Stalni diakonat: identiteta, oblikovanje in poslanstvo

Govor kardinala Beniamina Stelle stalnim diakonom – Pompeji, 3. marca 2018

Predragi,

prisrčno pozdravljam kardinala Crescenzia Sepeta, ki se mu zahvaljujem za povabilo, nadškofa msgr. Tommasa Caputa, sobrate v škofovstvu in duhovništvu ter vse vas, dragi diakoni, skupaj z vašimi ženami. 

Ta dan, ki je posvečen pokrajinskemu srečanju stalnih diakonov, nam ponuja dragoceno priložnost, da se ustavimo in razmišljamo o posebnosti in pomembnosti te poklicanosti v Cerkvi. 

V ta namen sem izbral tri besede: identiteta, oblikovanje in poslanstvo, s katerimi želim orisati pomen stalnega diakonata, ki ga je treba vedno bolje sprejemati in predvsem razumeti kot pravo in posebno poklicanost, ki izhaja iz krsta in preko zakramenta svetega reda postaja redna oblika življenja. 

1.    Identiteta
Ko razmišljamo o identiteti stalnega diakona, se zdi, kot da jo moramo šele opredeliti. Rečemo lahko, da vprašanje, kdo je zares diakon, tudi zaradi nedavne veljave, do katere je prišlo zaradi razumevanja 2. vatikanskega koncila, predstavlja neke vrste »odprto gradbišče« oziroma področje, ki se šele razvija.

Poglobitev teme glede posebne identitete diakonata je toliko bolj potrebna, da bi se izognili tveganju in diakonov ne bi imeli za »napol duhovnike in napol laike. To je nevarnost. Na koncu niso ne tukaj, ne tam,«kot je nedavno dejal papež Frančišek. Sveti oče je na vprašanje, ki mu ga je ob obisku Milana zastavil nek stalni diakon, odgovoril: »Če nanje tako gledamo, to ni dobro ne za nas ne zanje. Če jih tako opredeljujemo, to jemlje moč resnični karizmi diakonata. K temu se želim vrniti: k pravi karizmi diakonata. In ta karizma je v življenju Cerkve. Tudi podoba diakona kot nekoga, ki je na nek način posrednik med verniki in pastirji, ni dobra. Ni ne na pol poti med duhovniki in laiki, ne na pol poti med pastirji in verniki. Dve skušnjavi obstajata. Obstaja nevarnost klerikalizma: diakon, ki je preveč klerikalen … Včasih vidim koga, ki streže pri liturgiji: videti je skoraj tako, kakor da želi zasesti mesto duhovnika. Klerikalizem, varujte se klerikalizma. Druga skušnjava pa je mehaničnost – [diakon] je le v pomoč duhovniku za to in ono…«(Frančišek, Apostolsko potovanje v Milano, Srečanje z duhovniki in posvečenimi osebami, 25. marec 2017).

Ta tveganja, ki morejo zatemniti pravo naravo in resnično identiteto stalnega diakonata, je izpostavil že dokument Mednarodne teološke komisije iz leta 2002, ki pravi: »Nevarno je, da bi z opravljanjem tradicionalno duhovniških opravil diakoni izpadli kot 'nepopolni duhovniki' ali kot 'bolj napredni laiki'«(Razvoj in obeti diakonske službe, 126). 

S posebej učinkovito podobo predstavi isti dokument stalni diakonat kot »služenje na pragu«, se pravi kot služenje za evangelij in Božje kraljestvo v neštetih cerkvenih okoliščinah in življenjskih položajih, kjer je lahko navzoč na bolj stalen in učinkovit način kot pa duhovnik, ki ima širšo in vsekakor bolj obsežno pastoralno vlogo. Dokument pravi: »Napor je usmerjen v to, da bi diakonat postal 'služenje na pragu' in da bi 'skrbel za Cerkve na obrobju'. To je delo v okoljih, kjer duhovnik ni prisoten. Med enostarševskimi družinami, med zaročenci, zaporniki, mladimi, narkomani, okuženimi z aidsom, ostarelimi, skupinami v stiski. Diakonske naloge bodo ciljale na socialne, dobrodelne in upravne naloge«(tč. 128).

Ta usmeritev nam pomaga razumeti, da se identiteta diakona giblje v odnosu med oznanjevanjem Besede in dobrodelnim služenjem, kjer je vsekakor na poseben način navzoče tudi služenje pri Gospodovi mizi. 

