V četrtek, 26. novembra 2015, je papež Frančišek obiskal še Urad Združenih narodov v Nairobiju, ki ga je Generalna skupščina ustanovila leta 1996. Tu se nahajajo tudi pisarne Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) in Programa Združenih narodov za naselja (UN-Habitat), zato ni presenetilo, da je sveti oče v središče svojega govora postavil ravno okoljska vprašanja ter pogosto navajal svojo okrožnico Laudato si'. Svetega očeta je pred vhodom sprejela generalna direktorica Sahle Work Zewde, sledil je podpis v Zlato knjigo gostov. Podobno kot med včerajšnjim obiskom kenijskega predsednika, je papež tudi sedaj v parku zasadil drevo. Ta simbolična gesta je bila tudi izhodišče njegovega govora v veliki konferenčni dvorani, kjer ga je poslušalo okoli tri tisoč delegatov, diplomatov in ostalo osebje Urada Združenih narodov.

Zasaditi drevo …

Zasaditi drevo je po papeževih besedah najprej povabilo, da se še naprej borimo proti pojavom, kot sta krčenje gozdov in puščav. Spominja nas, da je pomembno zaščititi in odgovorno razpolagati s pljuči planeta, ki so bogata z biotsko raznovrstnostjo, pri čemer je papež izpostavil rečno področje Konga. »Hvalevredno je prizadevanje mednarodnih organizmov in ustanov civilne družbe, ki ozaveščajo ljudi in tudi s kritično držo sodelujejo, tudi s pomočjo legitimnih vzvodov pritiska, da bi vsaka vlada izpolnjevala svojo neprenosljivo dolžnost ohranjanja okolja in naravnih virov v svoji državi in se ne bi prodala dvoumnim krajevnim ali mednarodnim koristim« (Laudato si', 38). Zasaditi drevo nas spodbuja, da še naprej upamo in se konkretno zavzemamo za spreminjanje vseh situacij krivičnosti in propadanja.

Podnebje je skupno dobro od vseh in za vse

Papež je spomnil na skorajšnjo podnebno konferenco v Parizu. Dejal je, da bi bilo žalostno in katastrofalno, če bi privatni interesi prevladali nad skupnim dobrim in bi se manipuliralo z informacijami, da bi se njihove načrte tako zaščitilo. »Podnebje je skupno dobro od vseh in za vse … Podnebne spremembe so svetovni problem z resnim vplivom na  prostor, družbo, ekonomijo, distribucijo in politiko ter pomenijo enega glavnih perečih izzivov za človeštvo« (Laudato si', 23, 25). Izkoriščanje in uničevanje okolja pa sta obenem tudi povezana z neustavljivim procesom izključevanja. Papež Frančišek je izrazil upanje, da bo konferenca v Parizu pripeljala do globalnega sporazuma, ki bo osnovan na načelih solidarnosti, pravičnosti, nepristranskosti in soudeležbe in ki bo usmerjen v dosego treh ciljev: zmanjšanje vplivov podnebnih sprememb, boj proti revščini in spoštovanje človeškega dostojanstva.

Planet je domovina. Prebivamo v skupnem domu

Kljub mnogim težavam pa je mogoče zaznati »težnjo, da bi planet pojmovali kot domovino, človeštvo pa kot ljudstvo, ki prebiva v skupnem domu« (Laudato si', 164). Nobena država namreč ne more delovati zunaj skupne odgovornosti. Če zares želimo pozitivno spremembo, moramo ponižno sprejeti medsebojno soodvisnost, in to zdravo soodvisnost, je zatrdil papež in posvaril, da soodvisnost ni sinonim za uveljavljanje ali podrejanje nekaterih v korist interesov drugih.

Ekonomija in politika naj služita narodom

Potrebna sta iskren in odprt dialog ter odgovorno sodelovanje vseh: političnih oblasti, znanstvenikov, podjetij in civilne družbe. »Ljudje, ki so zmožni iti do skrajnega propada, so se sposobni tudi pobrati, ponovno izbrati dobro in se prenoviti,« (Laudato si', 205). Če je človeštvo v postindustrijski dobi veljalo za najbolj neodgovorno v zgodovini, bi se človeštva v začetku 21. stoletja lahko spominjali po širokosrčnem prevzemu njegovih odgovornosti. »Nujno je postaviti ekonomijo in politiko v služenje narodom, kjer človek v harmoniji z naravo oblikuje ves produkcijski in distribucijski sistem, zato da bi sposobnosti in potrebe vsakega našle ustrezen izraz v družbeni razsežnosti.« Ne gre za utopijo ali fantazijo, ampak za realno perspektivo, ki postavlja osebo in njeno dostojanstvo za izhodiščno točko, h kateri mora tudi vse težiti.

Formacija, ki vzgaja za kulturo skrbi

Papež je zatrdil, da te spremembe poti ni mogoče realizirati brez osnovnega zavzemanje na področju izobraževanja in formacije. »Nič ne bo mogoče, če politične in tehnične rešitve ne bo spremljal vzgojni proces, ki pospešuje nove življenjske sloge. Novi kulturni slog,« je poudaril. To pa zahteva formacijo, ki v otrocih, mladih in odraslih spodbuja razvoj »kulture skrbi«: skrbi zase, za druge, za okolje, namesto »kulture propadanja in odmetavanja«: odmetavanja sebe, drugih, okolja. To pomeni spodbujati »zavest o skupnem izvoru, o medsebojni pripadnosti in prihodnosti, ki si jo vsi delimo. Ta temeljna zavest bi omogočila razvoj novih prepričanj, novega ravnanja in življenjskega sloga. Tako se pred nami kaže velik kulturni, duhovni in vzgojni izziv, ki bo vseboval dolge procese regeneracije,« (Laudato si', 202).

