Akademsko društvo pravnik je dne 16. 10. 2024 organiziralo etični simpozij, ki je potekalo na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je izr. prof. dr. Sara Ahlin Doljak izvedla predavanje s pomenljivim naslovom: »Pravni in osebni vidiki evtanazije: Razprava o dostojanstvu, avtonomiji in odločitvah ob koncu življenja«.

Predavateljica je opozorila, da so pobude o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v neskladju s pravnim redom Republike Slovenije in da predstavljajo grožnjo za družbo kot celoto. V javni debati se vsekakor premalo izpostavlja pravice pacientov, ki so pri nas jasno opredeljene in urejene na zakonski ravni (npr. pravica do paliativne oskrbe, pravica do zavrnitve zdravstvene obravnave itd.). 

Države, kjer sta bodisi samomor s pomočjo bodisi evtanazija dovoljeni, se še naprej srečujejo s problematiko razdvojenosti družbe, saj se permanentno pojavljajo novi moralni problemi glede sprejemljivosti. Čeprav gre pri tovrstnih odločitvah za posameznikovo individualno pravico, vseeno ni mogoče izključiti kulture, običajev in izročila, ki posegajo v kolektivno dojemanje življenja.

Kršitev pacientovih pravic se že sedaj redno dogajajo, med drugim tudi s tem, da je več kot 140.000 zavarovanih oseb brez osebnega zdravnika. Poudarila je pomen razvoja zdravstvenega sistema in dobre ter sočutne zdravstvene oskrbe.

Po etičnem simpoziju je sledila istega dne že 20. tradicionalna rdeča sveta maša, ki je bila darovana v ljubljanski stolnici s strani predsednika SŠK škofa dr. Andreja Sajeta. Gospod škof je v svojem nagovoru izpostavil pomen pravilne percepcije »Kaj je prav«. Marsikdaj se nam zdi, da je odgovor na to vprašanje povsem jasen in logičen, pri čemer pa nam življenjske izkušnje povejo, da v praksi ni vedno tako. Paziti moramo, da »naš prav« v medsebojnih odnosih ne povozi pravice drugega.

Škof dr. Andrej Saje izpostavlja, da se je v življenju večkrat težko odločati. Kako naj ravnamo, se lahko učimo tudi iz Svetega pisma. Jezusovo zlato pravilo iz govora na gori, naj z drugimi delamo tako, kot želimo, da bi oni delali z nami ( Mt 7,12; Lk 6,31), je bilo kasneje večkrat povzeto v različnih rekih razumnikov in učenjakov. V 5. st. po Kr. ga je sv. Avguštin iz Hipona, eden od graditeljev naše intelektualne dediščine, takole povzel: »Ne stori ničesar, česar ne bi hotel, da drugi stori tebi« (De doctrina christiana, III, 14).

Škof izpostavi zgodbo iz prvega berila o mladem kralju Salomonu, ki mu je Bog dal možnost uslišanja prošnje. Kot vladar čuti težo odločanja. Ne prosi za slavo, bogastvo ali poraz nasprotnikov, temveč za modrost. Želi si, da bi znal prav odločati. S to zgodbo nam želi Sveto pismo povedati, kaj je v življenju resnično pomembno. Merilo in razlog odločanja ne sme biti samo uspeh ali materialna korist. Seveda si bo vsakdo prizadeval za uspeh, brez katerega ni napredka. Toda uspeh mora biti podrejen merilom pravičnosti, da vsak dobi to, kar mu pripada. Služiti pravici je in ostaja temeljna naloga pravnika. 

Škof dr. Andrej Saje zaključi s sledečimi besedami: Za človeštvo je bilo odločilno, da so krščanski teologi priznali razum in naravo kot vir prava, ki velja za vse. Tu se pojavita dva temeljna pojma, narava in vest. V primeru kralja Salomona se vest kaže preko srca in razuma, odprtega za Božji načrt. V vesti tudi mi spoznavamo, kaj je prav. Nanjo se poleg zakona sklicuje tudi pravnik in sodnik pri svojih odločitvah.

Tilen Vesenjak

V naddaljevanju homilijo škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Spoštovane kolegice in kolegi pravniki, dragi bratje in sestre!

Zbrani smo na tradicionalni sveti maši ob začetku sodnega leta, kamor so posebej povabljeni pravniki in vsi, ki so v naši družbi dejavni v službi pravičnosti. Lepo pozdravljam vse kolegice in kolege iz Akademskega društva pravnik, ki je organizator in pobudnik te slovesnosti. Pozdrav vsem  sodelavcem pravnih institucij naše države in vsem vam, bratje in sestre, ki oblikujete ta dogodek in ste prišli k sveti maši na čast Svetemu Duhu. 

Zbrali smo se k tej slovesnosti v prošnji, da bi vsem, ki smo v službi pravičnosti, Božji Duh dal modrosti in drugih potrebnih darov za pravično odločanje in ravnanje.   

Kaj je prav, se zdi, da je vsem jasno in logično. Izkušnja pa nam pove, da v praksi ni tako. Ljudje imamo »svoj prav«, ki večkrat povozi pravico drugega. To zaznavamo v medsebojnih odnosih in v družbi. 