Če pogledamo v Sveto pismo, prav posebej še v odlomek šestega poglavja Apostolskih del, kjer najdemo ustanovitev prve skupine diakonov, lahko odkrijemo pomemben vidik: diakoni niso bili poklicani in poslani za neko preprosto organizacijsko služenje, ampak so bili po rokah apostolske oblasti sprejeti v pravo in lastno stopnjo zakramenta svetega reda, da bi služili v dobrodelnosti in pri evangelizaciji. 

Besedilo iz Apostolskih del nam jasno kaže, da je bila diakonska služba ustanovljena kot del hierarhične zgradbe Cerkve z zakramentalnim znamenjem, s polaganjem rok in z zahtevo po nekaterih moralnih in osebnih lastnostih kandidata, izmed katerih sta temeljni dve: da so na dobrem glasu in polni Svetega Duha.

Prav tako ne smemo pozabiti, da se identiteta diakona pogosto giblje v odnosu med dvema poklicanostma, ki se povezujeta: med podelitvijo prve stopnje zakramenta svetega reda, ki nekoga usposobi za diakonsko službo, ter med zakonsko in družinsko poklicanostjo. Seveda gre za različni področji, ki pa ne rabita biti ločeni. Dejavno izvajanje diakonske službe in evangeljsko pričevanje, ki iz tega izhaja, se dotika tako zakonca kot otrok in celotnega družinskega življenja.

Zato bo identiteta diakona toliko bolj »rešena« in njegovo služenje toliko bolj rodovitno, kolikor boljša bo kvaliteta odnosa z lastno ženo in kolikor bolj bodo ona in družina skupaj hodili po poti, po kateri je diakon poklican hoditi. Izkušnja pravi, da se prispevek žena ne konča pri zunanji privolitvi, ki je lahko dana zgolj zato, da ne bi ovirale mož pri njihovih osebnih odločitvah. Nasprotno. To privolitev je mogoče izraziti na dejaven način v popolnem soglasju glede izbire, ob sodelovanju pri oblikovanju in v razpoložljivosti živeti skupaj na poti krščanske svetosti in vere.

Srečujemo se torej s posebnim poslanstvom, drugačnim od duhovništva, a vendar živetim v posebni edinosti s škofom za služenje Cerkvi. Kadar govorimo o identiteti stalnega diakona, moramo takoj pojasniti, da se ta ne nanaša nujno neposredno na delovanje in torej na naloge, ki jih mora opraviti, temveč se osredotoča na bistvo osebe in na znamenje, ki ga njegova poklicanost nudi krščanski skupnosti. Z drugimi besedami, navidezno se lahko zdi, da so nekatere diakonove naloge podobne tem, ki jih opravljajo laiki, a čeprav to do neke mere drži, vendarle ne smemo spregledati dejstva, da se v diakonovem delovanju uresničuje posebna navzočnost Kristusa Služabnika, čigar znamenje in živa priča postane diakon v vsej krščanski skupnosti. 

Papež Frančišek je to pojasnil rekoč: »Diakonat je posebna poklicanost, je družinska poklicanost, ki spominja na služenje. Zelo mi je všeč, da so se [v Apostolskih delih] helenisti, prvi kristjani, apostolom pritožili, da so njihove vdove in sirote zapostavljene, in so se z apostoli in učenci zbrali na 'sinodi', kjer so 'izumili' diakone za služenje … Služenje. Ta beseda je ključ za razumevanje vaše karizme. Služenje kot eden od bistvenih darov Božjega ljudstva. Diakon je tako rekoč varuh služenja v Cerkvi … Vi ste varuhi služenja v Cerkvi: služenja Božji besedi, služenja oltarju, služenja ubogim. Vaše poslanstvo in vaš doprinos je v tem, da spominjate vse nas, da vera v svojih mnogih izrazih (v občestveni liturgiji, osebni molitvi, različnih oblikah dobrodelnosti in v različnih načinih življenja, ki je lahko laično, kleriško ali pa družinsko) zavzema bistveno razsežnost v služenju. Služenju Bogu in bratom«(Frančišek, Apostolski obisk v Milanu, Srečanje z duhovniki in posvečenimi, 25. marec 2017).

Identiteta stalnega diakona torej poživlja in prenavlja cerkvenost občestva, ki se je razvila z 2. vatikanskim koncilom in ki pomaga, da sprejemamo Cerkev kot občestvo, v katerem se razodevajo različne službe in v katerem živi ikona Kristusa Služabnika, ter spominja tako pastirje kot laike na nujno razsežnost služenja in delovanja v dobrodelnosti. 

