Spoštovane sestre redovnice, spoštovani bratje redovniki.

Z velikim veseljem, da se bomo lahko danes srečali,  smo prišli v Kančevce k bratom kapucinom. Podobna srečanja so še zmeraj skoraj nemogoča, zaradi epidemioloških groženj, vendar nas tukaj ni mnogo in smo tako lahko prišli molit in obhajat sveto mašo. Vsi smo močno podhranjeni s srečanji – ne samo ljudje v svetu, ampak tudi mi, ki smo redovniki, redovnici, škof in duhovniki, po naših redovnih skupnostih ali župniščih. Večina srečanj še zmeraj poteka preko ZOOM – le tu in tam po naših cerkvah, ko z omejenim številom ljudi lahko obhajamo sveto mašo, oziroma prejemamo sveto obhajilo in molimo posamič ali v majhni skupinah ljudi.

Tu in tam kdo pravi, da si želi zagledati luč na koncu temnega tunela. Vsi hrepenimo po tem. Ostaja pa težava: prej slej pridemo do naslednjega tunela. In potem smo zopet nekaj časa v temi. Današnji tuneli, po kateri poteka promet, so sicer dobro osvetljeni, opremljeni z močnimi svetilkami, telefonskimi postajami in odstavnimi pasovi. Še tisti, ki imajo klaustrofobijo ali strah pred zaprtim prostorom, tako lažje prenašajo prehod skozi tunela, ker vejo, da imajo možnost varnejšega izhoda.

Ne samo sedaj, v času epidemije, temveč vseskozi lahko občutimo, da mnogi ljudje hodijo skozi tunel življenja na zelo nevaren način. Svetijo si z raznimi svetilkami, ki so včasih zelo močne, včasih samo brlijo, pri tem jih zamenjujejo, odmetavajo, ponovno prižigajo, tu in tam se osmodijo in celo zažigajo, ker svetilke eksplodirajo, pustijo opekline, dostikrat pa povzročijo celo smrt. Mislim na luči, ki so podobne karbidu. To je snov, ki ob stiku z vodo sprosti plin, ki so ga včasih rabili za varjenje, mularija pa za pokanje z raznimi jeklenkami na Veliko noč. Posodo s sproščajočim plinom zamašiš, nekaj časa počakaš, in potem pritakneš plamen, nakar se zgodi eksplozija, ki povzroča močan pok. Včasih je to lahko tudi usodno za kakšne hude opekline na obrazu ali pa celo izgubo prstov, pa tudi roke.

Sedanje življenje je postalo zelo eksplozivno, nevarno in negotovo. V zraku niso samo nasičene kovine in delci trdih goriv. V zraku so zelo slabe energije, ki uničujejo celotni ekosistem. To uničevanje nas je privedlo na rob preživetja in obstoja. Zemlja drhti od slabih energij. V ozračje in vodovje, v prst in rastlinje smo to zastrupljeno energijo poslali ljudje. Kje smo jo proizvedli? Od kje smo jo dobili? Ta energija izhaja iz nas. Kot v kantah s karbidnim plinom se ta energija sprošča v našem srcu. Karbid za to energijo je greh.

In kot vidimo in občutimo, je tega greha veliko, zelo veliko, in zato je tudi zlohotne energije veliko. Iz te zlohotne energije svet proizvaja umetno luč za osvetljevanje slehernega kotička človeškega življenja in delovanja. Svet proizvaja luč za nadzorovanje, obvladovanje in zlorabljanje človeštva. S to energijo ljudje ogrožajo in uničujejo drug drugega. Do sedaj je luč ob eksploziji atomske bombe najbolj grozeča luč. Zdi se, da se prižiga še bolj zlohotna luč. To je luč umetne inteligence, ki grozi z zasužnjevanjem človeštva.  

Nekateri pravijo, da razlika med nebeško Lučjo in peklenskim ognjem ni v sijaju, temveč v ljubezni. Satan in ves peklenski živelj okrog njega je osvetljen z večnim žarjenjem sovraštva; Bog in vsa nebesa, pa s sijajem ljubeče Luči. Tudi satan se nam je sposoben prikazovati v luči, ki zna biti zelo mikavna in vabljiva, samo da zavaja v greh in v smrt. To so na sebi okušali mnogi svetniki: Benedikt, Terezija Avilska, Filip Neri, Janez Vianej, Janez Bosko, pater Pij… To okušamo tudi mi, čeprav mogoče ne v vidni podobi.

