Ekumensko bogoslužje na nedeljo Božje besede in molitve za edinost kristjanov
Draga škofa Novak in Štumpf, drage sestre in dragi bratje v Jezusu Kristusu, drage gospe in gospodje prijatelji miru, soglasja in edinosti!
Najprej bi se rad zahvalil tistim, ki so me tako bratsko povabili, da danes spregovorim. Škofa Novak in Štumpf sta z odločno gesto povabila predstavnika Svetega očeta v vaši državi, da vas nagovori. To počnem ponižno tako, da se v bratskem duhu zahvalim. Izbrana besedila Božje besede so zelo lepa in primerna za tovrstno molitev. Lahko vas presenetijo. Trije svetopisemski odlomki iz Izaijeve knjige, iz pisma apostola Pavla Efežanom in začetek 2. poglavja evangelija po Mateju so povezani in se še posebno ujemajo s temo naše molitve in našega bratskega delovanja. Povedali so mi, da naj se homilija osredini na Matejev evangelij, 2. poglavje, vrstice od 1 do 12. Gremo naprej.
Prav trije Modri so protagonisti tega odlomka iz Matejevega evangelija. Za nas so primer spodbujanja naše želje po odkrivanju in poglabljanju. Ne smemo se ustaviti pri senzacionalističnem vidiku zgodbe, ki se zdi, da izhaja iz orientalskih pravljic. Ustaviti se pri tem bi pomenilo iti mimo bistvenega. O treh Modrih nam ne povejo veliko. Nič v svetopisemskem besedilu ne razkriva o njihovem kraljevskem dostojanstvu (pozno pripisovanje je verjetno povezano s ponovnim branjem nekaterih odlomkov iz Stare zaveze, kot sta 60. poglavje iz Izaijeve knjige in Psalm 71), nič ni rečeno o tem, koliko jih je bilo ali kako so se v resnici imenovali (dejstvo, da so trije, je povezano s tremi vrstami daril, podarjenih detetu Jezusu).
Vemo le, da so bili možje, ki bi jih lahko imenovali 'iskalci'. Možje, torej tisti, ki so gledali v nebo ne zato, da bi ugibali prihodnost, ampak zato, ker jih je gnala želja po večjem razumevanju v iskanju odgovorov tiste prave luči, ki je sposobna dati nov smisel njihovemu življenju.
Kajti le tisti, ki kot oni iščejo, se lahko v srcu odločijo za potovanje, ki je tako nepredvidljivo, kot je pojav zvezde, za potovanje brez natančnega cilja in zato tvegajo, da uberejo napačno pot, in to se je potem v resnici tudi zgodilo.
Le tisti, ki se znajo spraševati o Bogu in o življenju, znajo preseči navidezne gotovosti in v Svetem pismu lahko najdejo začrtano pot, ki vodi do resnice in življenja.
Brez te želje po raziskovanju, brez vprašanj o smislu lahko celo Sveto pismo ostane »mrtva« knjiga, ki nas ne more premakniti in postaviti na pot. To nam dokazujejo pismouki in veliki duhovniki, ki jih je poklical Herod. Zelo dobro znajo celotno Sveto pismo na pamet, vendar se ne morejo premakniti in se mu ne dajo voditi, ker so brez želje po resnici in luči.
Trije kralji so torej podoba vseh tistih mož in žena, ki iščejo odgovor na vprašanja o smislu, ki so jim položena v srce in ki na koncu najdejo Boga. Mi smo ti kralji! Bog namreč dá, da ga najdejo tisti, ki ga iščejo z iskrenim srcem. Bog je postal človek, da bi bil blizu vsakemu človeku. Toda le tisti, ki so željni resnice, samo tisti, ki so odločeni, da opustijo lastno gotovost, so lahko prepričani, da ga bodo našli in bodo pri tem našli tudi sebe.
Evangelist Matej poroča, da so se Modri vrnili v svojo domovino po drugi poti. Ne gre le za to, da bi se želeli izogniti zlobnemu Herodu, ampak so se odpravili na novo eksistencialno pot, ki lahko nastane le iz srečanja z Bogom.