2.     Oblikovanje
Za diakona se, kot že rečeno, zahteva, da je na dobrem glasu in odprt Svetemu Duhu. 

Zdi se mi, da se lahko ta zadnji vidik nanaša na držo krotkosti in poslušnosti, ki osebe ne razpoloži samo za služenje poslanstvu Cerkve v pokorščini škofu in v občestvu z duhovniki, ampak še več, bdi nad tem, da se prejeta poklicanost ne bi oklepala površnosti in lahkotnosti in bi tako postala razlog za spodbujanje kakšne napačne drže. 

V bistvu, če poklicanost služiti krščanski skupnosti in Božjemu ljudstvu v diakonski službi pride od Svetega Duha po zakramentalnem škofovem dejanju, potem zahteva popolno razpoložljivost sprejeti vse, kar Cerkev smatra za potrebno in nepogrešljivo glede duhovnega, umskega in pastoralnega oblikovanja.

V igri je nekaj velikega in pomembnega, saj gre za poživljanje in razvijanje diakonske resničnosti, da bi bili diakoni polni kreposti, ki se zahtevajo tudi za duhovnika: da bi imeli zdravo psihično ravnovesje, primerno teološko in umsko pripravo, ki vključuje posebno poznavanje cerkvenega nauka, redno molitveno življenje in dober pastoralni odnos do oznanjevanja evangelija.

V zvezi s tem temeljne norme za oblikovanje stalnih diakonov, ki jih je skupaj s Pravilnikom izdala Kongregacija za katoliško vzgojo, predvidevajo nameniti poseben čas, ki ni krajši od treh let, za pripravo pripravnikov na diakonat. Za ta čas mora biti narejen program molitvenih srečanj in izobraževanja, prav tako pa morajo biti predvidena srečanja kandidatov, upoštevaje njihove življenjske okoliščine in delo, ki ga opravljajo (Kongregacija za katoliško vzgojo, Kongregacija za duhovščino, Pravilnik o službi in življenju stalnih diakonov, tč. 49–51) – kot je določeno v dokumentih za duhovnike, tako v Dal vam bom pastirjevkot v Temeljnih smernicah, ki jih je decembra 2016 izdala Kongregacija za duhovščino. Oblikovanje [diakonov] mora vključevati štiri dimenzije: človeško, duhovno, umsko in pastoralno (Kongregacija za katoliško vzgojo, Kongregacija za duhovščino, Temeljne smernice za oblikovanje stalnih diakonov, tč. 49–51).

Temu je treba jasno dodati dolžnost stalnega oblikovanja, ki izhaja iz potrebe po nenehnem odgovoru na prejeti klic, z namenom, da bi služenje vedno bolj odgovarjalo na potrebe Cerkve in zmeraj nove izzive nove evangelizacije. 

Pravilnik o službi in življenju stalnih diakonov pravi, da je treba diakonom vedno znova ponuditi ustrezno široko oblikovanje in da ga diakoni morajo sprejeti. To dejstvo ni nepomembno niti za škofe niti za diakone (tč. 63). Po drugi strani mora biti diakon prvi, ki je odgovoren za pot svojega stalnega oblikovanja, da utrjuje svojo zvestobo poklicanosti, da odločno sledi Kristusu, zlasti v služenju najbolj ubogim.

Upoštevati je treba vse načine oblikovanja in jih prilagoditi različnim življenjskim okoljem diakona ter pastoralnim zadolžitvam, ki jih opravlja. Stalno oblikovanje ne sme biti neka preprosta kulturna osvežitev, ampak veliko več. Biti mora pot poglobitve, kjer diakon postaja notranje podoben Kristusu služabniku, in pot vedno večje pripadnosti Njemu ter služenju Cerkvi.

Če ni »bogoslovja« ali podobnih ustanov, mora vsaka škofija razmisliti, kako bo oblikovala stalne diakone. Zelo je treba paziti in se izogibati vsaki skrajšani ali nagli pripravi in zagotoviti tako pripravo, ki bo omogočala duhovno in pastoralno oblikovanje ter bo poglobljena in drugačna od tiste, ki so je deležni laični sodelavci.

3.     Poslanstvo 
In končno še tema o poslanstvu. Posebej izbrani skupini diakonov so apostoli zaupali, s posebnim zakramentalnim znamenjem, s polaganjem rok, posebno poslanstvo. Področja poslanstva se lahko hitro navedejo: to je strežba pri mizah, prva evangelizacija s krstno katehezo in služenje v razpoložljivosti apostolu, ki je poslan od Cerkve.

