Škofje pred frizerskim salonom…

Spoštovani bratje duhovniki, sestre redovnice, dragi mladi prijatelji - vsi, ki častite nebeško Mater Marijo! Vse vas pozdravljam v Kristusu.

Nebeška Mati Marija nas je v duhu medžugorskega veselja danes povabila v Radence. Zato je to za nas tudi velik praznik veselja, upanja in tolažbe.

Vedno, ko romamo k Mariji, smo nekako razpoloženi po domače. Gremo namreč k Materi, ki nas čaka in se nas veseli. Vemo, da nam bo prisluhnila in tudi uslišala. Da lahko gremo na romanje, se moramo oskrbeti na več načinov: po navadi še prej opravimo duhovno pripravo, morebiti z devetdnevnico, spovedjo ali drugimi oblikami pobožnosti; pa tudi s primerno obleko, obutvijo in tudi s hrano, da bo pot lažja. Podobno je tudi z današnjim Mladifestom v Radencih. Da bi vse skupaj dobro steklo, je bilo potrebno kar precej priprave.

Na Mladifestu v Medžugorju še nisem bil. Zelo hudo je to. Poskušam si predstavljati, kako bo prihodnje leto. Veste kako? Pred romanjem v Medžugorje si je seveda potrebno zrihtati tudi frizure.

Naprej v frizerski salon vstopi radenski župnik Robert.  

Frizer ga nadvse prijazno pozdravil: »Oho, gospod župnik Robert, vas pa poznam. Ob nedeljah vedno pridem k vaši sveti maši v radensko cerkev. Lepo mašujete in otroke spodbujate, naj posnemajo Jezusa in Marijo in naj radi hodijo k verouku. Zato bo to striženje kar zastonj. Slišim tudi , da boste z mladimi šli na Mladifest v Medžugorje. Tam zame zmolite vsaj eno zdravamarijo, pa bo ste tako poravnali račun«, je bil velikodušen frizer. Župnik Robert mu je ves presenečen hvaležno obljubil spomin v Medžugorju in se prijazno poslovil. Naslednje jutro je frizer pred salonom našel škatlico s prečudovitimi medžugorskimi podobicami in svetinjicami.  

Kmalu za njim so prišel k frizerju še en župnik in dva kaplana: Goran iz Ljutomera, Aljaž iz Sobote in Janez iz Novega mesta. Tudi njih je frizer presenetil: »Oho, gospodje, vas pa poznam. Včeraj smo se srečali v radenski slaščičarni.

A tudi vi greste v Medžugorje?« »Tudi«, so nekoliko 'zafarbali ti trije? Tudi njim frizer ni hotel zaračunati striženja. Prav tako jih je zaprosil za eno zdravamarijo v Medžugorju. No, naslednje jutro je frizer pred salonom našel veliko škatlo pohorske omlete in kremšnitov.

A glej čudo. Takoj za njimi pride na striženje še soboški škof Peter. Frizer se je začudil: »Ja, gospod škof, vas pa poznam.« »Od kod pa«?, ga vprašl škof. »Videl sem vas na televiziji«, je ponosno odvrnil frizer. »Kaj pa sem tam govoril?«, ga je radovedno vprašal škof. »Se ne spomnim,« je v zadregi odvrnil frizer in bolj po tiho vprašal škofa: »A tudi vi greste na Mladifest v Medžugorje? Škof je presenečen vprašal: »Kako pa to veste?« Frizer se je zasmejal: »Malo pred vami sem ostrigel že skoraj polovico slovenske Cerkve, ki bo šla v Medžugorje.« Tudi škofu frizer ni hotel zaračunati striženja. Zaprosil ga je za eno zdravamarijo v Medžugorju.

Škof mu je velikodušno obljubil. No, in naslednje jutro so pred frizerskim salonom stali vsi slovenski škofje.  

Romanje k nebeški Materi Mariji je lahko zelo veselo, pa tudi zanimivo. Ob pripravah in potem tudi na samem romanju lahko zmeraj doživimo kakšna presenečenja. Humor je tudi na romanju prvi pogoj, da resne stvari jemljemo resno, težavne stvari pa manj resno.

Jezus nam v evangeliju daje zelo dober življenjski recept: »Nikdar in nikjer se ne rinite v ospredje«. Rekli bi, da je to del bontona. Lepo obnašanje zmeraj daje prednost drugim.

Ni vedno lahko. Zmeraj lahko naletimo na ovire. Zato pa moramo biti v dobri duhovni kondiciji. In Medžugorje je velika priložnost za dobro duhovno formo. Od frizerja pa do izbire sedežev na avtobusu se prične ta naš duhovni fitnes.

Marija je na ohceti v galilejski Kani dala prednost novoporočencema. Hotela ju je spraviti iz zadrege. Svojega Sina Jezusa je precej korajžno prosila, naj da prednost njima in naj tokrat malo pogleda skozi prste in naj ne čaka na svojo uro, ko si je zamislil, da bo pričel delati čudeže. Jezus je pred svojo materjo Marijo popustil in napravil prvi čudež tako, da je vodo spremenil v vino. Jezus se je gotovo od svoje matere navzel te čudovite pozornosti in je pri zadnji večerji tudi dal prednost svojim učencem tako, da si je nadel predpasnik in jim umil noge. Tako jih je povabil, naj vedno tudi oni služijo drugim.

