Pridiga soboškega škofa in podpredsednika SŠK msgr. dr. Petra Štumpfa na Rakovniku ob blagoslovu obnovljenega prostora ob cerkvi Marije Pomočnice

29.5.2022 Nadškofija Ljubljana Škofija Ljubljana, Župnija

Rakovnik, sveta oaza sredi krščanstvu neprijazne Ljubljane

Pozdravljam vas bratje in sestre v Kristusu, ki je rojen od žene in ga je nebeški Oče poslal, da bi po njem prejeli Božje posinovljenje. Tudi sedaj tukaj na Rakovniku poveličujemo Boga, ki je ženo povišal za svojo mater in nam jo namenil za Pomočnico na varni poti do njegovega veličastva v nebesih.  

Rojstvo od žene je nekaj najbolj nujnega in naravnega na tem svetu. Nihče ne more biti rojen drugače kot od žene. Tukaj ne gre zgolj za biologijo. Gre za mnogo več. Bog je zaupal ženi, da postane mati. Tega ni zaupal laboratorijem in klinikam, ampak ženi. V tej skrivnosti je žena povezana samo z Bogom.

Vedno sem občudoval mnoge, ki z vseh koncev Ljubljane in tudi drugih krajev prihajate na Rakovnik v cerkev Marije Pomočnice ali pa k votlini Lurške Matere Božje molit. Kot nekdanji tukajšnji kaplan in pozneje župnik sem tu in tam koga vprašal, zakaj je prišel. Odgovor je bil vedno enak: »Zaupam se Mariji, ona zmeraj pomaga.«

Moramo se boriti, da ostanem normalni in dobri. In ta boj je težak. Potrebujemo pomoč. Zmaj ali hudobni duh ne miruje. On hoče uničiti Ženo, ki rodi in brani otroka, ki je Sin Boga Najvišjega. Zmaj je zavrženec. Zanj v nebesih ni prostora. Z ognjem besnosti zato podžiga med ljudmi nepojmljive sprevrženosti. Zanj je umor nerojenega otroka normalen in dober. Zanj je evtanazija normalna in dobra. Zanj so protesti proti življenju normalni in dobri. Zanj je normalno in dobro, da je med nami vedno manj otrok. Zanj je normalno in dobro, da je med nami vedno več razbitih družin. Toda Bog nas ne prepušča zlohotnim grožnjam zmaja.

Na jutrišnji dan, pred 160. leti, je sveti Janez Bosko razložil fantom v njegovem zavodu svoje pomenljive sanje o veličastni ladji na razburkanem morju, ki jo je krmaril papež. Ta ladja je Cerkev. Don Bosko je povedal, da so jo napadale manjše ladjice, opremljene z vsakovrstnim orožjem, da bi jo uničile. Niso uspele, ker se je zasidrala med dva mogočna stebra. Eden pomeni evharistijo, drugi pa Marijo. Te don Boskove sanje nimajo pomena  zgolj za prevratniško 19. stoletje, temveč imajo pomen za vse čase. Cerkev namreč vedno pljuje na viharnih morjih tega sveta.

V galilejski Kani nam je Marija razodela svojo povezanost z evharistijo. Kot je v Kani posredovala pri svojem Sinu, da posreduje v zagati novoporočencev, ki jima je zmanjkalo vina za povabljene goste, tako vedno posreduje pri njem, ko nam zmanjkuje vere, in se nas loteva obup nad težkimi časi in našo utrujenostjo v boju za vero, za življenje, za vse kar je normalno in dobro. Cerkve brez Marije preprosto ne more biti, in tako tudi evharistije ne more biti brez Marije. Zaradi Marijine vztrajne materinske prošnje za nas pri Jezusu se po Svetem Duhu v evharistiji  vedno udejanja njegovo resnično, realno in trajno utelesenje med nami. Cerkev zato ostaja za vse čase tisti varen prostor, ki je močno zavarovan z evharistijo in Marijo.

Pred nekaj dnevi se mi je deklica v imenu birmancev zahvalila za podeljene darove Svetega Duha. Med drugim pa je v zahvali tudi priznala: »Po birmi se ne bomo več toliko videvali v cerkvi. Vseeno pa nas ohranite v lepem spominu.« Deklica je bila iskrena in povedala to, kar mnogi pri birmi ne priznajo, pa potem naredijo. Odidejo in se ne vrnejo. Nato sem birmance in birmanke vprašal: » Ja dragi prijatelji, kam boste pa sedaj odšli? Ali odhajate v kakšno drugo državo, da vas ne bomo več toliko videvali v cerkvi? Saj ste vendarle pri birmi prejeli darove Svetega Duha, da boste v svoji veri lahko pritisnili na poln plin in še bolj zaživeli v Jezusu.

Župnija je vendarle najbolj varen prostor na tem svetu. Tukaj hodimo k sveti maši in častimo Jezusa v sveti evharistiji. Tukaj molimo rožni venec. Tukaj se zanimamo drug za drugega. Tukaj si pomagamo. Tukaj smo krščeni in birmani in od tukaj gremo  v hišo nebeškega Očeta. Tukaj smo zares varni.«

Ko birmance, starše in botre na srečanjih pred birmo sprašujem, če kaj vejo o rožnem vencu, ugotavljam, da ne vejo nič. Zakaj ne vejo? Ker rožnega venca doma ne molijo. In ker doma ni molitve, ne ostaja nič, kar bi družine lahko povezovalo in ohranjalo.

Pri naših katehezah smo skoraj povsem pozabili na to, kdo je Mati Marija, kakšno moč ima molitev rožnega venca in kako čudovite sadove prinaša. Rožni venec je sveta veriga, s katero se ovijamo okrog Jezusovega in Marijinega Srca. Ker vem, da ljudje doma zelo malo molijo, se kot pastir soboške škofije čutim dolžnega, da se skoraj vsak dan proti večeru usedem v avto in se vozim po škofiji in molim rožni venec ter blagoslavljam ljudi. To, za nekatere čudaško ravnanje, dojemam kot svoje najpomembnejše škofovsko opravilo.

In kakšni so sadovi? Čudoviti. Prihaja do velikih uslišanj. Celo do takšnih Marijinih ukrepanj, ki krojijo potek dogajanj v slovenski družbi. Bog sicer dovoli občasna neprijetna presenečanja, ko se zdi, da se v Sloveniji vse obrača proti Jezusu in Cerkvi, pa vendar rožni venec prej ali slej vse postavi na pravo mesto.

Po tej sveti maši bomo blagoslovili čudovito preurejen prostor ob cerkvi Marije Pomočnice. Veliko delo je bilo narejeno. Tako ta kraj pod Golovcem še bolj postaja gostoljubna oaza vere in upanja sredi krščanstvu neprijazne Ljubljane, ki je skoraj že povsem izgubila metropolitanski pridih poštenosti, barjanskega garaštva, gorenjske klenosti, dolenjske trdoživosti in notranjskega junaštva. Ponovni poskus ljubljanskih mestnih oblasti odvzema križevniške cerkve njenim legitimni lastnikom, ki so kot redovniki pravno upravičeni do njene posesti in bogoslužne uporabe, pomeni veliko ponižanje za takšno Ljubljano, ki bi naj bila prva nosilka demokratičnih vrednot in verskih svoboščin in pravic v Sloveniji. Veliko ljudi mi v teh časih izpoveduje svoje stiske, zbeganost in strah zaradi verske nestrpnosti, ki se iz Ljubljane širi po Sloveniji. Radi bi živeli svojo vero mirno. Ne želijo si poniževanj. V tej stiski jih enostavno napotim pred tabernakelj in k podobi Matere Marije. Drugam jih ne znam in jih niti ne nočem usmerjati.

Ko se škofje iz mariborske metropolije skupaj peljemo na seje Slovenske škofovske konference mimo Rakovnika, me radi spomnijo: »Tukaj si pa ti doma.« Z veseljem jim povem: »Res je. Hvala Mariji Pomočnici za to naklonjenost. Tukaj smo mnogi salezijanci študirali. Tukaj smo delali z mladimi. Tukaj sem izpovedal svoje večne redovne zaobljube in prejel diakonsko posvečenje. Tukaj sem imel svojo prvo mašo po duhovniškem posvečenju. Tukaj sem se učil, kako biti kaplan in župnik. Tukaj so me salezijanci učili, kako naj imam rad ljudi. Tukaj me je pred 16. leti, 24. maja na praznik Marije Pomočnice, zateklo imenovanje za škofa. Pri Božjem služabniku Andreju Majcnu sem se tukaj učil, naj vse svoje upe stavim v evharistijo in Marijo Pomočnico.

Rakovnik je bil in je oaza, kjer mladi in tudi mnogi odrasli še lahko najdemo izvire normalnosti in dobrotnosti. Hvala sobratom salezijancem, sestram Hčera Marije Pomočnice, rakovniškim župljanom in mnogim dobrotnikom za negovanje in ohranjanje te svete oaze. Mnogi jo bodo še zelo, zelo potrebovali.   

O, Marija Pomočnica na Rakovniku, bila si, in boš nam ti. Amen.  

 

Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof in podpredsednik SŠK