Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je v četrtek, 31. oktobra 2019, objavila odlok, s katerim določa, da je neobvezni god loretske Matere Božje vpisan v splošni rimski koledar. Obhajamo ga 10. decembra.

Papež Frančišek z odlokom o vpisu godu loretske Matere Božje v splošni rimski koledar želi spodbuditi, da bi vsi, posebej pa družine, mladi, redovnice in redovniki, posnemali kreposti popolne učenke evangelija, Device Marije, ki je s spočetjem Jezusa Kristusa tudi nas sprejela k sebi.

Korenine praznika Matere Božje v Loretu segajo v leto 1294, ko se je začela romarska pot v ta italijanski kraj. Sveta nazareška hišica naj bi bila po izročilu prenesena najprej leta 1291 na Trsat, potem pa prek Jadranskega morja v Loreto. Tja so romali številni romarji, Marijini častilci iz vse Evrope, tudi iz Slovenije. Podobo svete hišice so postavljali tudi doma: npr. škof Tomaž Hren v Nazarjah, znane so tudi v Mariboru, Ljubljani in drugod. Trajni spomin na Loreto so Marijine lavretanske litanije, ki jih Slovenci pojemo na poseben, drugim narodom nepoznan način. Loretski Materi Božji so posvečene župnijska cerkev v Trenti in tri podružnice.[1]

Sveti papež Janez Pavel II. je o svetišču v Loretu zapisal, da »sveta hišica v Loretu ni samo ›relikvija‹, temveč tudi dragocena ikona, ki ne predstavlja abstraktnih resnic, ampak dogodek in skrivnost – učlovečenje Besede. Učlovečenje, ki se ga spominjamo med temi svetimi stenami, pridobi nenadoma svoj pristen svetopisemski pomen, kajti ne gre samo za golo doktrino o združitvi med Božjim in človeškim, ampak za dogodek, ki se je zgodil v točno določenem trenutku in času, kakor to poudarja apostol Pavel: ›Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo‹ (Gal 4,4). Marija je žena, je fizični in duhovni ›kraj‹ obenem, kjer se je uresničilo učlovečenje. Hkrati je tudi hiša, kjer je živela, opomin o tej konkretnosti.«[2]