Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je ob 33. obletnici konca oboroženih spopadov in zmage v vojni za samostojno Slovenijo izpeljalo mašo in slovesnost ob spominski plošči.

Ponedeljkovo večerno sveto mašo v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja je vodil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, v prelomnem obdobju tudi tajnik ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.

Ob spominu na vojno za Slovenijo je škof Jamnik izpostavil osebna prizadevanja papeža Janeza Pavla II. in nadškofa dr. Alojzija Šuštarja za mir. Šuštar je dan po slovesni razglasitvi Slovenije papežu poslal telegram s prošnjo za očetovsko besedo, s katero naj »potolaži in opogumi«. Dan pozneje je papež v konzistoriju omenil napad na slovenski narod in poudaril njegovo pravico do samostojnosti in uveljavljanja človekovih pravic, 29. junija pa poslal telegrame predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franju Tuđmanu, v njih pa izrazil prizadetost zaradi vojaškega konflikta: »Dvigujem glas, da prosim za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi.«

Po mnenju pridigarja Antona Jamnika so glavne »bolezni« ali ovire na poti v zares demokratično družbo, ki ostajajo v slovenskem prostoru: pomanjkanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic, pa tudi razumnosti in odgovornosti ter vse večja pasivnost, kjer se rojeva prostor za manipulacije na verskem, etičnem in družbenem področju; premajhno spoštovanje osnovnega »etičnega humusa« na teoretičnem in zlasti praktičnem prostoru delovanja; nespoštovanje pravne države; zanikanje pomena pluralnosti na področju medijev, šolstva in gospodarstva; odsotnost avtonomne in neodvisne civilne družbe.

Kot preroške je označil tedaj in danes aktualne besede nadškofa Šuštarja iz leta 1991: »Cerkev močno opozarja na pošteno in zavzeto delo in sodelovanje. Bog nam pomaga le, če si sami iskreno pomagamo. Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju zelo upadel. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje so tako zastrupili slovensko družbo, da je potrebna najprej razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, šele nato je možno graditi znova. To se kaže zlasti v prizadevanju za novo miselnost v javnosti in šoli. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga doseči spremembe v vzgoji, osebnem mišljenju in odločanju.«

Jamnik je podčrtal, da v vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar, obzorje njegovega bivanja pa se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar zelo siromaši njegovo dostojanstvo. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo, karierizmom, kjer ni prostora za razumnost in odgovornost; omamljenost s koruptivnostjo, ki je problem zlasti nekdaj socialno šibkih, ki v možnosti priti do bogastva vidijo priložnost uresničenja svojega ega, moči; suženjska predanost servilni puhoglavosti, ki je po volji šibkim in stalno ogroženim vodilnim kadrom – vse to onemogoča, da bi človek v polnosti zaživel v vsem svojem dostojanstvu, in ga ponižuje na raven sredstva, ki se odraža v različnih oblikah modernega suženjstva in manipulacij na verskem, etičnem in drugih področjih.

Ob 20. obletnici Slovenije v EU in Natu je škof Jamnik pojasnil, da uspeh evropskega projekta ni odvisen le od gospodarskega povezovanja, znanstvenega in tehnološkega napredka, temveč tudi od sprejetja niza temeljnih pravic in vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, svoboda, nediskriminacija, subsidiarnost, pravičnost, strpnost, vključenost, solidarnost, enakost in verska svoboda, ki podpirajo demokracijo in zagotavljajo njeno pravilno delovanje.

»Demokracija brez vrednot se zlahka spremeni v totalitarizem ali avtoritarizem. Današnje grožnje demokraciji v Evropi izvirajo iz erozije vrednot evropskega projekta. Kriza ali primanjkljaj demokracije sta posledica širše krize vrednot. Vrednote, na katerih temelji demokracija, imajo krščanske korenine. Katoliška cerkev kot pomemben deležnik ne more ostati ravnodušna do prihajajočega demokratičnega procesa, saj gre za dostojanstvo vsakega evropskega državljana, človekove pravice, pravičnost, solidarnost, subsidiarnost. Cerkev ceni demokratični sistem, saj zagotavlja udeležbo državljanov pri sprejemanju političnih odločitev, ki od vladajočih zahtevajo odgovornost za zaščito, varovanje in izvajanje vrednot, brez katerih bi bila pristna demokracija oslabljena,« je zaključil škof Jamnik.

Celoten prispevek ter več fotografij najdete na spletni strani Družine.

