SPODBUJATI UPANJE
V Rimu je od 20. do 22. novembra 2014 potekala 29. mednarodna konferenca, ki jo organizira Papeški svet za zdravstvene in pastoralne delavce. Konference se je udeležilo 650 udeležencev iz 57 držav, med njimi tudi dva iz Slovenije.
Srečanje smo pričeli s sveto mašo v baziliki sv. Petra. Po besedah nadškofa Zygmunda Zimowskega, predsednika Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev je bila tokratna konferenca organizirana z namenom, da bi se lahko spopadli z izzivi, ki jih avtizem postavlja pastorali zdravja.
Na konferenci je 39 svetovno priznanih strokovnjakov s področja avtizma prikazalo najnovejše znanstvene in druge izsledke na tem področju. Predstavili so smernice, ki so spodbuda zdravnikom, družinskim članom, vzgojiteljem in učiteljem, spremljevalcem, socialnim in pastoralnim delavcem ter širši družbi, ki se z vso pozornostjo in zavzetostjo posveča skrbi za osebe z avtizmom. Avtizem ni bolezen ampak razvojna motnja, ki se lahko kaže z različno intenzivnostjo. Ni ga torej možno zdraviti, lahko pa se z ustreznimi načini terapevtskega spremljanja bistveno izboljša kakovost njihovega življenja in življenja njihovih družin. Pri tem je najpomembnejše, da se ga odkrije v čim bolj zgodnjem otroštvu in da se takoj vzpostavi celostno podporo družini in otroku. V zadnjem času se pojavnost avtizma precej povečuje. Zadnji podatki kažejo, da obstaja možnost, da se pri vsakem stotem otroku odkrije kakšno izmed posebnosti s spektra avtističnih motenj.
Te posebnosti se izkazujejo predvsem kot primanjkljaji na treh področjih, vsa pa so povezana s zmanjšano zmožnostjo vključevanja v okolje. Osebe z avtizmom imajo okrnjene možnosti komunikacije z ljudmi, mnogo jih ne razvije govora, so pa se zmožni sporazumevati na drugačne načine, z različnimi oblikami podporne ali nadomestne komunikacije. Osebe z avtizmom težje razumejo socialne okoliščine in potrebujejo spodbudo in pomoč v vsakdanjih medsebojnih odnosih. Osebe z avtizmom imajo lahko posebna občutenja in nenavadne interese ter oblike vedenja, zato potrebujejo našo potrpežljivost in pripravljenost sprejemanja drugačnosti. Mnogi lahko razvijejo posebne, nekateri celo izjemne spretnosti na različnih področjih. Na konferenci smo ob odprtju razstave občudovali slikarske mojstrovine mladega tajvanskega umetnika, ki se je kot oseba z motnjami avtizma uveljavil na mednarodni ravni. (slika: Kupola bazilike sv. Petra v Vatikanu, Leland Lee, Tajvan)
Po svetu imajo osebe z avtizmom in njihove družine zelo različne možnosti za kakovostno odraščanje in življenje ter vključevanje v družbo. Najslabše so možnosti predvsem tam, kjer značilnosti avtizma niso dobro prepoznane. Predstavniki združenja staršev iz različnih koncev sveta so najbolj poudarjali stiske, ki nastajajo zaradi dolgotrajne diagnostike težav, kar je pogosto povezano z neustreznimi oblikami zgodnje obravnave. V družbi pa jih najbolj boli stigmatiziranje, ki vodi v socialno izključenost, okrnjene možnosti pri izobraževanju ter pomanjkljiva skrb za osebe z avtizmom v odraslosti.
Veliko oporo posameznikom in družinam z avtizmom predstavljajo združenja v katerih sodeluje veliko število prostovoljcev, ki pomagajo, razbremenjujejo, razveseljujejo in prinašajo upanje. Po povabilu svetega papeža Janeza Pavla II. jim mora tudi Cerkev predstavljati dom, v katerem je izvir upanja. Cerkveno občestvo pa se mora bolj aktivno odzivati na potrebe vseh svojih otrok, posebej tudi oseb s posebnimi potrebami, kot nam to s čudovitim zgledom že kaže gibanje Vera in Luč. Pomembnost tega občestva v Cerkvi je omenjeni papež izkazal tudi z imenovanjem 3. decembra kot svetovnega dneva oseb s posebnimi potrebami. Tudi sedanji papež Frančišek je pokazal veliko naklonjenost in odprtost do ljudi, ki so na kakršen koli način povezani z avtizmom. Zaključek konference je namreč predstavljala avdienca pri svetem očetu, ki je pozval k kulturi sprejemanja. Papež je vse navzoče obogatil s svojim dobrohotnim pozdravom, polnim veselja, optimizma in ljubezni. Mnoge je še posebej razveselil z prisrčnim objemom, stiskom rok ali znamenjem križa na čelo. Med njegovim prehodom skozi množico, med katerimi je bilo veliko invalidov na vozičkih, je odmevala pesem Ave Marija, ki so jo ob znani Italijanski pevki prepevali otroci.
Na avdienci je bilo prebrano tudi pismo Frederica, ki je prav na ta dan praznoval svoj 21. rojstni dan: »… Jezusovo sporočilo je dano tudi nam avtistom, čeprav se morda naše umevanje nekoliko razlikuje od drugih. Ampak veš, papež Frančišek, mi smo radi pri Jezusu! Radi smo v cerkvi!«
Vodstvo kongresa je papežu podarilo križ Kristusa Upanja, ki simbolizira navzočnost Cerkve v trpljenju. Trpljenje ima lahko različne obraze, kot so bolezen, invalidnost, ostarelost in druge oblike ranjenosti. Kristus pa prisostvuje v tem svetu, polnem bolečin, kot Upanje in želi z nami deliti usodo človeškega trpljenja. Približa se nam ravno preko upanja, preko katerega se daruje bolnikom in njihovim svojcem in vsem, ki jih spremljajo. Pod križem nas vedno pričakuje Marija, ki je Mati Cerkve in Mati naše vere.
Miro Šlibar in Vanja Kiswarday