Nimamo pravice biti brezbrižni

Veliko je obrazov, zgodb in očitnih posledic na osebah, ki jih je »kultura propadanja in odmetavanja« žrtvovala »idolom profita in potrošnje«. Frančišek je posvaril pred »globalizacijo brezbrižnosti«, zaradi katere se počasi navadimo na trpljenje drugega, kot da bi bilo normalno; ali še slabše: da se vdamo pred skrajnimi in pohujšljivimi oblikami odmetavanja in družbenega izključevanja, kot so nove oblike suženjstva, trgovina z osebami, prisilno delo, prostitucija, trgovina s človeškimi organi. »Tragičen je porast migrantov, ki so na begu zaradi revščine, povzročene zaradi propadanja okolja, vendar jim mednarodne konvencije ne priznavajo begunskega statusa in brez vsakršne zakonske zaščite sami prenašajo težo življenja,« (Laudato si', 25). Veliko je življenj, veliko zgodb, veliko sanj, ki doživijo brodolom v naši sedanjosti, so odmevale papeževe besede: »Pred tem ne moremo ostati brezbrižni. Nimamo pravice.«

Negativne posledice urbanizacije

Vzporedno z naravnim propadanjem pa prihaja tudi do nagle urbanizacije, ki vodi v pretirano in neurejeno širjenje mest. Postala so neprimerna za življenje in neučinkovita. Prav tako so kraji, kjer se širijo zaskrbljujoči simptomi tragičnega preloma integracijskih in socialnih vezi, kar vodi v »porast nasilja in vznikanje novih oblik družbene agresivnosti, trgovino z mamili in naraščajočo porabo mamil med mladimi, izgubo identitete, izkoreninjenosti in družbene anonimnosti,« (Laudato si', 46, 149). Frančišek je pri tem želel izraziti spodbudo vsem, ki si na lokalni in mednarodni ravni prizadevajo zagotoviti, da bi se proces urbanizacije spremenil v učinkovito sredstvo za razvoj in integracijo, da bi se vsem zagotovili dostojni življenjski pogoji in temeljne pravice do zemlje, hiše in dela.

Trgovski odnosi med državami pomembni

V nadaljevanju govora je spomnil na deseto konferenco Svetovne trgovinske organizacije, ki bo čez nekaj dni potekala v Nairobiju. Kot je povedal, se zdi, da se še vedno ni doseglo mednarodnega trgovskega sistema, ki bi bil pravičen in bi se docela boril proti revščini in izključevanju. Trgovski odnosi med državami, ki so del temeljnih odnosov med narodi, lahko škodujejo okolju ali pa ga varujejo za prihodnje generacije. Zato je Frančišek izrazil upanje, da odločitve na konferenci v Nairobiju ne bi bile zgolj vzpostavitev ravnovesja med nasprotnimi si interesi, ampak dejansko namenjene »skrbi za skupen dom in celostnemu razvoju oseb, predvsem najbolj zavrženih«.

Ilegalna trgovina povečuje politično nestabilnost, kriminal in terorizem

»Afrika daje svetu naravno lepoto in bogastvo, zaradi česar slavimo Stvarnika,« je dejal papež. »Ta dediščina Afrike in vsega človeštva je v stalni nevarnosti, da jo bodo uničili človeški egoizmi vseh vrst in zlorabe situacij revščine in izključevanja.« V okviru ekonomskih odnosov med državami in narodi, se ne sme nehati govoriti o nezakonitem trgovanju, do katerega prihaja v revnih okoljih in ki goji revščino in izključenost. »Ilegalna trgovina z diamanti in dragocenimi kamni, z redkimi kovinami ali kovinami visoke strateške vrednosti, z lesom in biološkim materialom, s predmeti živalskega izvora kot v primeru trgovine s slonovino, kar je povezano z iztrebljanjem slonov, povečuje politično nestabilnost, organizirani kriminal in terorizem. Tudi ta situacija je krik ljudi in zemlje, ki mu mora prisluhniti mednarodna skupnost,« je poudaril papež.

Če se bomo iskreno zavzemali za skupno dobro

Ob koncu govora je še spomnil na svoj nedavni obisk sedeža Združenih narodov v New Yorku, ko je zaželel, da bi večstranski procesi lahko bili znamenje varne in srečne prihodnosti za prihodnje generacije. In to tudi bodo, če bodo države znale postaviti na stran sektorske in ideološke interese ter se bodo iskreno zavzemale za skupno dobro. Pri tem je sveti oče zagotovil zavzemanje katoliške skupnosti ter tudi svoje osebno, da bi sadovi regionalnega sodelovanja, ki se danes izražajo pod okriljem Afriške zveze in z mnogimi afriškimi trgovskimi in razvojnimi dogovori, vedno upoštevali skupno dobro otrok te zemlje.

Vir: Radio Vatikan.