Letošnje 9. hrvaško-slovensko srečanje katoličanov je potekalo v soboto, 28. septembra, v Svetvinčenatu v hrvaški Istri, v poreško-puljski škofiji, kjer so v oltarni mizi hranjeni posmrtni ostanki Miroslava Bulešića, ki je bil 28. septembra 2013 razglašen za blaženega.

Geslo tokratnega srečanja je vzeto iz njegove oporoke: »Moje maščevanje je odpuščanje«.

Homilijo za tokratno srečanje je pripravil koprski škof dr. Jurij Bizjak, ki pa je bil zaradi bolezni zadržan, zato je njegove misli prebral predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. Homilijo škofa Bizjaka objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod škof msgr. Ivan Štironja, zvesti pastir škofij Poreč in Pula, dragi bratje škofje in nadškofje, dragi duhovniki in diakoni, bratje redovniki in sestre redovnice, bogoslovci in semeniščniki, predstavniki civilnih oblasti, dragi bratje verniki, Hrvati in Slovenci: Vsi lepo pozdravljeni. Milost vam in mir! In veselje v Svetem Duhu!

Zbrani smo v kraju Svetvinčenat, na kraju, kjer se nahaja umorjeno telo blaženega Miroslava Bulešića, duhovnika, ki je v Lanišču pred 77 leti, 24. avgusta 1947, bil na 'krvavi birmi' zverinsko umorjen, in je na današnji dan pred 11 leti, 28. septembra 2013, v puljski areni bil razglašen za blaženega. Kakor pravi psalmist v zahvalnem psalmu: "Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih!" (Ps 116,15). Naj bo smrt njegovih svetih dragocena tudi v naši očeh!

Z obojestranskim velikim veseljem nadaljujemo vrsto srečanj dveh bratskih narodov, ki želita živeti v miru med seboj in z vsemi svojimi sosedi. Naša srečanja rastejo iz mnogih manjših srečanj in prireditev, ki jih prirejamo: Naj omenim srečanja obmejnih dekanij Škofije Poreč in Škofije Koper, ki potekajo vsako leto in blagodejno krepijo naše vezi in naše poslanstvo. Prav tako je omembe vredno sodelovanje naših arhivarjev, ki ohranjajo našo skupno zgodovino in naše skupno bivanje. Najbolj množična so pa seveda naša srečanja in naše sodelovanje na kulturnem in gospodarskem področju, na številnih naših romanjih in pohodih ter dopustih. Takšno kakor je današnje veliko srečanje pa doživljamo že devetič: Marija Bistrica (2003), Brezje (2005), Trsat (2007), Ptujska Gora (2011), Ludbreg (2014), Stična (2017), Krašić (2019), Beltinci (2022), Svetvinčenat (2024).

Naše srečanje nam daje priložnost, da se najprej drug drugemu zahvalimo za dobra dela in usluge, ki smo jih drug drugemu storili in drug od drugega prejeli. Škofija Koper se ob tej priložnosti iz srca zahvaljuje škofijama Poreč in Pulj za velikodušnost in gostoljubje, ki sta ga po drugi svetovni vojni izkazovali Škofiji Koper, ko sta v svoje izobraževalne ustanove sprejeli naše pripravnike za duhovniško službo. Prav tako se zahvaljuje številnim župnijam, ki so sprejele za župnike naše duhovnike in velikodušno skrbele za njihovo gmotno in duhovno vzdrževanje. Kakor je naš Gospod naročil svojim učencem: "V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete!" (Mt 10,11). Prisrčna vam hvala za vašo velikodušnost in vaše gostoljubje!

Geslo letošnjega srečanja pa je geslo blaženega mučenca Miroslava Bulešića, ki se glasi: "Moje maščevanje je odpuščanje!" Popolnoma v skladu z Mojzesovo zapovedjo: "Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, govori Gospod!" (5 Mz 32,35; Rim 12,19; Heb 10,30). Naš pregovor pravi: "Na odpuščanju svet stoji!" Odpuščanje je nekaj božanskega in je vedno božansko dejanje. Po preroku Ezekielu tako govori Gospod svoji blodeči zaročenki: "Dá, sklenem svojo zavezo s teboj; tedaj boš spoznala, da sem jaz Gospod, ko ti vse odpustim, kar si zakrivila, govori vsemogočni Gospod" (Ezk 16,62-63). In po preroku Jeremiju: "Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal" (Jer 31,34; Heb 8,12). In to so Gospodove besede pri zadnji večerji: "To je namreč moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov" (Mt 26,28). In Gospodove besede na križu: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" (Lk 23,34). Modri kralj Salomon piše: "Duše pravičnih so v Božji roki in trpljenje jih ne zadene" (Mdr 3,1).