Homilijo škofa Jamnika v nadaljevanju objavljamo v celoti.

1. Vojna za Slovenijo – osebna prizadevanja papeža Janeza Pavla II. in nadškofa dr. Alojzija Šuštarja za mir 

Slavnostno vzdušje dneva samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije že v nočnih urah zmotili tanki jugoslovanske armade, ki je hotela nasilno pokoriti Slovenijo. 

Dan po slovesni razglasitvi Slovenije, 27. junija je nadškof Šuštar poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo za »očetovsko besedo«.

"Sveti oče, oborožene sile jugoslovanske zvezne vojske so začele okupacijo Republike Slovenije. Obstaja nevarnost državljanske vojne in prelivanja krvi. V teh okoliščinah je Cerkev na Slovenskem združena v neprekinjeni molitvi za mirno rešitev resnih problemov. Vašo svetost prisrčno prosim, da nas s svojo očetovsko besedo potolažite in opogumite. Zelo bi bili veseli vašega poziva k pravičnosti in miru. Ko Vas prosim za apostolski blagoslov, izražam svojo vdanost v Kristusu." 

Naslednji dan, 28. junija 1991, je papež Janez Pavel II. v konzistoriju omenil napad na slovenski narod in poudaril pravico slovenskega naroda do samostojnosti in uveljavljanja človekovih pravic.

Na nadškofovo prošnjo je papež Janez Pavel II.,  29. junija poslal telegrame predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franju Tuđmanu. V njih je izrazil svojo prizadetost zaradi vojaškega konflikta. »Dvigujem svoj glas, da prosim za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi,« je zapisal papež Janez Pavel II.

Slovenijo in Hrvaško je Janez Pavel II. omenil tudi 29. junija pri umestitvi novih kardinalov: 

"Moja misel se danes posebej obrača k dragim prebivalcem Hrvaške in Slovenije. Blizu sem vsem tistim, ki objokujejo svoje padle, ranjenim in vsem, ki žive v žalosti in strahu. Še enkrat ponavljam, da ni mogoče in se ne sme zatreti s silo pravic in legitimnih želja narodov. Na ta način želim opogumiti vse tiste pobude, ki so usmerjene v iskanje pravičnih rešitev, samo na ta način je namreč mogoče zagotoviti mir in bratsko sožitje med narodi. Zato še enkrat pozivam vodstva vseh jugoslovanskih republik, naj pokažejo dejavno voljo do dialoga in daljnosežno modrost. Vse te želje za dobro in mir vseh jugoslovanskih narodov zaupam materinskemu posredovanju božje Matere in svetih apostolov Petra in Pavla."  

Na težke razmere v Sloveniji je opozoril tudi pri molitvi angel Gospodov v nedeljo, 30. junija, pri splošni avdienci v sredo, 3. julija, in v posebnem telegramu, ki ga je na naslov ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja poslal državni tajnik kardinal Sodano v imenu svetega očeta Janeza Pavla II: 

"Ob dramatičnih dogodkih v Sloveniji, ki so povzročili številne človeške žrtve, uničenje in tolikšno trpljenje, vas prosim, da zagotovite svojim slovenskim sobratom v škofovstvu in vsemu narodu bližino in solidarnost svetega očeta z vsemi, ki objokujejo svoje mrtve in trpijo zaradi nasilja. Sveti oče nujno poziva vse odgovorne, naj takoj preneha nasilje in naj dialog nadomesti uporabo orožja, da bi s pomočjo pogovorov našli pravično rešitev nerešenih vprašanj v spoštovanju pravic in zakonitih teženj slovenskega naroda ter kliče materinsko zaščito Kraljice miru na drago Slovenijo. Iz srca pošiljam apostolski blagoslov." (Sodano)

Že dan po razglasitvi samostojne Slovenije, nato pa ponovno 30. junija 1991, ko je položaj bil še težji in v tistem trenutku nihče ni vedel, kako se bodo dogodki odvijali, kajti na vidiku so bile tudi najbolj tragične in črne napovedi, je nadškof dr. Alojzij Šuštar ponovno poslal pismo vsem škofovskim konferencam v Evropi. Ocena situacije je zelo realistična, hkrati pa polna upanja in tudi vizije, v kateri smeri je mogoče iskati rešitve: 