Neka sodnica, ki je pristojna za mladinsko kriminaliteto, mi je povedala svojo izkušnjo. Mladeniču je razlagala, katero nedopustno kaznivo dejanje je storil in kaj to pomeni zanj. Fant jo je vprašal: »Gospa sodnica, ali mi lahko poveste, kaj je prav in kaj narobe? Meni tega v življenju ni povedal nihče!«

V življenju se je večkrat težko odločati. Kako naj ravnamo, se učimo iz Svetega pisma. Jezusovo zlato pravilo iz govora na gori, naj z drugimi delamo tako, kot želimo, da bi oni delali z nami (Mt 7,12; Lk 6,31), je bilo kasneje večkrat povzeto v različnih rekih razumnikov in učenjakov. V 5. st. po Kr. ga je sv. Avguštin iz Hipona, eden od graditeljev naše intelektualne dediščine, takole povzel: »Ne stori ničesar, česar ne bi hotel, da drugi stori tebi« (De doctrina christiana, III, 14). 

To preprosto pravilo nas v življenju vodi tako, da ob različnih ravnanjih in odločitvah vedno poleg svojih potreb in pravic upoštevamo tudi drugega. Tudi naš bližnji ima podobne pravice in potrebe kot mi, ne glede na okoliščine, vero, raso, geografsko lego, kulturni izvor. Z nami deli enako človeško dostojanstvo. Tudi če želimo delati dobro vsem in biti pravični, večkrat v konkretnih primerih ne vemo, kako naj ravnamo. Kot verni ljudje se vedno znova oziramo k Bogu in ga prosimo, naj navdihuje naše odločitve. 

V prvem berilu beremo o mladem kralju Salomonu, ki mu je Bog dal možnost uslišanja prošnje. Kot vladar čuti težo odločanja. Ne prosi za slavo, bogastvo ali poraz nasprotnikov, temveč za modrost. Želi si, da bi znal prav odločati. »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim« (1 Kr 3, 9). 

S to zgodbo nam želi Sveto pismo povedati, kaj je v življenju resnično pomembno. Merilo in razlog odločanja ne sme biti uspeh ali materialna korist. Še posebej pravnika ali tistega, ki je na vodstveni funkciji, mora voditi prizadevanje za pravičnost. Na ta način se ustvarjajo pogoji za mir in sožitje. Seveda si bo vsakdo prizadeval za uspeh, brez katerega ni napredka. Toda uspeh mora biti podrejen merilom pravičnosti, da vsak dobi to, kar mu pripada. Spomnimo se znanega reka rimskega pravnika Ulpiana, zapisanega v delu Digesta cesarja Justinijana (Iustitia est constans et perpetua voluntas ius suum cuique tribuendi, D.1. 1. 10). Pravični smo takrat, ko vsak dobi svoj delež, ki mu pripada po naravi stvari. Zgolj uspeh je lahko tudi ponarejanje prava in uničevanje pravičnosti. Sv. Avguštin je zapisal, da je ob odstranitvi prava država »le še velika skupina razbojnikov« (O Božji državi, IV, 4, 1). 

Služiti pravici je in ostaja temeljna naloga pravnika. To poslanstvo je še posebej nujno v tem zgodovinskem času, ko je človek dobil moč, ki je bila še pred desetletji nepredstavljiva. Lahko ustvari atomsko bombo in uniči svet, pridržuje si pravico do ubijanja nerojenih ali ostarelih. Lahko tako rekoč naredi ljudi in jih izključi iz tega, da bi bili ljudje (Benedikt XVI, Nagovor v Bundestagu, 22. 11. 2011). 

Kako prepoznati, kaj je prav? Kako lahko razlikujemo med dobrim in zlim, med pravim in navideznim pravom? Salomonova zgodba in njegova prošnja za modrost je spodbuda za vse, še posebej za pravnike in politike, da se v življenju in pri odločitvah navdihujemo iz Božje pravičnosti.  

V večini pravnih zadev je danes merilo glas večine. Vendar je očitno, poudarja papež Benedikt XVI., da pri temeljnih vprašanjih, kjer gre za dostojanstvo človeka in človeštva, načelo večine ne zadostuje. Naše odločitve mora usmerjati izhodiščno načelo zaščite človekovega dostojanstva. 

Na vprašanje, kako služiti pravičnosti, ni bilo nikoli lahko odgovoriti. Danes je ob bogastvu osvojenega znanja na ta izziv še težje najti odgovor. V zgodovini so pravni sistemi pogosto temeljili na religiji. O tem, kaj je prav med ljudmi, se je pogosto odločalo s pogledom na božanstvo. V nasprotju z drugimi večjimi religijami krščanstvo državi in družbi nikoli ni dalo razodetega prava ali pravnega sistema, ki bi temeljil na razodetju. Kot na vir prava se je namesto tega sklicevalo na naravo in razum. Iz teološkega razmisleka in srečanja z judovsko, grško in rimsko tradicijo je postopoma nastala zahodna pravna kultura, ki je odločilnega pomena za pravno kulturo človeštva v sodobnem svetu. 

Kolegice in kolegi, bratje in sestre! Za človeštvo je bilo odločilno, da so krščanski teologi priznali razum in naravo kot vir prava, ki velja za vse. Tu se pojavita dva temeljna pojma, narava in vest. V primeru kralja Salomona se vest kaže preko srca in razuma, odprtega za Božji načrt. V vesti tudi mi spoznavamo, kaj je prav. Nanjo se poleg zakona sklicuje tudi pravnik in sodnik pri svojih odločitvah. 

Združimo se danes v prošnji, naj nas vodi zgled kralja Salomona. Prosimo Gospoda, naj nam da poslušno srce, da bomo znali razločevati med dobrim in hudim ter odločati, kot je prav. Amen.