Okušamo jo kot mamljivo skušnjavo, da bi vsaj na hipe bili malo manj redovniki ali redovnice, kot smo; ali pa da ni treba, da bi bili malo bolj redovnice ali redovniki, kot smo. Bolj ugodno je biti piščanček, ki se greje pod umetno lučjo v stisnjeni kletki, kot pa orel, ki jadra pod čudovito lučjo svobodnega sonca. V kletki ni treba leteti, na svobodi pa. In tudi to je napor.

Dobri Bog, ki ga obdaja neizmerna luč svetosti in ljubezni, v kateri domuje njegova neskončna Modrost, dobro ve, kako nevarno je slepilo grešne luči. Zato se ni obotavljal prižgati Luč od svoje Luč, in jo poslati med nas. Ta Božja luč je najprej posvetila v temino grešne luči, v katero se je odel satan in njegov peklenski zbor. Božja luč je v Jezusu Kristusu zasijala v Betlehemu, se na današnji dan razodela v templju, in se prežarila na stvarstvo in na vse ljudi ob vstajenju. Sijaj  te Božje Luči izhaja iz Svetega Duha. Po Devici Mariji jo je Bog Oče zanetil med nami, da nam sveti na poti do Očetove hiše.

Že prerok Malahija je spoznal čudovitost te Luči, ki se je v stari zavezi mnogokrat razodevala po angelskem sestopanju iz nebes do prerokov, pa tudi do tistih navadnih ljudi, ki so iskali pot do Gospoda. Angeli so že takrat bili veličastni znanilci Božje luči ljudem - včasih tako veličastni, da so jih nekateri zamenjali za Boga in so jih zato hoteli častiti po Božje. Angeli tega niso dovolili, ampak so takoj ukrepali: Niso oni Luč, temveč so poslanci in služabniki Božje luči, ki ljudi vabi na pot do Gospoda. Pred takšno Lučjo zaradi greha nihče ne more obstati brez Božje pomoči. Samo Gospod lahko pomaga, ker samo On je kakor livarjev ogenj; samo On je kakor lug pralcev. Gospod sam si namreč pripravlja našo vrednost in sposobnost, da mu lahko očiščeni z njegovo Lučjo darujemo svete daritve (prim. Mal 3, 1-4).

Hudi duh se temu trmasto zoperstavlja. Pismo Hebrejcem opozarja, da angelom sicer ne more storiti nič, ljudi pa lahko bega s strahom in grozi s smrtjo. Samo Jezus je rešitelj, ker je strl hudega duha in njegovo pomočnico – smrt. Jezus je to storil tako, da se je v vsem izenačil z nami, postal do nas usmiljen, in kot veliki duhovnik, nas je spravil z Bogom. Tudi sam je bil skušan od hudega duha, vendar pri tem ni popustil, in je trpel, uničil moč greha nad nami in nam zato zmeraj more pomagati (prim. Heb 2, 14-18).

Redovniki in redovnice smo priče Božje luči. Kot sta bila starček Simeon in prerokinja Ana domačina v starozaveznem templju, smo mi domačini v Cerkvi. Najbrž sta bila Simeon in Ana v templju včasih že kar nadležna zaradi prepogoste prisotnosti. Vendar pa tempelj takrat ni dišal po Božjem zaradi duhovnikov, farizejev in pismoukov, temveč tudi zaradi takšnih starčkov, ko sta bila Simeon in Ana. Njuna zvestoba templju ni bila zvestoba stavbi in izročilom postave, temveč živemu Bogu. Mnogim najbrž nista pomenila nič drugega kot tempeljsko nadlogo ali v najboljšem primeru tempeljski inventar, ki pač tam mora biti. Bog pa ju je razsvetlil z Lučjo svoje Modrosti, da sta lahko v majhnem Jezusu spoznala Luč od Luči, ki bo razsvetlila vse narode (prim. Lk 2, 22-40).

