V Rehabilitacijskem centru v Ljubljani, kjer so med drugimi poškodovani po prometnih nesrečah, je bila pred cvetno nedeljo posebno lepo obiskana maša. Mož, ki je v zavodu na rehabilitaciji po težki nesreči, se je želel pri maši pred velikonočnimi prazniki, skupaj s sorodniki, sosedi in prijatelji, Bogu zahvaliti, da ga je ohranil živega v težki nesreči, in za to, da je povzročitelju nesreče lahko odpustil. Veliko število navzočih je z zbranim sodelovanjem, molitvijo in petjem ob spremljavi na inštrumente, že vnaprej doživelo bližino usmiljenega  Gospoda.

Odpustiti, čeprav se ne da pozabiti in pogumno sprejemati življenjske križe bolezni in starosti, je mogoče, ne le v svetem letu usmiljenja, ob pogledu na Gospoda v četrtkovi dvorani zadnje večerje, križanju, pokopu na veliko soboto in zmagoslavnem vstajenju na velikonočno jutro.

Kakor nad Jezusovim trpljenjem ob veliki noči lebdi upanje vstajenja, tako naj bo tudi nad vami usmiljena ljubezen ljubečega Boga in razpoložljivost zdravstvenega osebja, domačih in vseh ob vas. To naj bo naš velikonočni dar, vam, dragi bolniki, invalidi, starejši, ljudje brez doma, preizkušeni vseh vrst.

Z besedami enega od bolnikov, ki mi je v teh dneh voščil, Vam vsem po bolnišnicah, domovih za ostarele in doma, pa tudi vsem v tujini, ne glede na vašo versko pripadnost, želim, da bi z iskrenim kesanjem, trdno vero, neuničljivim upanjem in zvesto ljubeznijo stopali z Jezusom na križevem potu – do zadnje postaje – do zmagoslavnega vstajenja. Vse do tam naj nas spremlja »Milina Marijinega pogleda, da bomo lahko vsi odkrili veselje Božje nežnosti«, kakor je zapisal papež Frančišek v letošnji poslanici bolnikom.

Vsem kličem: Čez Golgoto gre pot v nebo. Blagoslovljeno veliko noč na vseh poteh križevega pota. Gospod je vstal in živi. Aleluja.

msgr. Miro Šlibar, vodja Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja pri SŠK