Predstavljamo statistični pregled podatkov redovnih skupnosti in novih oblik Bogu posvečenega življenja v Cerkvi v Sloveniji za obdobje 2011–2021.

V Sloveniji deluje 12 moških[1] in 15 ženskih redovnih skupnosti, 3 svetne ustanove ter 6 novih oblik Bogu posvečenega življenja. Redovne skupnosti so v svojem delovanju samostojne, sodelujejo pa v Konferenci redovnih ustanov Slovenije (Korus). Korus je cerkvena ustanova, ki jo je v duhu II. vatikanskega zbora potrdila Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Člani so višji predstojniki in predstojnice ustanov posvečenega življenja ter družb apostolskega življenja, ki delujejo v Sloveniji. Glavna naloga Korusa je zagotavljanje skupnega predstavništva redovnikov in redovnic pri cerkvenih in civilnih oblasteh.

Kratek zgodovinski pregled

Samostani in redovne skupnosti na slovenskem etničnem ozemlju so v preteklosti dali svoji okolici poleg velikega versko-dušnopastirskega prispevka tudi močan kulturni, znanstveni, gospodarski in karitativni pečat. Prvi stiki Slovencev z redovniki sežejo v 8. in 9. stoletje v povezavi z misijonsko dejavnostjo benediktincev iz samostanov Innichen in Kremsmünster, ki pa pozneje pri pokristjanjevanju alpskih Slovanov oziroma Slovencev nista bila tako pomembna kot samostan sv. Pavla v Salzburgu in samostan Molzbüchel na Koroškem.[2] Plodna tla so pri nas našli vsi redovi: od benediktinskega reda, ki se je dejavno vključil v misijonarsko dejavnost, do redov, ki so izšli iz reformnega gibanja 11. in 12. stoletja, cistercijanov in kartuzijanov ter viteških in uboštvenih redov, ki so našli področje svojega delovanja v karitativni, dušnopastirski in gospodarski dejavnosti.[3]

Samostani so bili v poznem srednjem veku naša kulturna središča, ki so razvila živahno literarno dejavnost in so skrbela ne le za izobrazbo svojih članov, temveč so znanje in vednost posredovala svoji okolici, kar dokazujejo mnoge knjižnice, šole in druge ustanove.[4] V Sloveniji lahko še danes občudujemo umetnostne in arhitekturne sloge, ki so od romanike dalje pustili svoj pečat na sakralnih spomenikih ter na številnih samostanskih stavbah.[5]

Najstarejša redovna skupnost na slovenskem ozemlju so cistercijani, saj je bil njihov prvi samostan pri nas ustanovljen leta 1136. Sledijo benediktinci (1140), kartuzijani (1160), križniki (1198), frančiškani (1229), minoriti (1239), klarise (1300), jezuiti (1597), kapucini (1606), karmeličanke (1650) in uršulinke (1702).

Splošno o redovnih skupnostih

V šestih škofijah Katoliške cerkve v Sloveniji deluje 30 redovnih skupnosti ali ustanov z novo obliko Bogu posvečenega življenja. V letu 2021 je bilo v Sloveniji 737 redovnic in redovnikov. Nekateri pripadajo drugim provincam ali pa slovenske province vključujejo osebe na ozemlju drugih držav.

Osebe

Najštevilčnejši redovni skupnosti sta redovna skupnost sester usmiljenk (HKL) z 72 članicami in don Boskovi salezijanci (SDB) z 71 člani, sledijo šolske sestre (ŠSFKK) s 66 članicami, Marijine sestre čudodelne svetinje (MS) z 61 članicami, bratje frančiškani (OFM) s 56 člani ter uršulinke (OSU) s 46 članicami. Po članstvu najmanjše skupnosti z dvema članoma so redovne skupnosti dominikancev (OP), benediktincev (OSB) in klaretincev (CMF).

Leta 2011 je bilo v Katoliški cerkvi v Sloveniji 888 redovnic in redovnikov, leta 2021 pa 737 (664 z večnimi zaobljubami); zabeležili smo 17,01% upad oziroma 151 oseb manj. Redovne skupnosti, ki so v tem obdobju doživele največji upad članstva, so usmiljenke (–38), sledijo šolske sestre (–26) in frančiškani (–26), Marijine sestre (–15) in salezijanci (–12). Redovne skupnosti, ki v analiziranem desetletnem obdobju beležijo pozitivno rast članstva, so klarise (+9), karmeličanke v Sori (+4), kartuzijani (+2) in skupnost Loyola (+2) ter frančiškanke Marijine misijonarke (+1). 

Člani reda

V podatkih, ki so jih posredovale redovne skupnosti, smo analizirali tudi gibanje novih članov. Leta 2011 je bilo v Sloveniji 84 mladih redovnic in redovnikov, leta 2021 pa 43, kar pomeni 48,31% upad. 

Iz pridobljenih podatkov opazimo, da se je število zaposlenih zunanjih sodelavcev laikov v samostanih povečalo z 208 leta 2011 na 295 v letu 2021. Število redovnic in redovnikov, ki so zaposleni v službah za nedoločen čas, se je s 70 leta 2011 znižalo na 53 v letu 2021. S tem je povezano tudi vprašanje gmotnega položaja redovnih družin, saj zniževanje tega števila vpliva na prihodke redovnih skupnosti in niža prihodke samostana.

Število redovnikov in redovnic, ki delujejo v tujini ali v misijonih, se je v obdobju 2011–2021 znižalo s 404 na 357, kar predstavlja 7,18% upad. V petnajsteletnem obdobju 2006–2021 je upad na tem področju 17,76%.

Stavbe

Z zmanjševanjem števila redovnic in redovnikov se zmanjšuje tudi število samostanov, ki jih potrebujejo za svoje bivanje in delovanje. V obdobju 2011–2021 se je število stavb v lasti slovenskih redovnih družin znižalo s 116 na 81, povečalo pa se je število vzgojnih ustanov z 12 na 14. Redovne skupnosti so vzpostavile celovito mrežo domov za duhovne vaje in druga srečanja, ki na nacionalnem ozemlju ponujajo več kot 1.200 ležišč in so v letu 2021 beležili 4.477 udeležencev duhovnih vaj.

Kulturna dediščina

Po dostopnih podatkih imajo slovenski redovi v lasti 77 objektov s statusom kulturnega spomenika, pri čemer so nekateri celo državnega pomena. Največ jih imajo frančiškani (35), sledijo minoriti (24), uršulinke (4) in benediktinci (3). Večinoma gre za samostane ali cerkve, pa tudi muzeje in knjižnice. Iz odgovorov na vprašanja za zbiranje podatkov je razvidno, da imajo trije redovi osebo, ki se posebej ukvarja s kulturno dediščino, kot je npr. arhivar, knjižničar ali kustos. Številni slovenski samostani omogočajo obiske ali vodene oglede svojih kultirnih spomenikov.

Vir je Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2021, kjer so dostopni tudi drugi podatki in grafični prikazi.