Ob tradicionalnem 25. srečanju koprske in goriške (nad)škofije bo v nedeljo, 27. maja 2012, ob 16.00 na Sveti Gori pri Gorici maša. Pri bogoslužju bodo poleg koprskega škofa msgr. Metoda Piriha in goriškega nadškofa msgr. Dina de Antonija somaševali tudi duhovniki iz obeh (nad)škofij, bogoslužje pa bo potekalo v slovenskem, italijanskem, furlanskem in latinskem jeziku. Bogoslužje bodo sklenili pri spominskem obeležju Concorida et pax (Sloga in mir) kot prošnja za mir, spravo in slogo. Na romanju bo sodeloval mešani pevski zbor San Justo iz Argentine, ki bo po maši pripravil tudi koncert.

Dodatne informacije dobite v župniji Nova Gorica – Kristus Odrešenik na Sedejevi ulici 2 v Novi Gorici pri župniku Alešu Rupniku, tel. 05/333–30–86, e-naslov: [email protected].

Pogled v zgodovino

Verniki goriške nadškofije so tradicionalno romali na njim priljubljeno božjo pot na Sveto Goro. Začetki tovrstnih srečanj segajo v Božji materi Mariji posvečeno leto 1988, v katerem so se poživila različna romanja. Na Goriškem osrednje romarsko središče predstavlja Sveta Gora, ki je v zavesti vernikov živa ne samo na slovenski, temveč tudi na italijanski strani. Sveta Gora je goriška božja pot. Tako je bilo od zmeraj, zato so romarji tja prihajali z vseh strani. Po drugi svetovni vojni so se zaradi nove družbeno-politične ureditve romarske poti z italijanske strani v veliki meri prekinile. V Marijinem letu 1988 so na Sveto Goro prvič organizirali romanje z italijanske strani, ki naj bi ga pripravila goriška nadškofija, vendar so k sodelovanju že tedaj povabili tudi romarje iz koprske škofije oziroma njenega novogoriškega dela. Sodelovanje se je nadaljevalo tudi naslednje leto, ko je bila na Sveti Gori 450-letnica prikazanja Marije. Romanji leta 1988 in 1989 sta bili izhodišče za odločitev, da bodo romanja odtlej potekala vsako leto. Srečanje je bilo prvotno omejeno na romanje dveh Goric, kasneje pa so ga preimenovali v romanje dveh (nad)škofij in zanj so na predlog nadškofa Pietra Cocolilna določili, da vsako leto poteka zadnjo nedeljo v mesecu maju. Poznejši nadškof Antonio Vitale Bommarco je dal pobudo, naj se romanju pridružijo tudi verniki iz Slovenije, zlasti iz Nove Gorice, torej mesta, ki se »drži« Gorice. Srečanje je preraslo v romanje dveh Goric oziroma romanje dveh (nad)škofij: koprske in goriške.

Pobudo za romanje so ob podpori duhovnikov goriškega dekanata dali in gojili goriški nadškofje z italijanske strani, pridružili pa so se jim slovenski duhovniki iz novogoriške in šempetrske dekanije (z goriškega pastoralnega območja) s koprskim škofom na čelu.

Namen tovrstnih srečanj je v oživljanju tega, kar je Goriška vedno živela: duhovno enovitost v različnosti narodov, kultur in jezikov. Sveta Gora je bila v različnih zgodovinskih obdobjih simbol edinosti. Leta 1947 vzpostavljena meja med Jugoslavijo in Italijo je v pokrajino in odnose med narodoma vklesala veliko zarezo. Ljudje z obeh strani meje so si na različnih področjih in nivojih prizadevali presegati mejo. Medškofijska srečanja na Sveti Gori so pripomogla k medsebojnim stikom tudi na cerkvenem področju.

Goriški nadškof Vitale Bommarco je romanje po zgledu medverskih srečanj v Assisiju v Italiji, ki potekajo pod geslom V duhu Assisija, naslovil z geslom V duhu Svete Gore. Duh Svete Gore pomeni vse tisto, kar svetogorska Kraljica dela že stoletja: k sebi zbira različne narode, predvsem Slovence, Italijane in Furlane, ki živijo ob njenem vznožju. Tako jih vzgaja in oblikuje za medsebojno sožitje. Organizatorji vsako leto izberejo geslo, ki povzema dogajanje v krajevnih Cerkvah ali v vesoljni Cerkvi. Goriški nadškof in koprski škof, ki vodita romanje in na njem nagovorita zbrane vernike, razmišljanje osredotočita na geslo.

Concorida et pax (Sloga in mir)

Leta 1995 je bilo ob 50-letnici konca druge svetovne vojne na severni zid svetogorske bazilike postavljeno obeležje, ki spominja na trpljenje goriških narodov v 20. stoletju. Od takrat se romarsko bogoslužje sklene pri obeležju kot prošnja za mir, spravo in slogo.

Na Sveti Gori posebnih sprememb po padcu meje ni čutiti. Svetogorska romanja so na duhovni ravni predhodno pripravljala pogoje za to, kar se je leta 2004 dejansko zgodilo na družbeni in politični ravni. Tovrstna romanja pripomorejo k brisanju različnih notranjih in zunanjih meja ter usmerjajo h konkretnemu in življenjskemu doživljanju, da imamo kot kristjani istega Očeta in smo zato med seboj bratje.