Spletna Družina je objavila prispevek, v katerem različne sogovornike sprašujejo, zakaj so proti evtanaziji in samomoru s pomočjo. Odgovora nadškofov Alojzija Cvikla in Stanislava Zoreta lahko preberete tukaj, celoten prispevek Patricije Gril pa na spletni strani Družine.
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl: Kristjani smo na strani življenja
Kristjani smo na strani življenja in ne smrti. Na življenje ne smemo gledati v smislu koristnosti. Dokler sem zdrav, sem koristen, lahko nekaj prispevam, ko zbolim, postanem breme sebi in drugim.
Pred Bogom je vsak človek, od spočetja do naravne smrti, zdrav ali bolan, vreden vsega spoštovanja in dostojanstva. V vsakem namernem končanju življenja vidim poseg v to spoštovanje življenja.
Ko sem bil župnik v Dravljah, je umirala mlada mamica. Poklicali so me v bolnišnico, da bi ji podelil bolniško maziljenje. Stopil sem v sobo in ob postelji opazil moža in tri majhne otroke. Pristopil sem in skupaj smo začeli moliti. Ko sem ji z bolniškim oljem naredil križ na čelo, je odprla oči, ko sem jo mazilil še na rokah, je poskušala nekaj povedati, mučila se je, a ji je uspelo: »Bog je dober!«
To so bile njene zadnje besede, trenutek za tem je umrla, obdana z ljubeznijo svoje družine in občutkom, da je Bog ne zapušča tudi v tem »novem rojstvu«. Lahko bi ta mama in žena rekla, da noče, da jo otroci gledajo trpeti, da noče, da jo mož gleda umirati. S svojim umiranjem je družini pomagala osvetliti vrednost življenja. Hkrati pa je iz poslavljanja naredila najkrajšo in največjo katehezo: »Bog je dober.«
Biti tam, poslušati in stisniti roko odhajajočemu človeku je naše poslanstvo. Sočutje se pokaže v pripravljenosti narediti vse, da trpečemu človeku pomagamo lajšati bolečine in ga spremljati do njegovega naravnega konca. To pa pomeni, da moramo namesto evtanazije iskati, kako pripraviti več paliativnih ustanov, kjer bo za te ljudi poskrbljeno in bodo obdani z ljubeznijo in sočutjem do zadnjega trenutka zemeljskega življenja.
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore: Danes kaznivo dejanje, jutri usmiljeno sočutje
Ob vprašanju samomora s pomočjo in posledično tudi o evtanaziji sem se spomnil na Cirila Zlobca in njegovo pesem Sam sebi, kjer se sprašuje: »Poet! … Glej, njo, ki jo ljubiš, gledaš mirno, ko žalost jo tre. Ti, nežni poet, ki ti je hudo, ko cvet se ospe.« Kakor se pesnik čudi svoji neobčutljivosti, se tudi sam čudim tem pesnikom smrti, ki točijo solze ob metuljih in potočkih, v isti sapi pa so sposobni dvigniti roko in uzakoniti samomor; in še več, pripravljeni so prisiliti zdravnike, da bodo svoje bolnike zastrupljali. Ne vem, zakaj ti zakonodajalci ne bi iz svojih vrst nanovačili tistih, ki bodo ljudem »pomagali« pri samomoru. Koliko do konca zlorabljenih besed je v enem samem referendumskem vprašanju. Je tako imenovana pomoč pri samomoru res pomoč? Ne, danes je to še kaznivo, jutri pa bomo sprejeli ustrezen zakon in današnje kaznivo dejanje bo postalo usmiljeno sočutje. Ljudje, ali res?
Vsak, ki bo na kakršenkoli način podprl sprejem tega zakona, bo sodeloval pri slehernem umoru, ki bo izvršen pod to prevaro. Če bomo preklicali nepreklicnost zapovedi »Ne ubijaj«, bomo stopili na pot smrti. Prej ali slej bodo umirali ljudje iz naše bližine; v neki prihodnosti lahko tudi mi sami. Ali res to hočemo? Ne ubijaj velja nepreklicno.