Blaženi Miroslav Bulešić je bil rojen 13 maja leta 1920 v vasi Čabrunići. Z enajstimi leti je vstopil v medškofijsko semenišče v Kopru. Nadaljnjo izobrazbo je prejel v Gorici in zatem v Rimu na Papeški univerzi Gregoriani. Dne 11 aprila 1943 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je opravljal duhovniško poslanstvo po župnijah. Jeseni 1946 je odšel v semenišče v Pazin, kjer je prevzel vlogo vicerektorja in profesorja. Dne 24. avgusta leta 1947 je spremljal msgr. Jakoba Ukmarja, ki je šel kot škofovski delegat birmovat v župnijo Lanišće. Tam ju je napadla od komunistov nahujskana množica. Jakob Ukmar je bil težko ranjen, Miroslav Bulešić pa je pod njihovimi udarci umrl. Ves okrvavljen in iznakažen je večkrat ponovil prošnjo: "Jezus, sprejmi mojo dušo!" Pšenično zrno je umrlo, da bi obrodilo obilo sadu (Jn 12,24).

Miroslav Bulešić je že pred smrtjo pogosto izkusil sovraštvo do vere. Pomagal je vsem, ki so bili v potrebi, reševal ljudi iz zapora in učil verouk otroke, ki so jih zaradi vere zasramovali. Ko so mu mnogi svetovali, naj pobegne v Italijo, jim je odgovarjal, da je "postal duhovnik za narod in da mora ostati med svojim ljudstvom." Ko so mu grozili, je govoril: "Če me bodo ubili, me bodo ubili za vero in za Boga." Ker se je zavedal, da je v življenjski nevarnosti, je Miroslav večkrat ponavljal: "Gospod, povsem ti darujem svoje življenje za moje ovce. S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem." Kakor piše apostol: "In vsi, ki hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani!" (2 Tim 3,12).

Mučeništvo je sad največje ljubezni in najgloblje predanosti. "Večje ljubezni nima nihče kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje!" (Jn 15,13). Svojo najglobljo predanost Materi Božji in Cerkvi je večkrat izpričal že kot pripravnik na duhovniški stan. Ob sklepu duhovnih vaj za prejem diakonata je zapisal: "Sveta Mati, moja ljubezniva Mati, zahvali se z menoj Bogu za vsa dobra dela, ki mi jih je podelil. Prosi Njega zame, da bom dobro opravljal dolžnosti, za katere se obvezujem. Moja Mati, ti me vodi po poti rešitve in svetosti. Varuj me, da bom čist na duši in na telesu. Daj, ohrani moje srce čisto za Boga. Vse naj bo za Boga. Jezus, Tebi živim, Jezus, Tebi umrjem, Jezus, Tvoj sem živ in mrtev. Amen. O Sveti Duh, naseli se v meni za vselej … Sveti Alojzij, prosi zame!"

Po posvečenju v diakona tu v Svetvinčenat je v svoj dnevnik zapisal: "Dne 25 oktobra 1942, na praznik Kristusa Kralja, sem v Svetvinčentu prejel sveti red diakonata. Popolnoma sem se predstavil svojemu Bogu: za Njegovo čast in rešitev duš. Z ganjenim srcem sem se približal Božjemu oltarju in tja postavil samega sebe: svoje srce, svojo dušo. Ničesar nisem maral pustiti zase, temveč sem hotel vse darovati Tebi, moj Bog! Tebi sem se daroval, moja Mati, da me ti predstaviš Bogu, tvojemu in mojemu Bogu. Naj mi bo Bog milostljiv in me zvestega drži pri sebi. – Jezus, veliki in vrhovni Duhovnik, daj, da postanem Tvoj zvesti duhovnik."