Težavnost  starozaveznih upraviteljev templja je bila v tem, da jim je tudi Bog, ki je prvi in edini smisel templja, postal odvečni inventar. Čeprav so se upravitelji templja hlinili, da mu služijo, so služili grehu in smrti. In zato so bili ljudje, kot sta bila Simeon in Ana, v templju moteči, zelo moteči. Tudi Jezus je bil moteč za tempeljske upravitelje;  najbolj takrat ko je nastopil z bičem, da bi razgnal iz templja prodajalce posvetnega balasta. Zaradi tega so mu nenehno grozili s smrtjo. Simeon mu je že kot otročičku napovedal, da je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Jezus je namreč s seboj prinesel Luč, ki pripada samo nebesom; in ta Luč seveda razburja, draži in ogroža tiste, ki zaradi svojih del ne pripadajo nebesom. To je boj Luči s temo, ki bo trajal do zadnjega dneva v tem stvarstvu.

Zelo velik zaveznik teme v tem boju z Lučjo je naš morebitni strah. Nemir v nas in okoli nas je zmeraj produkt strahu. Veliko nemira je sedaj med ljudmi. Ne bi našteval vzrokov za ta nemir, ker jih je preveč. Redovnikom in redovnicam pa je lahko tudi ta čas, tudi če je to nemiren čas, kot da bi že sedaj živeli v objemu Gospodove Luči v nebesih. In ker je na redovnikih in redovnicah že sedaj sij te Gospodove luči, vznemirjamo tiste, ki niso obsijani s to Lučjo. Vedno je bilo tako in vedno tudi bo – do konca zadnjega dneva tega sveta. Vedeti to in s tem računati, pomeni posnemati Gospoda pri njegovem oznanjevanju Božjega kraljestva.

Gospod se nas dotika s svojo Lučjo, da bi najprej med seboj in potem tudi z drugimi imeli takšen odnos, kot ga je imel Gospod do svojih učencev in do tistih, ki jim je oznanjal, jih ozdravljal in nasičeval s kruhom.

Skrb za svoj notranji mir ne pomeni bežanje od skupnosti ali od dolžnosti, če je seveda izvir tega miru Gospod Jezus. Pretresi okoli nas so lahko velika ovira našemu notranjemu miru. Zato samo trdna, povezana, složna in med seboj edina redovna skupnost je lahko močna stavba za prebivališče miru v kateri sije Gospodova Luč.

Poenotena osebnost redovnice ali redovnika, v kateri ni protislovij ali razcepljenosti, je edino sredstvo za vstop Boga v redovno skupnost in daje okusiti svobodo evangelija tudi tistim, ki živijo v svetu. Redovniki in redovnici hodimo po svoji poti. Ne hodimo po poti tega sveta. Hodimo po poti za Gospodovo lučjo. Naši redovni ustanovitelji se niso ozirali nazaj, niso se ustavljali  in si celili rane. Pogumno so se soočali s potjo, ki jo jim je Gospod namenil, obenem pa so vedeli, da je ta pot povsem drugačna od vsake druge poti in da bodo na tej poti sami: sami z Gospodom. Tudi ko so ustanovili nove redovne skupnosti, so ostali kot voditelji sami. Sobratje ali sestre smo vedno samo njihovi sledilci in hodimo v smeri, ki so nam jo nakazali oni.

Biti sam ali sama s svojim Gospodom: to je obljudena samota, ki v sebi neguje Božjo Luč, da ne ugasne. Redovna skupnost zato v skupni molitvi in pri skupnem bogoslužju ohranja to Luč živo in svetlo v vsakem članu skupnosti. Samota z Gospodom je vedno hkrati tudi vabilo sestram in bratom v skupnosti, da vstopijo v to samoto in s seboj tudi oni prinesejo Gospodovo Luč. Še zmeraj pa obstaja grožnja. Sovražnik ni nikoli premagan, povsod hodi kakor rjoveč lev in išče, v kom izmed nas bi ugasil Gospodovo Luč. Če smo skupaj v molitvi, pri evharistiji, pri apostolatu, smo močni tudi proti temu sovražniku.

Drage sestre redovnice, dragi bratje redovniki. Zahvaljujem se vam, da ste močno sijoča Gospodova Luč v naši, soboški škofiji. S potrpežljivostjo v sebi objemimo te težke čase. Pri tem pa se ne strašimo in ne umikajmo od svoje redovne poti. Naj se nam tudi danes v Gospodovi Luči okrepi srce za prenašanje mnogih preizkušenj na poti za Gospodom.

Mati Marija in naši redovni ustanovitelji naj hodijo z nami do Očetove hiše v nebesih.  Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof