Sveti oče Frančišek je na 15. nedeljo med letom, 10. julija 2022, z okna Apostolske palače nagovoril vernike, zbrane na Trgu svetega Petra, ter skupaj z njimi molil opoldansko molitev Angel Gospodov. V nagovoru se je zaustavil ob evangeljskem odlomku o dobrem Samarijanu. Povabil je, naj Gospoda prosimo, naj nam pomaga izstopiti iz sebične ravnodušnosti in se podati na Pot; da bi videli in imeli sočutje do tistih, ki jih srečamo na poti, posebej do tistih, ki trpijo in so v potrebi.

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje priliko o dobrem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37), vsi jo poznamo. Ozadje predstavlja pot, ki se spušča iz Jeruzalema v Jeriho in ob kateri leži človek, ki so ga razbojniki pretepli do krvi in oropali. Duhovnik, ki gre mimo, ga vidi, vendar se ne ustavi, gre dalje; enako stori levit, to je tisti, ki v templju skrbi za bogoslužje. »Neki Samarijan, ki je potoval – pravi evangelij –, ga je zagledal in se mu je zasmilil.« (v. 33) Ne pozabite te besede: »Zasmilil se mu je.« To je tisto, kar čuti Bog vsakič, ko vidi, da smo v težavi, v grehu, v bedi. »Zasmilil se mu je.« Evangelist želi poudariti, da je ta Samarijan potoval. Kljub temu, da je imel Samarijan svoje načrte in da je bil namenjen proti oddaljenemu cilju, ne išče izgovorov in dopusti, da ga nagovori to, kar se zgodi na poti. Pomislimo: ali nas Gospod ne uči, da bi delali enako tudi mi? Da bi gledali v daljavo, na končni cilj, hkrati pa bili pozorni na korake, ki jih je potrebno storiti tukaj in zdaj, da bi ga dosegli.

Pomenljivo je, da so prve kristjane imenovali »učenci Poti« (prim. Apd 9,2). Vernik je namreč zelo podoben Samarijanu: kakor on je na poti, je popotnik. Ve, da ni človek, »ki je dosegel cilj«, ampak se želi vsak dan učiti tako, da sledi Gospodu Jezusu, ki je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6) »Jaz sem pot.« Kristusov učenec hodi tako, da sledi Njemu, in na ta način postane »učenec Poti«. Gre za Gospodom, ki ne sedi, ampak je vedno na poti: po poti srečuje ljudi, ozdravlja bolnike, obiskuje vasi in mesta. Tako je delal Gospod, vedno na poti.

»Učenec Poti«, torej mi kristjani, zato vidi, da se njegov način razmišljanja in delovanja postopoma spreminja, postaja vedno bolj podoben Učiteljevemu. Ko hodi po Kristusovih stopinjah, postane popotnik in se tako kot Samarijan nauči videti in imeti sočutje. Vidi in ima sočutje. Najprej vidi: odpre oči za stvarnost, ni sebično zaprt v krog svojih misli. Duhovnik in levit pa vidita nesrečneža, vendar pa je kakor da ga ne bi videla, gresta mimo. Gledata drugam. Evangelij nas vzgaja, da bi videli: vsakogar izmed nas vodi, da bi pravilno razumel stvarnost in dan za dnem presegal predsodke in dogmatizme. Mnogi verniki se zatekajo v dogmatizme, da bi se ubranili pred resničnostjo. Prav tako nas uči slediti Jezusu, saj nas to uči videti in imeti sočutje: opaziti druge, posebej tiste, ki trpijo, ki so najbolj potrebni pomoči. In posredovati, kakor Samarijan. Ne iti dalje, ustaviti se.

Ob tej evangeljski priliki se lahko zgodi, da obtožujemo ali se samoobtožujemo, da s prstom kažemo na druge in jih primerjamo z duhovnikom in levitom ali da obtožujemo sebe z naštevanjem lastnega pomanjkanja pozornosti do bližnjega. Vendar pa bi vam želel predlagati drugačno vrsto vaje. Seveda moramo prepoznati, kdaj smo bili ravnodušni in smo se samoopravičevali, vendar pa se ne ustavimo tam. Priznati moramo, da smo storili napako. Vendar pa prosimo Gospoda, naj nam pomaga izstopiti iz svoje sebične ravnodušnosti in se podati na Pot. Prosimo ga, da bi videli inimeli sočutje. To je milost. Gospoda moramo prositi: »Gospod, daj, da bi videl, da bi imel sočutje; kakor ti vidiš mene in si do mene sočuten.« To je molitev, ki vam jo danes predlagam. Da bi imeli sočutje do tistih, ki jih srečamo na poti, posebej do tistih, ki trpijo in so v potrebi; da bi se približali in storili, kar moremo, da bi pomagali.

Kadar se s kom izmed kristjanov pogovarjam o duhovnih stvareh, večkrat vprašam, če daje miloščino. Odgovori »Da.« »In povej mi, ali se dotakneš roke osebe, ki ji daš kovanec?« - »Ne, ne, vržem ga tja.« - »In ali to osebo pogledaš v oči?« - »Ne, pride mi na misel.« Če daš miloščino, ne da bi se dotaknil resničnosti, ne da bi pogledal v oči osebo v potrebi, je ta miloščina zate in ne zanj. Razmisli o tem. Ali se dotaknem bede? Tudi tiste bede, ki ji pomagam? Ali gledam v oči ljudi, ki trpijo, ljudi, ki jim pomagam? Pustim vam to misel: videti in imeti sočutje.

Naj nas Devica Marija spremlja na tej poti rasti. Ona, ki nam »kaže Pot«, to je Jezusa, naj nam prav tako pomaga postajati vedno bolj »učenci Poti«.

Vir: Vatican News - slovenska redakcija