Duhovniki s Kristusovim srcem

19.6.2020 Katoliška cerkev Duhovniki
Foto: Družina - Tatjana Splichal Foto: Družina - Tatjana Splichal

Pet kratkih pobud za premišljevanje ob učenju papeža Frančiška

Papež Frančišek je 4. avgusta 2019 ob 160. obletnici smrti svetega arškega župnika duhovnikom poslal pismo, da bi se jim zahvalil za njihovo velikodušno služenje in da bi jih spodbudil, naj svoje poslanstvo sprejemajo z ljubeznijo (papež Frančišek, Pismo duhovnikom ob 160. obletnici smrti svetega arškega župnika, 4. avgust 2019).

V tem dragocenem zapisu je sveti oče pogosto uporabil izraz »srce«, s katerim lahko začnemo premišljevanje in meditacijo ob dnevu duhovniškega posvečenja, ki ga vsako leto obhajamo ob slovesnem prazniku Jezusovega srca.

Hvaležnost
Hvala vam, da ste z veseljem darovali svoje življenje in da je vaše srce v teku let bílo in se borilo za to, da ne bi postalo ozko in zagrenjeno, pač pa bi ga, nasprotno, vsak dan razširjala ljubezen do Boga in do njegovega ljudstva; srce, ki ga čas, tako kakor dobro vino, ni zagrenil, ampak mu je dal vedno bolj izbrano kakovost; kajti »njegovo usmiljenje je večno«.

Hvaležno srce. Biti duhovnik po Kristusovem srcu pomeni odeti se z Njim do te mere, da pridobimo njegovo čutenje. Med številnimi krepostmi je Kristusovo srce odprto za hvaležnost. Očetu se zahvaljuje za čudeže, ki jih dela pred očmi malih in jih prikriva ošabnosti človeškega védenja, da jih to ne more videti (prim. Mt 11,25). Zato je hvaležnost izrazito krščanska lastnost in mora pripadati načinu, kako biti pastir. Sveti Pavel nas spodbuja takole: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte« (1 Tes 5,16). Izraz »v vsem se zahvaljujte« je prevod evharistije. Duhovnik je pridružen Kristusovemu srcu na poseben način ob obhajanju evharistije, ki ga pridružuje žrtvi Kristusove ljubezni do svojega ljudstva. Obenem je papež Frančišek pogosto spomnil na občutek hvaležnosti Božjega ljudstva do duhovnikov za njihovo velikodušno službo in podarjanje svojega bivanja.

Usmiljenje
Vemo, da se po stopnicah usmiljenja lahko spustimo vse do najnižje točke človekovega stanja – vključno s krhkostjo in grehom – in se povzpnemo do najvišje točke božanske popolnosti. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«, in tako »sposobni ogreti srca ljudi, hoditi z njimi v noči, znati se pogovarjati z njimi in tudi sestopiti v njihovo noč, v njihovo temo, ne da bi se izgubili«, kajti »njegovo usmiljenje je večno«.

Usmiljeno srce. Ko Jezus prehodi vasi in mesta, ozdravlja in pomaga vsem, ki so ujetniki zla (prim. Apd 10,38). Jezus se ne boji okužbe s človeško krhkostjo, temveč se ravno nasprotno spusti v globine človeške šibkosti in greha, da bi razodel Očetovo usmiljeno srce, ki dviga vsakega otroka po padcu in ga kliče k veselju odpuščanja. Božje ime, ki nam ga Jezus razodeva, je »usmiljenje«. Med pridigo pri sveti maši ob sklepu jubileja usmiljenja je sveti oče rekel, da »so prava vrata usmiljenja Jezusovo srce«.

Duhovnik, ki je po Kristusovi podobi, je najprej služabnik usmiljenja in sprave. Zato nosi v srcu vtisnjen spomin, da se je Gospod ozrl nanj in ga poklical – toda ne zaradi osebnih zaslug. Vsak dan okuša, da se ga dotika Božje usmiljenje v vsem, kar živi in dela, zato mora postati znamenje Božje ljubezni, ki želi doseči vsakega, v vseh življenjskih okoliščinah, da bi ga ozdravil zla. Potrebujemo duhovnike, ki bodo imeli poteze usmiljenja, ki bodo sposobni sprejemanja, poslušanja in spremljanja bratov, na poseben način v zakramentu sprave.

Sočutje
Hvala vam za vse tiste trenutke, ko ste dovolili, da vas je pretreslo v vaši notranjosti, in ste sprejeli tiste, ki so padli, zdravili njihove rane, njihovim srcem dali toplino ter pokazali nežnost in sočutje kakor Samarijan v priliki (prim. Lk 10,25-37). Nič ni tako nujno kot naslednje: bližina, biti blizu mesu trpečega brata. Kako dobro dene zgled duhovnika, ki se približa ranam svojih bratov in ne gre proč! To je odsev srca pastirja, ki se je naučil duhovnega veselja, da se čuti eno s svojim ljudstvom.

Sočutno srce. Evangeliji nam pogosto pripovedujejo o Jezusu, ki je ob pogledu na utrujene in zatirane množice začutil globoko sočutje (prim. Mt 9,36). On namreč v sebi drhti še posebej, ko se sreča z bolečino in trpljenjem, ki ju povzročajo bolezen, odrinjenost ter vsaka oblika materialne in duhovne revščine. Kakor usmiljeni Samarijan se poln sočutja ustavlja ob ranjenem telesu bratov, ga ozdravi in postane živ dokaz ljubezni Boga Očeta. Od duhovnikov, Kristusovih služabnikov, se zahteva enako sočutno srce, ki se izraža v bližini, v resničnem in celostnem sodelovanju pri trpljenju ljudi. Z njimi morajo biti v duhu sposobnosti, ki ponovno vžiga upanje, ki zdravi rane ljudstva, še posebej po posredovanju zakramentalne milosti.

Čuječnost
Razočarani nad resničnostjo, nad Cerkvijo in nad samimi seboj lahko doživljamo skušnjavo, da bi se oklenili sladkobne otopelosti, ki so jo vzhodni očetje imenovali ἀκηδíα (akedía). /…/ Žalost, ki naredi nerodovitne vse poskuse po spremembi in spreobrnjenju, širi pa zamero in sovražnost. /…/ Bratje, kadar ta sladkobna otopelost grozi, da se bo polastila našega življenja ali življenja naše skupnosti, se ne prestrašimo, ne bodimo zaskrbljeni, ampak odločno prosimo in povabimo druge, da prosijo Duha, naj nas »prebudi, naj da pospešek naši zaspanosti, naj nas osvobodi lenobe! Zavrzimo nedelavnost, odprimo oči in ušesa, zlasti pa srce; dovolimo, da nas premakne to, kar se dogaja okoli nas, ter klic žive in dejavne besede Vstalega.

Čuječe srce. Jezus je večkrat spomnil na pomen čuječega srca, ki nas kot zveste služabnike vabi k pričakovanju prihoda gospodarja vinograda. Pri tem se vzpostavi prostor za Svetega Duha, ki nam tudi med vsakodnevnimi obveznostmi in med sodobnimi teminami pomaga razločevati Gospodovo prisotnost, nas naredi prosojne za njegovo Besedo, nas napravlja dejavne v dobrodelnosti, tako da ne ugasne olje v svetilki našega življenja in da kakor modre device stopimo naproti prihajajočemu ženinu. Srce se ohranja čuječe tudi v duhovnem boju. Jezus sam v puščavi premaga hudičeve skušnjave in ob koncu svojega življenja učence, ki so zaspali v Getsemaniju, povabi: »Čujte in molite, da ne zapadete v skušnjavo« (Mt 26,41). Podobno lahko tudi duhovnik zazna – kar papež Frančišek imenuje »utrujenost upanja« – notranjo zagrenjenost, ki pogosto vznikne zaradi razdalje med osebnimi pričakovanji in vidnimi sadovi apostolata, kakor tudi puščavo srca, ki pastoralne zadolžitve in molitev pogosto spreminja samo v navado, vdanost in celo zanemarjanje. Vedno znova se je treba »prebuditi« ob Gospodovi Besedi in ob kriku Božjega ljudstva.

Pogum
Za ohranjanje pogumnega srca je nujno, da ne zanemarjamo dveh sestavnih vezi naše identitete: najprej z Jezusom. Kadar koli se odvežemo od Jezusa ali zanemarimo svoj odnos z Njim, se naša vnema postopoma posuši in naše svetilke ostanejo brez olja, da bi lahko osvetljevale življenje (prim. Mt 25,1-13). /…/ V tem smislu bi vas rad opogumil, da ne zanemarjate duhovnega spremljanja in imate brata, s katerim se pogovarjate, soočate, razpravljate in razločujete v polnem zaupanju ter jasnosti svojo pot. /…/ Druga sestavna vez: pomnožite in negujte vezi s svojimi ljudmi. Ne izolirajte se od svojih ljudi in od duhovnikov ali od skupnosti. Še manj se zapirajte v ozke in elitistične skupine. Na koncu to zaduši in zastrupi duha. Pogumno služenje je vedno služenje, ki gre ven.

Pogumno srce. V kontemplaciji Jezusovega srca lahko razumemo dve temeljni vezi, s katerimi On živi svoje poslanstvo: z nebeškim Očetom in ljudstvom. Evangeliji nam prikazujejo, kako se v tipičnem Jezusovem dnevu prepletata modro ravnovesje v odnosu z Bogom in dejavna solidarnost do bratov. Ljubezen njegovih dejanj ni nikoli ločena od tihote molitve, napor služenja, ki mu ne pusti niti časa, da bi jedel, pa ni nikoli ločen od odločne želje, da bi se umaknil v samoten kraj, da bi lahko gojil intimen pogovor z Bogom Očetom. Tako tudi duhovnik, ki je upodobljen po Kristusovemu srcu, »živi« med Gospodom, ki mu je posvetil življenje, in ljudstvom, h kateremu je bil poklican služiti. Duhovnik bo lahko živel plodno pastoralno ljubezen le, če v njem ne bodo ugasnili notranje življenje, osebna in občestvena molitev ter se bo pustil duhovno voditi.


Pet izrazov, ki so bili predlagani za dan duhovniškega posvečenja in so vzeti iz pisma papeža Frančiška duhovnikom v lanskem avgustu, se nanaša na duhovniško srce, ki je resnično »posvečeno« Kristusovemu, to je ukoreninjeno v osebnem odnosu z Njim in zato upodobljeno po Njegovih čustvih.

Kakor je bilo ugotovljeno na psihiatričnem in psihoterapevtskem področju glede nekaterih težav moralnega in čustvenega življenja duhovnikov, sta vitalnost in skrb za ta duhovni odnos z Bogom povezani z razvojem človeške zrelosti, v katero so vključeni tudi medosebni odnosi, kar vzpostavlja najboljše okolje za ohranjanje duhovniškega celibata in duhovniške duhovnosti.

Visoko možnost tveganja v duhovniškem življenju predstavlja »primanjkljaj intimnosti«. Kateri koli življenjski položaj želimo v polnosti sprejeti in obvarovati pred nevarnimi vdori, mora gojiti poseben duhovni odnos, ki ovrednoti možnosti in omeji tveganja – za duhovnika to pomeni osebno in vsakodnevno prijateljstvo z Gospodom.

Človeški, psihološki in duhovni predpogoj za uspeh duhovniškega življenja je intimen odnos z Bogom. Pomanjkanje intimnosti ni nič drugega kakor opustošenje duhovnega življenja, kar posledično vodi do umanjkanja globokega notranjega in življenjskega prijateljstva z Gospodom, ki predstavlja temelj za osebno in pastoralno uspešnost. Duhovnik, ki ne moli več zaupljivo in zanemarja temeljne prvine svojega intimnega odnosa z Gospodom, oblikuje primanjkljaj, ki ga lahko pripelje do občutka praznine, frustracije in nezadovoljstva, do težav z življenjem v samoti, potreb in čustev, vse do nevarnosti prijateljstev in »zunanjih« zvez, ki lahko porušijo že razpokano človeško-duhovno zgradbo.

Da bi bil duhovnik upodobljen po Kristusovemu srcu, mora imeti varno oporo v svojem vsakdanjem življenju. Temelj njegove človeške in duhovne zgradbe mora biti sestavljen iz notranjega humusa, ki ga ustvarja globoko osebno prijateljstvo z Gospodom. Tako je upravljanje lastnega življenja, celibata in apostolskega poslanstva lahko psihološko, življenjsko ter duhovno plodno.