Pridiga celjskega škofa Matjaža pri vstajenjski sveti maši

31.3.2024 Celje Škofija Celje, Velika noč
Foto: Škofija Celje Foto: Škofija Celje

»Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Glejte, kraj, kamor so ga položili (Mr 16,6)

Dragi bratje in sestre,

Marija Magdalena je v zgodnjem jutru prvega dne tekla, da bi to novico o praznem grobu prenesla Petru in učencem. Novica je bila tako dramatična, da sta tudi učenca tekla do groba, tam pa ogledala rjuhe in prtič, v katerega je bil mrtvi povit. Za ljubljenega učenca je bilo to prepoznavno znamenje, da je veroval. Križani in Vstali ni prikazen, ampak Božji Sin, ki nosi rane smrti na rokah, nogah in srcu. Po njih ga je prepoznala Magdalena, ki se ga je dotaknila v svoji bolečini in osramočenosti, po njih ga je prepoznal Tomaž, ki se ga je dotaknil v svoji neveri in samozadostnosti. Po njih so ga prepoznali mnogi in postali Njegovi pričevalci vse do današnjih dni.

Velikonočnega oznanila se ne da sprejeti le z razumom. Potrebno se ga je dotakniti.  Vera v vstajenje je dar, ki se nam ne vsiljuje, ampak ga lahko le sprejmemo - v svobodi in ljubezni. Potreben je čas. Včasih veliko časa. Potrebno je izkusiti življenje.

»Nista še razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih«, se zaključuje današnji evangelij.

Dragi bratje in sestre, povabimo Vstalega v svoje življenje, v svoj dan v svoje rane in stiske, v svoje grobove. Sprejeti ga pomeni prikloniti se pred skrivnostjo življenja. Sprejeti Vstalega pomeni priznati, da nismo sami protagonisti in dajalci življenja. Življenje se rojeva, ko se daruje, ko gre iz sebe k drugemu. Vera se rodi, ko z Bogom, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vstopimo v osebni odnos. On je edini, ki lahko spremeni kamne naše samozadostnosti v kruh, ki ga lahko jemo in delimo.

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24). Umiranje in rojevanje novega se dogaja v uri tišine, ki jo je preživel tudi Božji Sin. To je ura, ko se trpljenje spreminja v rodovitnosti. Ure tišine zato niso več prazne. Križani in Vstali nam v njih prihaja nasproti, da bi se lahko srečali z Njim in s samim seboj.

Dragi bratje in sestre, velikonočni čas nas vabi, da bi si tudi mi upali vstopiti tudi v skrivnost tišine in molitve. Samo tako se globlje srečamo z lepoto Boga in z resnico lastnega življenja. Vabi nas, da na novo odkrijemo molitev. Da ponovno odkrijemo Boga Očeta, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina, da bi se človek lahko rešil smrti, strahu in osamljenosti.

Velikonočni čas pa nas tudi vabi, da bi ne ostali samo pri zunanjih znamenjih naše vere. Nobena praznična miza, nobena velikonočna košara nam ne more podariti tega, kar nam Gospod pripravlja. Če odpremo svoje roke in se mu pustimo objeti, nas bo dvignil iz naših grobov v radost občestva z Njim ter z brati in sestrami. Želim vam tega upanja polne velikonočne praznike! Kristus je vstal, Aleluja!