Danes je papež Frančišek novim kardinalom nadel znamenja kardinalske časti. Med njimi bi moral biti en škof, ki ga osebno dobro poznam. Tudi on je namreč salezijanec, tako kot jaz.

Iz osebnih razlogov je papeža prosil, da naj ga ne imenuje za kardinala. Papež ga je v tej prošnji uslišal.

Pred natanko dvajsetimi leti sem bil udeleženec Vrhovnega občnega zbora salezijancev v Rimu, ki je trajal kar dva meseca. Takrat je bil ta škof in nesojeni kardinal še duhovnik in vikar ali namestnik vrhovnega predstojnika salezijancev, ki je naslednik sv. Janeza Boska. Med samim občnim zborom se je ta vikar hudo poškodoval nogo, ko se je med odmorom s kolesom rekreiral po Rimu. V mavcu je v veliki dvorani v zadnji vrsti sedel za menoj.

Opazil je, da ne sledim seji in da imama neko svoje opravilo. Vprašal me je, kaj počnem. Dejal sem mu, da izračunavam število in procente ljudi, ki so leta 1934 v Prekmurju prejeli sveto obhajilo. Podatke sem namreč dobil iz takratnega mesečnika Marijin list, ki ga je urejal in izdajal znan duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl st. Rabil sem jih za doktorsko disertacijo. No, in nesojeni kardinal mi je dejal: »Daj sem podatke, ti bom pomagal pri izračunavanju.« Tako sva skupaj na seji občnega zbora nekoliko 'švinglala' in uspešno prišla do končnega izračuna. Upam, da nama Jezus in Marija tega nista preveč zamerila. Glede na protekcijo v galilejski Kani, si še lahko obetava njuno naklonjenost.

Ne vemo, kaj seda počne novi medžugorski župnik Zvonimir Pavičić, ki se je tudi hudo poškodoval in je danes hotel biti z nami. Kaplanu Aljažu je sporočil, da je bil včeraj v bolnišnici operiran.

Zanj in za vse nas je to huda preizkušnja - kakor seveda tudi za druge, ki bi danes radi bili z nami, pa ne morejo iz različnih razlogov. Neprijetni dogodki nas močno nagibajo k ponižnosti. Vedno in povsod moramo biti pripravljeni na našo uro trpljenja in končno na našo uro smrti, ki jo je Jezus imenoval 'moja ura'. Priznam, da se ne morem nehati ukvarjati s vprašanjem, zakaj je pred nekaj tedni prišlo do težke nesreče in smrti nekaterih medžugorskih romarjev s Poljske, ki nas je vse močno užalostila. Takšna tragedija pomeni veliko preizkušnjo za našo vero.

Jezus se ni ognil svoji tragediji, ko je sprejel Očetovo voljo in po krivici šel v grozno trpljenje in smrt. Iz te grozne ure je napravil uro vstajenja. 'Preko Kalvarije gre naša pot do nebes', slišimo velikokrat. Vse dokler sami ne dospemo do Kalvarije, mislimo, da je ta pot samo za druge. Toda ta pot je neizogibno tudi naša pot. Romanja v Medžugorje in druga romanja k Mariji so dobra priprava na uro naše Kalvarije. Po tej poti ne moremo hoditi drugače, kot da hodimo nadvse ponižno. Če hodimo skupaj, pa je tudi mnogo lažje.

To je pot, ki jo je pred nami poškropila Jezusova kri in so jo orosile Marijine solze. Zato smo na tej poti vsi blagoslovljeni z Jezusovo krvjo in Marijinimi solzami. Blagoslovljeni zato, ker smo ljubljeni od Jezusa in Marije.

Ko je Jezus odšel s Kalvarije na tridnevni počitek v svoj grob, da v Svetem Duhu vstane od mrtvih, je svojim učencem večkrat pripravil piknik s pečenimi ribami in jih povabil, naj prisedejo ter si postrežejo. Tako jih je presenečal z gostoljubjem in veseljem. Jezus je svojim učencem pokazal, da jim ni zameril, da so klecnili na poti do Kalvarije. Še zmeraj jih je imel rad. In to ju čudovito tudi za vse nas. Jezus nam ne zameri, če nam na poti do Kalvarije ne gre dobro. Zato pa nam pošilja naproti svojo mater Marijo.

Ona namreč naše žalosti in veselje, padce in uspehe spleta v tisti čudoviti venec slave, ki ga bomo nekoč v nebesih prejeli kot zmagovalci na poti naš vere.

Zato naj Mati Marija vedno hodi z nami, Jezus pa naj nas krepi in opogumlja na tej poti. Skupaj hodimo veselo. Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof in podpredsednik SŠK