V Horvatnadalji so postavili in blagoslovili obeležje v spomin na tamkajšnjega nekdanjega kaplana, sedaj Božjega služabnika Alojzija Kozarja.
Božji služabnik Alojzij Kozar je med drugo svetovno vojno eno leto preživel kot kaplan v Hosszuperesztegu, tri leta pa v Körmendu. Spomin na nekdanjega kaplana je udejanjil upokojeni župnik prelat dr. Gyürki Laszlo, ki je na podružnici v Horvatnadalji v župniji Körmend poskrbel za postavitev spominskega obeležja in pripravil nedeljsko slovesnost blagoslovitve. Sv. mašo je daroval prelat dr. Gyürki Laszlo ob somaševanju generalnega vikarja soboške škofije Lojzeta Kozarja, vikarja za narodnostne skupnosti msgr. Franca Režonja ter körmendskega župnika Kiss Laszla in kaplana Óra Krisztiana. S slovenskim petjem so sodelovali pevci Kozarjevega zbora iz Odranec, s petjem madžarskih pesmi pa domači cerkveni pevci. Poleg postulatorke Klavdije Dominko in odranskih romarjev so se slovesnosti udeležili tudi številni tamkajšnji verniki, navzoč je bil tudi podžupan občine Körmend Czvitkovics Gyula.
Ob koncu sv. maše je Lojze Kozar na kratko predstavil Božjega služabnika, njegove besede pa je v madžarščini izrekel msgr. Franc Režonja. Kozar je med drugim spomnil na dogodek ob koncu vojne, ko so se mestu bližali ruski vojaki. Župnik je Kozarju povedal, da lahko odide domov, obenem pa ga je prosil, če lahko ostane, saj se bo kot Slovan lažje sporazumel z Rusi in s tem rešil tudi kakšno življenje. Kozar je res ostal in s tem tvegal svoje življenje, ko je pijan ruski vojak s pištolo streljal tik nad njegovo glavo. Kozar je ob koncu vojne in že prej pomagal številnim družinam, tudi gmotno, in zato so ga, čeprav tujca, ljudje vzljubili in ohranili v lepem spominu.
Spomin na nekdanjega kaplana, Božjega služabnika Alojzija Kozarja bo ohranjalo znamenje, ki je postavljeno na vrtu pred cerkvijo v Horvatnadalji. Oblika znamenja, ki je izdelano iz lesa, spominja na domačo hišo, ki jo je Božji služabnik pogrešal, obenem pa je dom našel v srcih tamkajšnjih ljudi, ki so ga z dobroto sprejeli in mu pomagali. Reliefno podobo Božjega služabnika je izdelal kipar Marjan Drev in ravno tako ploščo z napisom: »Božji služabnik Alojzij Kozar 1910-1999 / kaplan v Körmendu 1942-1945 / Vsi smo božji otroci.«
Znamenje je blagoslovil prelat dr. Gyürki Laszlo, še prej pa je recitatorka v madžarščini predstavila slovensko ljudsko pesem, himno Kozarjevega leta Prelepo ravno je polje. Po blagoslovu so vsi zbrani zmolili molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja, najprej v madžarščini, nato še v slovenščini.
Lično urejeno znamenje s cvetjem in zelenjem na gredici pred njim, lepa udeležba in sodelovanje na slovesnosti govori o izrednem spoštovanju, ki ga med verniki na Madžarskem uživa Božji služabnik Alojzij Kozar.
Po slovesnosti so domači verniki za vse udeležence v dvorani vaškega doma pripravili okrepčilo s pijačo in raznovrstnim pecivom, kjer se je nadaljevalo petje slovenskih pesmi in prijetno druženje.
Božji služabnik Alojzij Kozar po spominskem znamenju nagovarja ljudi z besedami, zapisanimi v spominih na svoja kaplanska leta: »Spoznal sem, da so ljudje povsod približno enaki in se enako odzivajo: Če jih imaš rad, te povsod vzljubijo. In navsezadnje je to tisto, kar je najlepše med nami, naj govorimo katerikoli jezik: Vsi smo Božji otroci.«
Foto: Klavdija Dominko