Gre seveda za poslanstvo, ki ga lahko opredelimo, če uporabimo izraz, ki je drag papežu Frančišku, kot poslanstvo, ki je »na poti«, kot tisto, ki se mora izogibati težnjam po zaprtosti v zgolj liturgično ali znotrajžupnijsko področje in ki mora biti predvsem služenje, namenjeno prvi evangelizaciji, oblikovanju katehumenov in delom dobrodelnosti. 

Da diakonat, ki je nastal zato, da bo »učinkovit na terenu«, ne bi izgubil svojega pomena in postal samo obroben del služenja cerkvenemu občestvu, ga je treba premisliti v luči misijonarske živosti »Cerkve, ki je na poti« in v luči nove evangelizacije. V predgovoru knjige Enza Petrolina Il diaconato nel pensiero di Papa Francescosveti oče razloži, da »najde služenje v diakonski službi svojo identiteto v evangelizaciji«.

To poslanstvo pa mora biti konkretno in glede na izkušnje Kongregacije za duhovništvo še vedno ostaja na nek način preprosto znamenje. Obstajajo nekateri praktični vidiki, ki zahtevajo ne le teološko, ampak tudi pastoralno pojasnitev. Tičejo se poslanstva stalnega diakona. Na kratko bi jih rad nekaj naštel:

• Imenovanje, s katerim škof podeli poslanstvo nekemu diakonu, je »osebno«, in ne zgolj formalno dejanje. To pomeni, da mora imenovanje upoštevati diakonov značaj in podrobno opisati, kaj vse vključuje poslanstvo, tako da se določi kraj izvajanja in naloge, ki se zahtevajo. Za razliko od imenovanja, ki se izroči župniku ali kaplanu, in nalog, ki se zaupajo duhovnikom, pri stalnih diakonih še nismo prišli do tega, da bi oblikovali nekatere tipične oblike služenja. Zato je pomembno, da škofje v posameznih škofijah s podelitvijo poslanstva pokažejo smer in spodbujajo uresničevanje nekaterih oblik poslanstva, ki so tipično diakonske. Če poslanstvo ni natančno določeno, se znajdemo pred nekim poslanstvom, ki je le občasno in ni nepretrgano, kot se sicer spodobi za poslanstvo nekoga, ki je posvečen. Izkušnja kongregacije kaže, da to ni samo teoretična domneva in da se tako v resnici dogaja, ko na primer škofje ne poskrbijo, da bi stalnim diakonom zaupali posebno poslanstvo, in jih preprosto pustijo, da nadaljujejo s poslanstvom, ki so ga že prej opravljali kot laiki. Na tak način je (tako samemu diakonu kot skupnosti in župniku) težko razumeti novost, do katere pride s posvečenjem, in je tudi nemogoče v polnosti sprejeti to novo poklicanost. Tako se odprejo vrata h klerikalizmu vse do te točke, ko diakoni postanejo »nadomestek« za duhovnike, ali pa da dejansko ostanejo laiki, ne da bi se pokazala njihova lastna nova identiteta, ki so jo s posvečenjem prejeli.
• Okolja in načini opravljanja poslanstva.Pomemben element kanonskopravne določitve diakonskega poslanstva je okolje njegovega služenja. Najbolj razširjena oblika diakonske službe je pastoralno služenje znotraj neke župnije. Oblike župnijske pastorale, v katero so diakoni najpogosteje vključeni, so sledeče: družinska pastorala (spremljanje zakonskih skupin), sodelovanje pri župnijski Karitas, usklajevanje kateheze, liturgično oblikovanje skupin, pastorala bolnih, oblikovanje laičnih pastoralnih sodelavcev itd. Ti vidiki so pomembni, vendar prav ob viziji evangelizacije in »Cerkve, ki je na poti«, kaže bolje ovrednotiti razsežnosti, ki so povezane z odnosom do sveta in ki se zdijo posebej ustrezne za stalne diakone glede na njihov način življenja, ki je pogosto povezan z zakonom in z vključitvijo mnogih diakonov po svetu v civilno delo in družbo. Glede tega zadnjega vidika se zdi potrebno izpostaviti, kako pomembno je, da je osebno pričevanje stalnega diakona dosledno in da svoje lastne poklicanosti ne živi samo v okoljih, ki so striktno cerkvena, pastoralna in liturgična, ampak tudi – in v nekaterih primerih predvsem – v vsakdanjosti osebnega, družinskega, družbenega, poklicnega in civilnega življenja. Pravilnik o službi in življenju stalnih diakonov ne pravi po naključju, da je diakonsko služenje povezano z misijonarsko razsežnostjo Cerkve in »se zato ne morejo odtegniti misijonarskim nalogam vesoljne Cerkve, čeprav so inkardinirani v krajevno Cerkev«(tč. 27). Po drugi strani pa naj bi poročen diakon »videl svojo odgovornost zlasti v tem, da bo s svojim zakonom očitno pričeval za svetost zakona in družine. Čim bolj bosta zakonca rasla v medsebojni ljubezni, tem bolj se bosta posvečala otrokom in tem pomembnejši bo njun zgled za krščansko skupnost«(tč. 61). Po drugi strani pa tudi žene stalnih diakonov, od katerih se zahteva privolitev, da je mogoče pristopiti k posvečenju (ZCP, kan. 1050, tč. 3), ne naredijo samo neke formalnosti, ampak s tem pravnim dejanjem izrazijo sprejemanje in spremljanje moža pri tako pomembni izbiri, ter da mu bodo v velikodušno oporo pri izvrševanju diakonske službe. Ob tem je pomembno, da se uvedejo ustrezne molitvene in vzgojene pobude za celotno diakonovo družino in da se diakonovi ženi »pomaga in se jo podpira, da bo opravljala svojo vlogo z veseljem in diskretno ter bo znala ceniti vse, kar zadeva Cerkev, zlasti še naloge, zaupane njenemu možu«(tč. 61).
• Škofijske zadolžitve. V luči skupnostne soodgovornosti, ki dobro sledi viziji Cerkve 2. vatikanskega koncila, si lahko vsaka krajevna Cerkev pomaga z diakoni tako, da niso samo pastoralni »sodelavci«, ampak se jim zaupajo nekatere cerkvene službe. Gre za tista področja, ki ne zahtevajo polne skrbi za duše in za katera ni treba, da jih nujno opravljajo duhovniki. Zakonik cerkvenega prava določa, katere službe so pridržane duhovniku in katere je mogoče zaupati tudi drugim vernikom. Škof lahko v tem smislu v sodelovanju z duhovniškim zborom in Božjim ljudstvom presodi in izpostavi posebna področja in okolja, ki se jih lahko zaupa diakonu. Ne da bi zanemarjali druga pastoralna področja, je za diakonsko poslanstvo dobro pokazati na področji dobrodelnosti in uprave cerkvenega premoženja. To sta področji, ki ju nikdar ni mogoče ločiti. Časno premoženje, ki ga ima Cerkev, se poleg tega, da se upravičeno uporablja za bogoslužne potrebe in vzdrževanje posvečenih pastirjev, uporablja tudi za izvajanje evangeljske dobrodelnosti do ubogih, kot nas pogosto spominja papež Frančišek. Ekonomsko področje – v tem primeru si ponovno dovoljujem navajati izkušnjo kongregacije – je eno najzahtevnejših na področju evangelizacije in zahteva upravljanje z največjo previdnostjo in skrbnostjo. Na tem področju se od diakona ter tudi od pastirjev in vsakega vernika laika poleg potrebne sposobnosti zahteva dosledna pričevanjska poštenost, prosojnost in brezhibnost ter izražanje evangeljske svobode, ki nas vabi, da časne dobrine uporabljamo pravično in s posebno skrbjo za najbolj uboge in potrebne.

Sklep
Vedno bolj se torej zdi potrebno, da se tako s teološkega kot z duhovnega in pastoralnega vidika pojasni, kakšna je identiteta diakona, ki je znamenje Kristusa služabnika za ljudi. Treba je skrbeti tako za začetno kot stalno oblikovanje diakonov, da bodo mogli svoje poslanstvo rodovitno opravljati. Treba je tudi, da se celotna krščanska skupnost zaveda pomembnosti tega poklica, prav tako pa je potrebna odgovornost škofa pri spremljanju diakonov in odgovornost glede tega, da opredelijo – tudi kanonskopravno – njihovo poslanstvo.

Na tem kraju, ki je posvečen Devici Mariji, želim vaše poslanstvo zaupati Njej, Devici služenja in sodelavki pri odrešenju sveta, ki je postala služabnica Gospoda in vsega človeštva. Naj spremlja vašo pot, blagoslavlja vaše družine in vas napravi za velikodušne služabnike Božje besede in ubogih ter s tolažbo Svetega Duha razsvetljuje vaše poslanstvo.

 

Izvirno besedilo IL DIACONO PERMANENTE: IDENTITÀ, FORMAZIONE E MISSIONE
Prevod: mag. Sebastijan Valentan