Zdaj se vračam k pismu apostola Pavla Efežanom 5. poglavje. V vrsticah 1-7 Pavel spominja na nekatera »dejanja«, ki si jih verniki, torej tisti, ki so v Kristusu srečali Boga in mu svobodno sledijo, ne morejo več privoščiti: neurejeno spolno življenje, nespodobno ali celo samo nesramno govorjenje, žeja po denarju. Kristjani, to pomeni mi, se moramo odmakniti od teh dejanj in tudi od tistih ljudi, ki še naprej živijo po tem slogu. Zakaj? Ker so to dejanja tistih, ki živijo v temi, medtem ko je tiste, ki verujejo v Boga, zajela njegova luč. On nas vidi in se ne moremo vračati nazaj, da bi se skrivali v temi. Vernik je otrok luči in mora izžarevati to luč, ki mu je bila dana. Za Pavla je kristjan tak, kot so bili Trije kralji, zato vidi luč, ki sije iz teme, ki nas obdaja, in se odpravi na pot, da bi uresničil to, kar je lepo, pravično in resnično. In za nas je to težava, saj imamo pogosto raje senco ... ki pa ni popolna luč in ne popolna tema. Ta vmesna cona nam ustreza in nam omogoča, da verjamemo in da nam verjamejo, da nismo več v temi, v resnici pa mi sploh nismo več v svetlobi. V 10. vrstici nam Pavel pokaže, da nam svetloba, kar pomeni Bog, omogoča, da razumemo, kaj je dobro, resnično in pravično, in da to tudi storimo. Vse to je všeč Gospodu, ker je on tisti, ki je vse ustvaril po teh lastnostih.
Vernik se mora potruditi, da bo razumel, kaj je Gospodu všeč, in pri tem mu pomaga luč, ki mu jo je dal Gospod. Zelo jasno tudi nakazuje, da dela teme niso le proti Bogu, ampak tudi proti človeku: ne dajejo sadu, ne spodbujajo človeka, da raste, temveč ga umažejo, naredijo iz njega sužnja užitka, razvade.
Spomnimo se, da je bila ena od prednosti širjenja krščanstva prav distanciranje od poganskih kultov, in vidimo, da se v našem času poganski kulti vračajo: na primer enostransko čaščenje človeka ali narave. V zadnji, 14. vrstici je sveti Pavel v svoji izjavi fantastičen: "Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus." Kristusova luč te prebudi iz teme smrti. Pavlov vzklik, ki konec koncev ni le opomin, je skoraj ukaz: 'Prebudi se, pojdi na pot. In še močneje: vstani od mrtvih.' Zdi se mi čudovito! To je tisto, kar danes resnično želimo storiti in doseči s to molitvijo. Navsezadnje je pot do resnice, luč Modrih je naša pot vere, da nas izpelje iz teme ali iz senc, v katere smo se zatekli, da nas uvede v Kristusa ... in to v vstalega Kristusa! Tukaj pridemo do različnih definicij Mesije, Odrešenika, ki jih je dal prerok Izaija, in če te pripadajo Jezusu, morajo biti tudi naše značilnosti, saj smo s krstom vstopili v Kristusa in smo v tem našem času del njegovega telesa.
Zaradi te združitve v Kristusu je težko potem še nadaljevati naše delitve. Imejmo zato skupno hrepenenje po Bogu, po lepem, pravem in resničnem. Zaradi tega smo kristjani kot skrito Božje seme, ki je vzklilo v naši družbi. To je čudovit program in vse spodbujam, da se odpravimo na to potovanje onkraj naših senc, onkraj naših vijugastih in vzporednih človeških poti … Skupna hoja, vsak s svojimi oblačili, zagotovo drugačnimi, a z roko v roki, od srca do srca.
Nazadnje bi rad podelil zelo bratsko ekumensko povabilo, naslovljeno na nekatoliške krščanske brate, od Papeškega sveta za spodbujanje edinosti kristjanov in pa od škofovske sinode. Vsi veste, da je Katoliška cerkev trenutno v sinodalnem procesu brez primere z naslovom »Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo«. Sveti oče papež Frančišek vabi člane sestrskih cerkva, da se pridružijo temu gibanju. Gre za predlog, da na nov način hodimo skupaj. Katoliški škofje so vabljeni, da obvestijo pastirje krščanskih verskih skupnosti, v našem primeru navzočih v Sloveniji, da jih obvestijo, predvsem pa jih povabijo, da imenujejo delegate, ki bodo sodelovali na predsinodalnih škofijskih srečanjih, kjer bodo morda lahko spregovorili in jih spodbuditi, da pošljejo pisna razmišljanja o vprašalniku v zvezi s pripravljalnim dokumentom.
Sestre in bratje, to je preroški, edinstven in bratski predlog, ki ga je treba sprejeti! Zato v imenu Svetega očeta vabim Evangeličansko cerkev v Sloveniji, pa tudi vse druge krščanske skupnosti v tej državi, da se pridružijo na tej poti Katoliški cerkvi. Ta sinoda bi lahko bila za Cerkev, ne samo za katoliško, kot drugi božič, in mi smo lahko kot Modri iskalci luči, iskalci dobrega, iskalci resnice, ki gredo proti Božjemu Sinu. Ne zamudite te priložnosti, sestre in bratje! Zdaj simbolično izročam pismo Papeškega sveta in škofovske sinode škofoma Novaku in Štumpfu.
Bog vama pomagaj! Naj nam Bog vsem pomaga in nas vse navdihuje! Amen
Nadškof msgr. dr. Jean-Marie Speich,
Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji
