God sv. Štefana

26.12.2023 Katoliška cerkev Diakon, God, Mučenec, Praznik
Kamenjanje sv. Štefana - Stropna poslikava v cerkvi v Štepanji vasi v Ljubljani - Foto: Tamino Petelinšek / Družina Kamenjanje sv. Štefana - Stropna poslikava v cerkvi v Štepanji vasi v Ljubljani - Foto: Tamino Petelinšek / Družina

Katoliška cerkev 26. decembra praznuje god sv. Štefana, diakona in prvega mučenca.

Pri nas praznujemo državni praznik samostojnosti in enotnosti, uradni državni praznik pa je ta dan tudi v Avstriji, Bolgariji, na Češkem, v Črni gori, na Danskem, v Estoniji, na Hrvaškem, v Nemčiji, na Nizozemskem, Irskem, v Italiji, na Poljskem, v Romuniji, Srbiji in Španiji.

Diakonsko posvečenje sv. Štefana

Apostoli so zaradi obilice oznanjevalnega dela prišli do sklepa, da potrebujejo pomočnike, ki bodo skrbeli za gmotne potrebe vdov in revnih članov krščanske skupnosti.[1] Skupnost je izmed svojih članov izbrala sedem mož, »polnih Duha in modrosti« (Apd 6,3), na katere so apostoli potem položili roke. To je bilo prvo diakonsko posvečenje v zgodovini Cerkve.

Mučeništvo sv. Štefana

Štefan je bil učenec judovskega rabina Gamaliela, ki ga Apostolska dela omenjajo kot tistega, ki je judovski Sanhedrin (svet starešin) prepričeval, naj apostola Petra in njegovih tovarišev ne obsodijo na smrt, ko so ti kljub prepovedi nadaljevali z oznanjevanjem Jezusa Kristusa. Štefan je bil torej izobražen judovski razumnik, kar je zlasti razvidno iz njegovega spretnega zagovora pred starešinami, ki niso mogli ugovarjati modrosti in logičnosti njegovih argumentov (prim. Apd 7,1–53). Zlasti pa je bil »poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8). Ker mu sovražno razpoloženi svet starešin ni mogel do živega s smiselno pravno obtožbo, so ga obtožili 'sovražnega govora' oz. bogokletnega govorjenja zoper Boga, kot je bil ta prestopek, zaradi katerega je bilo v zgodovini krivično obsojenih že nešteto ljudi, poimenovan v njegovem času. Odpeljali so ga iz mesta Jeruzalem in ga kamenjali. Poročilo o tem je zapisano v 7. poglavju Apostolskih del. Umrl je z besedami: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« in »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Med množico, ki je kamenjala sv. Štefana, je bil tudi Savel, poznejši apostol Pavel, ki je imel med njimi določeno avtoriteto in je odobraval ta umor, kar dokazuje dejstvo, da so priče svoja oblačila 'odložila k njegovim nogam' (prim. Apd 7,58; 8,1).

Sv. Štefan kot zavetnik

Sv. Štefan je zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj. Na Štefanovo zato v mnogih župnijah blagoslavljajo konje.


[1] Prim. Apd 6,1–6: »Število učencev je naraščalo. Helenisti pa so v tistih dneh začeli godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi. Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.« Množica je predlog soglasno sprejela. Izvolili so Štefana, moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikánorja, Timona, Parmenája in Nikolaja, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohije. Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke.«