stoji na mesecu. Žena je bila noseča in je trpela v porodnih bolečinah. Proti tej ženi se je postavil zmaj, ki ji hotel uničiti ženo in njeno dete. Toda ni zmogel opraviti nič. Čeprav je hotel uničiti stvarstvo, je s svojim repom potegnil s seboj samo tretjino nebesnih zvezd. Dete, ki ga je žena porodila, pa je bilo vzeto k Bogu. Žena je zmaju ubežala v puščavo (prim. Raz 12, 1- 10).
Knjiga Razodetja je nastala v času hudega preganjanja kristjanov v rimskem imperiju. Tudi apostol Janez, ki je po razodetju iz nebes napisal to knjigo, je bil pregnan na otok Patmos. Povsod se je zdelo, da je s krščanstvom konec. Toda prav ta skrivnostna, veličastna žena na nebu, prinaša sporočilo, da končno zmagoslavje pripada Bogu. Kar je Bog ustvaril in postavil v ta svet, ne more biti nikoli uničeno. Bog je po Kristusu postavil v ta svet tudi Cerkev, da ljudem prinaša resnico evangelija. Zato tudi Cerkev ne more biti uničena, ker živi pod roko pravičnosti in varstva samega Boga. Cerkev v tem svetu, ki ga vedno ogroža zmaj ali hudi duh, gleda na Kristusa, ki je tudi po svojem Vnebohodu ostal v Cerkvi. Prav tako Cerkev vedno gleda na Devico Marijo, to mogočno ženo, kot jo predstavi knjiga Razodetja, ki prav tako po svojem Vnebovzetju ostaja v Cerkvi. Cerkev gleda tudi na mučence, ki so se zaradi resnice uprli zlu in so že v nebesih. Mučenci so vredni, da gledajo Boga.
Duhovnik Danijel Halas, ki je bil pred 70. leti umorjen pri Muri, je eden takih ljudi, ki so se uprli zlu. Halas je živel za resnico in zato že živi v Kristusu, ki je Resnica. Halas o sebi na potrebuje naše resnice. Mi potrebujemo resnico o sebi. Kakšni smo, kakšni ne bi smeli biti in kakšni bi morali biti – v teh vprašanjih se skriva resnica o nas. Do delitev med nami lahko prihaja samo tedaj, kadar nastopi strah pred resnico. Takšen strah človeka paralizira, ga spravlja v paniko in mnogokrat laži odpira proste poti med ljudi. Laž je zlo, ki dela razdor med ljudmi. Kdor se je že udomačil z lažjo, je iz sebe izbrisal podobo Božjega.
Velikokrat je lažje molčati, kot pa govoriti resnico. Molk o resnici, daje varljivi občutek varnosti. Takšen molk ne more pomiriti vesti. Kvečjemu človeka vznemirja, izčrpava in na koncu celo povsem uniči. Samo izrečena resnica pomirja vest. Ni vseeno, komu resnico govorimo, kdaj resnico govorimo, kje resnico govorimo in kako resnico govorimo. Potrebno je izbrati primerne osebe, trenutke in načine. Neprimerno ali pa ob nepravem času izrečena resnica lahko včasih povzroči mnogo več škode kot koristi. Resnica ima svoj čas. Ko pa pride čas resnice, takrat pride tudi čas pravičnosti. V ta čas pravičnosti pa mora prej ali slej vstopiti vsak človek. Čas pravičnosti bo namreč vse razodel o nas – kakšni smo bili in kakšni bomo v večnosti.
Evangelij nam poroča, kako je Marija v času svoje nosečnosti odšla streč k ostareli teti Elizabeti, ki je tudi pričakovala otroka. Marija je morala prepotovati mnogo kilometrov, da je lahko prišla do tete Elizabete. Natolcevanja ljudi o njeni skrivnostni nosečnosti, Jožefov dvom glede Marijinega spočetja – vse to zanjo postane drugotnega pomena. Za Marijo je pomembno samo to, kaj o njej misli Bog. Zanjo je samo to resnica.
Marija je šla k teti Elizabeti, da bi se naučila biti mama. Preprosta starka je Marijo učila praktičnosti v življenju. In očitno je, da si je Marija želela biti preprosta. Zakomplicirano življenje ne daje prostora Bogu. Življenje mora biti preprosto, da je lahko lepo in da se veseli resnice.
V turniško župnijo so prišli bratje minoriti, da bi nam v duhu sv. Frančiška Asiškega na preprost in iskren način govorili in pričevali o Jezusu in Mariji. Kot so bili prejšnji župniki, kaplani in duhovni pomočniki garaški delavci za to župnijo in Marijino svetišče, želimo tudi bratom minoritom, da z Božjim blagoslovom in pod Marijinim varstvom goreče nadaljujejo delo za Kristusa, ki je med nami zato, da nas ohranja v resnici.
Na praznik Brezmadežne, 8. decembra letos, bomo pričeli škofijski misijon. Dobrih osem mesecev bomo odkrivali resnico o sebi – o tem kašni smo in kakšni bi morali biti. Skupaj bomo molili za našo vero in skupaj hodili po poti spreobrnjenja ter usmiljenja. Misijon bomo končali prihodnje leto, meseca avgusta. Misijon naj bo naš čas s Kristusom in z Marijo. Cerkev Marije pod Logom tukaj v Turnišču bo v času misijona poseben kraj Božjega sklanjanja k nam.
Bratje minoriti! Z vami, naj bo Mati Marija, da bomo lahko z upanjem prihajali sem iskat resnico o sebi in se tukaj srečavali z Božjim usmiljenjem in odpuščanjem.
Sedaj pa posvetimo sebe, naše družine in ves slovenski narod Materi Mariji.
msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