Na dan po izročitvi sveti Materi Božji (8 december 1942) je v Rimu zapisal: "Naj Tvoje presveto srce zavlada v srcih vseh ljudi: v meni, v moji družini, v tem našem Zavodu, v naši Istri, v vsem svetu. Naj se po vsem svetu opeva Tvoja slava. Molil bom po namenu Svetega očeta celotne Cerkve. Tvoj sem zdaj in vedno!"

Dne 24. januarja 1943 je zapisal: "Žalost in beda. To je stvarnost, ki danes vlada v svetu … O vi, voditelji narodov, kolikšno odgovornost imate! O vi, ki se imenujete gospodarji sveta, kakšna sodba vas čaka pred Bogom in pred materami, ženami in otroki in starci, ki zaradi vas trpijo! Žalost se širi po svetu kot otožna simfonija in obkroža vsa dobra srca. Ubogi vojaki! Kje je vaše dostojanstvo? Vaša oseba ne obstaja več niti vaš stanovski položaj, vi ste številka, vi ste drobec, stvar brez imena! Toda vi imate pravico do svojega dostojanstva, do svobode, do ljubezni, do domačega ognjišča." Kolikšna zavzetost za ljudstvo in za Cerkev, kolikšna predanost Bogu in njegovi Materi Mariji!

Poleg umorjenega Miroslava pa se danes moramo spomniti tudi škofovega delegata msgr. Jakoba Ukmarja, ki ga ob tisti priložnosti sicer niso umorili, so ga pa zverinsko pretepli, da je komaj ostal pri življenju. Župnika Štefana Ceka pa je njegova mati pravočasno skrila pod stopnice, da ga morilci niso našli. Kakor pravi mati sodnika Samuela, ko se zahvaljuje za svojega sina: "Gospod jemlje in daje življenje, vodi v podzemlje in vzdiguje iz njega!" (1 Sam 2,6).

Prav tako se na našem srečanju želimo spomniti duhovnika Francesca Bonifacija iz  Pirana, ki je v bližnjem naselju Krasica bil umorjen 11 septembra 1946 in 4 oktobra 2008 v Trstu razglašen za blaženega. Naj bo tudi njegova mučeniška smrt dragocena v naših očeh! "To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi!" (Raz 7,14).

Tudi v našem času se, kakor je zapisal Miroslav, kot otožna simfonija širi žalost po vsem svetu. Mnogi politiki in mediji, ki so sicer v veliki meri odvisni od mnenja in razpoloženja množic (Cerkev v sedanjem svetu, 82.3), vztrajno dvigujejo temperaturo in številni narodi so že v vojni in krvavih spopadih, številni drugi pa hodijo po robu in so pred tem, da zgrmijo v prepad vojnih strahot in grozot.

Zato je tudi danes na tem mestu potrebno priporočilo, ki ga je apostol Pavel pisal prebivalcem prestolnice rimskega imperija: "Dolžni pa smo mi, ki smo močni, prenašati slabosti tistih, ki niso močni, in ne delati sebi po volji. Vsak izmed nas naj torej skuša bližnjemu ugoditi k dobremu, v spodbudo!" (Rim 15,1-2).

In je potrebno priporočilo, ki ga je isti apostol pisal svojemu učencu Timoteju v Efez: "Opominjam torej predvsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike, da bomo živeli tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in čistosti. To je namreč dobro in prijetno Bogu, našemu Rešitelju, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice!" (1 Tim 2,1-4).

Bratje in sestre. Naša meja v Istri in vse druge naše meje naj ne bodo utrjene obrambne meje pred sovražniki, ampak naj bodo pretočne meje na igriščih in naj nas v vseh naših medsebojnih srečanjih in stikih vodi Modrost, "ki se je pred Stvarnikom veselila dan na dan in se pred njim igrala ves čas, se igrala na njegovem zemeljskem krogu in je njeno veselje pri človeških otrocih" (Prg 8,30-31). Bog živi vse Hrvate in Slovence, Bog živi celo Istro in njeno Capodistrio! In: "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!" (F. Prešeren).

Amen.