Združena in demokratična Evropa je »prvinski sad krščanskih prizadevanj po tragediji druge svetovne vojne. Ta dar moramo kristjani ohranjati, mu dajati novo moč, ko utrjujemo evropske temelje človekovega dostojanstva, človekovih pravic, svobode, skupnega dobrega, subsidiarnosti, pravičnosti, solidarnosti …,« pravi tokratni sogovornik priloge tednika Družina Slovenski čas, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Kako gledate na slovenski referendum o evtanaziji, ki bo izveden sočasno z evropskimi volitvami?
Ta referendum je huda manipulacija, razpisan brez resne razprave. Evtanazija in pomoč pri samomoru sta proti vsem vrednotam, ne samo krščanskim, ampak temeljnim človeškim vrednotam. Včasih je prav nerazumljivo – in to smo te dni ugotavljali tudi v pogovorih s prof. Agiusom –, da Slovenija ne vidi in ne posluša številnih tujih izrazito slabih izkušenj na tem področju. Kaj je res tako težko pogledati do Nizozemske, Kanade in še kam?! Sporočilo Mance Košir pred smrtjo pa je bilo prav glede tega kristalno jasno: naredimo vse, kar je mogoče, za paliativo, za starejše; so del našega življenja, skrbimo zanje. Ne moreš in ne smeš posegati po življenju nekoga drugega. Nihče nima te pravice. Hudo je, ko vidimo, kako prevladujoča slovenska politika tukaj ne posluša stroke, ne posluša zdravnikov – ti so praktično stoprocentno proti, razen tu in tam kakšne izjeme! –, ne posluša ljudi, ki v resnici skrbijo za umirajoče …. Gre za hudo oblastno aroganco, hitenje brez premisleka, manipulacijo, populizem, avtoritarnost.
Ali so takšne poteze, kot je slovenski evtanazijski referendum, čeprav se skušajo predstaviti kot demokratične, dejansko v nasprotju z bistvom demokracije?
Res je. Slovenske razmere so glede tega še dodatna posebnost. Tudi na zasedanju ComECE na Poljskem sem spomnil na besede nadškofa Alojzija Šuštarja, ko je govoril o tem, da lahko v demokratizacijskem procesu dokaj hitro spremenimo strukturo: vzpostavimo tri vsaj na videz ločene veje oblasti, dokaj razviden strankarski sistem, vsaj na papirju pošteno volilno zakonodajo … Spremeniti razmišljanje, mišljenje, kritičnost, demokratično participativnost – to pa gre praviloma le korak po korak, zelo počasi. Zato moramo biti na tej ravni zelo potrpežljivi. V slovenskih razmerah pa ta proces še dodatno upočasnjujejo razmere na medijskem področju. Saj so tudi ponekod drugod v Vzhodni Evropi stare strukture ostale pri vzvodih družbene moči, med drugim medijske, pri nas pa je to še posebej izrazito. In potem doživljamo na vseh mogočih ravneh medijske manipulacije, izza katerih pa pod krinko všečnosti delujeta populizem in avtoritarnost. Odgovor na takšne »sirene avtoritarnosti« pa je, če se naslonim na misel papeža Frančiška, prav dosledna demokratična drža, ki na osebni ravni pomeni premagovanje individualizma in brezbrižnosti s skrbjo za druge, za uboge, za stvarstvo, na skupnostni ravni pa zavzemanje za pluralnost in spoštovanje temeljnih načel pravne države. In glede tega sem ob vseh kritikah na njen račun hvaležen, da smo v Evropski uniji: če ne bi bili, če ne bi bilo te močne »varovalke«, Bog ve, kaj vse bi bilo sprejeto v naši zakonodaji! Saj poskuse v tej smeri tako ali tako srečujemo. Poglejmo samo predlagano medijsko zakonodajo. Ljudje, ki želijo veljati za demokrate, pluralne, znanilce svobode, v isti sapi zagovarjajo stvari, ki so z demokracijo, pluralnostjo in svobodo v hudem protislovju; s pozicij moči v javni prostor prihajajo z avtoritarnimi posegi. Vabili so komisarko za vrednote in preglednost Vero Jourovo iz Bruslja, da bi jim pomagala pri uresničevanju njihovih interesov, hkrati pa ne upoštevajo evropske regulative o medijih, ki je bila sprejeta v zadnjih mesecih. Kje je tukaj zdrava pamet, kje je tukaj kakšna konsistentnost? Žal pa civilna družba, ki je v zrelih demokracijah korektiv takšnih ravnanj, pri nas ne opravlja te vloge, saj je v velikem delu prisesana na javni denar, ki jim ga usmerja prav vladajoča politika.
Pod črto: v takih razmerah dela za kristjane v Evropi in seveda tudi v Sloveniji ne manjka.
Ne, dela za kristjane za demokracijo v povezani Evropi ne bo nikoli zmanjkalo. To stalno delo izhaja že iz hvaležnosti za dar demokracije, ki je prvinski sad krščanskih prizadevanj po tragediji druge svetovne vojne. Ta dar moramo kristjani ohranjati, mu dajati novo moč, ko utrjujemo evropske temelje človekovega dostojanstva, človekovih pravic, svobode, skupnega dobrega, subsidiarnosti, pravičnosti, solidarnosti … Če gledam kot katoličan, se mi zdi pri tej nalogi izredno pomembno in dragoceno sodelovanje z vsemi drugimi krščanskimi skupnostmi. V času krize vrednot, ki pri marsikom že sproža paniko, moramo biti vsi kristjani glas razuma in zaupanja. Predvsem pa Evropa potrebuje upanje, preseganje brezbrižnosti. Drug od drugega se lahko, kot sam izkušam v ComECE, evropski narodi veliko naučimo. To je še zlasti pomembno v novi geopolitični situaciji v svetu. V Evropi moramo držati skupaj, EU mora narediti tudi nove širitvene korake proti vzhodu in na zahodni Balkan. Tukaj je Kitajska, vedno močnejša Indija, da Rusije posebej ne omenjam. A hkrati mora biti jasno: Evropa ni samo nek geografski pojem. Evropa je tam, kjer veje evropski duh, kjer so uresničene ključne vrednote, ki ohranjajo človekovo dostojanstvo. To je temelj za našo prihodnost in na to želimo in moramo kristjani Bruselj znova in znova opozarjati.
Tudi z volilno odločitvijo za Evropski parlament?
Tako je! Odločajmo se razumno in odgovorno!
Celoten intervju Bogomirja Štefaniča s škofom Antonom Jamnikom si lahko preberete na spletni strni Družine. Pogovor je bil najprej objavljen v junijski številki mesečne priloge tednika Družina Slovenski čas.
