V Cerkvi na Slovenskem se bomo v petek, 16. marca 2012, spominjali smrtnega dne Božjega služabnika Danijela Halasa.
Življenjepis
Božji služabnik Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908, krščen pa je bil dan po rojstvu, 25. junija 1908, v črensovski župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa. Po osnovni šoli v domačem kraju je gimnazijo najprej obiskoval v Murski Soboti, nato pa v Ljubljani, kjer je tudi maturiral. Vstopil je v mariborsko bogoslovje in leta 1933 ga je škof Ivan Jožef Tomažič (1876–1949) posvetil v duhovnika. Novo mašo je 16. julija 1933 daroval v domači župnijski cerkvi. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st. (1874–1948), urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev, ki je živel v Črensovcih in je bil dober znanec ter podpornik Halasove družine.
Po posvečenju je do novega leta deloval kot kaplan v Ljutomeru, nato pa ga je škof poslal v Lendavo. Tam je vodil Marijino družbo, spodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije. Madžarskim vernikom je verski tisk priskrbel v maternem jeziku. Med počitnicami je odšel v Sombotel in se izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika, da bi bolj uspešno oznanjal evangelij. Bil je zelo priljubljen duhovnik.
Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana. Tam je nadaljeval zavzeto in uspešno pastoralno delo. Vodil je dekliško in fantovsko Marijino družbo, ki sta bili mladim v oporo pri ohranjanju vere. Skrbel je za verski tisk, pa tudi za kulturno življenje v župniji, saj je prirejal oz. pomagal pri uprizarjanju iger. Sodeloval je tudi pri verskem tisku. Krajši čas je nadomeščal urednika mesečnika Marijin list in tednika Novine. Tudi sam je pisal. Njegovi spisi so zbrani in natisnjeni v knjigi Pšenično zrno iz Polane.
Kmalu po njegovem prihodu v Veliko Polano se je začela druga svetovna vojna. Madžarska okupatorska oblast je Danijela Halasa oktobra 1941 aretirala pod obtožbo, da je podpiral komuniste. Njegova podpora je bila v tem, da komunistov, svojih faranov, ni hotel izdajati madžarskim oblastem. Obsodili so ga na leto in pol zapora. Bil je zaprt v Budimpešti. Z njim sta bila obsojena in zaprta še dva druga slovenska duhovnika in sicer Ivan Camplin in Mihael Jerič. Po devetih mesecih so Halasu prestajanje kazni začasno prekinili. Vrnil se je med vernike in zavzeto nadaljeval pastoralno delo.
V njegovi župniji je delovala tudi komunistična celica, ki jo je vodil pisatelj Miško Kranjec (1908–1983). Halas je mlade opozarjal, naj ne vstopajo v Društvo kmečkih fantov in deklet, ki so ga vodili domači komunisti. Tudi starše je s prižnice javno opozoril, naj otrokom ne dovolijo, da bi postali člani omenjenega društva, ker bo v tem primeru v nevarnosti njihova vera. V pridigah je pogostno opozarjal na nevarnost komunizma.
Halas je večkrat izjavil, da živi med dvema ognjema. Na eni strani so bili madžarski okupatorji, na drugi pa domači komunisti. Na partizanskem sestanku v Gomilicah v začetku leta 1945 je komunistični aktivist Martin Žalik predlagal likvidacijo župnika Halasa. Temu predlogu je večina prisotnih nasprotovala. Poveljnik partizanske čete Franček Majcen je povedal, da partizani likvidirajo samo izdajalce.
Župnikov brat Štefan, ki je živel v Ljubljani, ga je vabil, naj pride k njemu, kjer bo na varnem. Danijel Halas mu je v pismu 28. februarja 1945 odgovoril: »Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi – naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!«
Župnik Danijel Halas je 16. marca 1945 odšel na pastoralno pot v Lendavo. Škof ga je namreč imenoval za spovednika redovnic v Lendavi. Ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure in ustrelili. Njegovo telo so vrgli v Muro, prav tako kolo. Čez tri dni je Marija Kocet iz Kota pri Lendavi v vodi opazila truplo. Ko so ga dvignili iz vode, je v njem prepoznala župnika Halasa.
Pogreb je ob veliki udeležbi vernikov iz vse okolice potekal 21. marca 1945 v Veliki Polani. Na grob so položili veliko vencev. Enega je spletla tudi družina Žerdin iz Žižkov in na trak napisala Slava mučeniku. Verniki in duhovniki so bili že takrat prepričani, da je župnik Danijel Halas umrl mučeniške smrti.
Po padcu komunističnega režima so duhovniki lendavske dekanije na mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja naslovili pobudo, da bi se začel beatifikacijski postopek za župnika Halasa. To so naredili v prepričanju, da je Danijel Halas živel svetniško življenje in umrl kot mučenec. Škof Kramberger je 12. februarja 2000 s Kongregacije za zadeve svetnikov prejel dopis, da začetku postopka za Halasovo beatifikacijo nič ne nasprotuje. S prisego članov škofijske komisije 29. maja 2002 se je postopek za ugotovitev mučeništva Božjega služabnika Danijela Halasa tudi uradno začel. Postopek vodi postulator p. dr. Vinko Škafar OFMCap.
Postopek razglasitve kandidata za Božjega služabnika in blaženega
Škofijski postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa se približuje sklepni fazi. Zaradi zakritosti morilcev je postopek bolj zapleten in težji, kot se je zdelo na začetku. Zbrana dokumentacija, slovenska in madžarska, se prevajata v italijanščino.
Pot od imenovanja kandidata za Božjega služabnika, nato pa za blaženega in svetnika je dolgotrajna. Ko krajevni škof ugotovi, da je misel na izredno pričevanje kandidata za vero v Kristusa utemeljena, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki v njegovem imenu vodi proces, ta pa lahko traja več let ali celo desetletij. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.
Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu, po njegovi priprošnji pri Bogu zgodi čudež. Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere (in odium fidei), za razglasitev za blaženega ni potreben čudež. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež.
Življenjepis Božjega služabnika Danijela Halasa je pripravil Lojze Kozar ml., besedilo o poteku škofijskega postopka pa postulator p. dr. Vinko Škafar OFMCap. Dodatne informacije, literatura in podatki o križevih potih na Hotizi so dostopni na spletni strani Škofije Murska Sobota.