»Katoliški škofje Slovenije ponovno in nujno pozivajo vse škofovske konference v Evropi in svetu ter vse katoliške organizacije naj nadaljujejo in okrepijo svoja prizadevanja, da bi prenehala vojaška agresija in okupacija Slovenije, ki jo izvaja jugoslovanska armada. Gre za dejansko agresijo, ki je bila že nekaj mesecev premišljena, njen končni cilj pa je streti demokracijo v Sloveniji.« 

2. Glavne »bolezni«, ovire na poti v moderno demokratično družbo naše drage Slovenije

Glavne »bolezni« ali ovire na poti v zares demokratično družbo, ki še vedno ostajajo v slovenskem prostoru so predvsem naslednje:

• pomanjkanje spoštovanja temeljnih človekovih pravic;
• premajhno spoštovanje osnovnega »etičnega humusa«, tako na teoretičnem kot seveda predvsem praktičnem prostoru delovanja;
• veliko pomanjkanje razumnosti, odgovornosti in vse večja pasivnost, kjer se rojeva prostor za vse mogoče manipulacije, tako na verskem, etičnem, kot družbenem področju;
• nespoštovanje pravne države;
• zanikanje pomena pluralnosti na področju medijev, šolstva, gospodarstva
• odsotnost avtonomne in neodvisne civilne družbe;

Naravnost preroške so bile besede, ki jih je leta 1991 zapisal nadškof Šuštar. Bile so aktualne v tistem času, še bolj pa so danes. »Cerkev močno opozarja na pošteno in zavzeto delo in sodelovanje. Bog nam pomaga le, če si tudi sami iskreno pomagamo. Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju izredno upadel. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje in še toliko drugih hudih stvari je tako zastrupilo slovensko družbo, da je potrebna najprej nekakšne vrste razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, in šele potem je mogoče graditi znova. To se pokaže predvsem v prizadevanju za novo miselnost v javnosti in v šoli. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in drugače vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga, da dosežemo spremembe v vzgoji, v osebnem mišljenju in odločanju« (Communio 1991, str. 201) 

V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo, karierizmom, kjer žal ni prostora za razumnost in odgovornost; omamljenost s koruptivnostjo, ki je problem predvsem nekdaj socialno šibkih, ki v možnosti priti do bogastva vidijo priložnost uresničenja svojega ega, moči; suženjska predanost servilni puhloglavosti, ki je še kako po volji šibkim in stalno ogroženim vodilnim kadrom; vse to onemogoča, da bi človek v polnosti zaživel v vsem svojem dostojanstvu, ter ga ponižuje na raven sredstva, ki se odraža v različnih oblikah modernega suženjstva in vse mogočih manipulacij in verskem, etičnem in drugih področjih.

3. 20. obletnica Slovenije v Evropski uniji in Natu

Uspeh evropskega projekta ni odvisen le od gospodarskega povezovanja ter znanstvenega in tehnološkega napredka, temveč tudi od sprejetja niza temeljnih pravic in vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, svoboda, nediskriminacija, skupno dobro, subsidiarnost, pravičnost, strpnost, vključenost, solidarnost in enakost ter verska svoboda, ki podpirajo demokracijo in zagotavljajo njeno pravilno delovanje. 

Demokracija brez vrednot se zlahka spremeni v totalitarizem ali avtoritarizem. Današnje grožnje demokraciji v Evropi izvirajo iz erozije skupnih vrednot evropskega projekta. Kriza ali primanjkljaj demokracije sta posledica širše krize vrednot. Na prihajajočih volitvah lahko evropski državljani izrazijo svojo zaskrbljenost in mnenje o tem, kako se vrednote uresničujejo v evropskem prostoru, ter odgovorno oddajo svoj glas za spodbujanje višjih standardov vrednot, da bi okrepili demokracijo. Ta državljanska zavest participativne demokracije je zagotovilo in nadaljevanje Evrope kot skupnosti vrednot. 

Vrednote, na katerih temelji demokracija, imajo krščanske korenine. Katoliška cerkev kot pomemben deležnik v evropski družbi ne more ostati ravnodušna do prihajajočega demokratičnega procesa, saj gre za dostojanstvo vsakega evropskega državljana, človekove pravice, pravičnost, solidarnost in subsidiarnost. Cerkev ceni demokratični sistem, saj zagotavlja udeležbo državljanov pri sprejemanju političnih odločitev, ki od tistih, ki jim vladajo, zahtevajo odgovornost za zaščito, varovanje in izvajanje vrednot, brez katerih bi bila pristna demokracija oslabljena.