Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani misijonarji in misijonarke, sestre redovnice, prijatelji misijonov, spoštovani bratje in sestre…

Z velikim veseljem in hvaležnostjo vas danes, na misijonsko nedeljo, pozdravljam v Kristusu. V soboški škofiji smo počaščeni, da na pobudo Misijonskega središča v Sloveniji lahko to nedeljo obhajamo z molitvijo in sveto evharistijo v naši stolnici tudi kot vseslovenski misijonski praznik. 

V svoji poslanici za letošnjo misijonsko nedeljo Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev, poslana v svet, papež Frančišek na prijetno vabljiv način pove, da je »vsak kristjan in vsaka kristjanka 'misijon'. Jaz sem vedno 'misijon' in ti si vedno 'misijon'. Človek, ki ljubi, nikoli ne miruje: ljubezen ga žene ven iz sebe; k njej je pritegnjen in z njo privlači druge; razdaja se drugim in plete vezi, ki podarjajo življenje. Za Božjo ljubezen ni nihče neuporaben ali nepomemben. Vsak od nas je 'misijon', saj je vsak od nas sad Božje ljubezni. Tudi če starši zatajijo svojo ljubezen z lažmi, sovraštvom in nezvestobo, Bog nikoli ne odvzame svojega daru življenju in od vekomaj zagotavlja vsakemu od svojih otrok, da bo deležen Božjega in večnega življenja« (prim. Ef 1, 3-6). 

Ko govorimo o misijonih ali pa molimo za misijonarje in misijonarke, ponavadi mislimo na narode in ljudstva ter naše slovenske oznanjevalce evangelija, ki gredo v daljne kraje, in jih zato moramo podpirati z vsemi svojim močmi. Papež pa v svoji misijonski poslanici naredi nekakšno bližnjico, ko pravi, da smo najprej »misijon« mi sami. Pomeni, da v vsak, ki je bil zaznamovan s krstom v sebi nosi vse, kar v bistvu misijon pomeni: najprej smo ljudje in kot krščeni smo Božji otroci ter med seboj in v Kristusu bratje in sestre. To troje nam omogoča spoznavati in prejemati ljubezen, ki nas žene, da bi tudi drugim govorili o Kristusu. Govoriti o Kristus drugim ni naša svobodna izbira, niti naš poklic, še manj dolžnost. Govoriti drugim o Kristusu pomeni nepreklicno pripadati Kristusu.

Ko enkrat nekomu nepreklicno pripadam, o njem preprosto ne morem biti tiho. Ne premišljujem ali je to moja dolžnost ali ne, da drugim govorim dobro o tistem, kateremu pripadam in ga imam rad. Ali bo mož pred drugimi molčal o svoji ženi, če jo ima rad? Se bo tak mož sramoval svoje žene? Ali se bo žena sramovala svojega moža, če ga spoštuje? Pripadnost drugemu ti preprosto ne da miru, da bi tudi drugim kaj dobrega povedal o njem ali pa o njej. Želja, da bi povedali to kar dobrega čutimo v tej pripadnosti, je gnana od ljubezni in spoštovanja. V tej ljubeči pripadnosti drug drugemu mož in žena čutita nujo, da tudi drugim razodeneta, kaj si onadva drug drugemu pomenita in drugim hočeta pomagati, da bi tudi drugi med seboj doživljali ljubezen, kot jo doživljata onadva. 

Misijon je polje velikih prostranstev, kjer kristjani najprej drug o drugem govorimo dobro in ljubeče – ker smo ljudje, Božji otroci ter med seboj in v Kristusu bratje in sestre. S tem najprej krepimo našo Cerkev v edinosti, ki nas je s krstom rodila za Božje otroke in Kristusove brate in sestre. Tako okrepljeni v medsebojni edinosti se potem v nas prižiga Ogenj Svetega Duha, ki nas nenehno spodbuja, da bi najprej drug drugemu in potem tudi vsem, ki še niso slišali nič o Kristusu, ali pa so o njem slišali samo površno, tako govorili, da bodo verovali v Kristusa. 

Zakaj se nas je polotil strah, da bi danes govorili o Kristusu po naših ulicah, parkih, trgih, pisarnah trgovinah in še kje? Najbrž nimamo vedno dovolj dobrih misli in besed ne o sebi in ne o drugih. Nismo dovolj pogumni, kot je bila vdova, o kateri nam danes govori Kristus. Ona ni imela predsodkov do krivičnega sodnika. Zmogla je trkati na njegova vrata. Vztrajala je, dokler ji krivični sodnik ni odprl vrat in ji pomagal do pravice. Vdova je z vztrajno potrpežljivostjo zmehčala sodnikovo trdo srce in od njega dosegla usmiljenje (prim. Lk 18, 1-8).

Naše poti drug do drugega so včasih res težke in celo skrajno naporne in nemogoče. Kako te poti zgladiti in uravnati, je za vse nas veliko vprašanje. Iz zgodovine misijonov vemo, da so si misijonarji do evangeliju sovražnih ljudstev in njihovih poglavarjev velikokrat utirali poti z lastno krvjo. Pri tem jih nihče ni mogel ustaviti. Gnalo jih je samo eno: Tujim narodom povedati, da je Kristus umrl in vstal od mrtvih zato, da bi tudi oni dosegli večno življenje. V tej neizmerni želji govoriti o Kristusu tudi tistim, ki ne mislijo dobro, so misijonarji, podobno kot vdova v evangeliju, omehčali nešteta trdovratna srca, da so sprejela Kristusa. 

Tako so celo mnogi trdosrčneži po svojem spreobrnjenju postali novi oznanjevalci Kristusa. 

Že dolgo časa tudi naš slovenski prostor velja za misijonsko poljano. Med nami je ogromno ljudi, ki več ne vedo, zakaj imamo v Sloveniji čez 2000 cerkva. Ne vedo, zakaj imamo 6 škofij in skoraj 1000 župnij. Ne vedo, zakaj imamo Karitas. Ne vedo, zakaj imamo Teološko fakulteto, Katoliški inštitut, katoliške šole in vrtce. Ne vedo, zakaj imamo verouk, animatorje in oratorije. Ne vedo, zakaj imamo vzgojne zavode, zakonske skupine in domove duhovnosti. Ne vedo, zakaj imamo medije. In zakaj ne vedo? Zato, ker ne vedo, kdo je Kristus. In ker ne vedo, kdo je Kristus, potem živijo v prepričanju, da je krščanstvo samo in zgolj propagandni stroj, ki pred seboj melje vse, kar ni krščanskega. In zakaj mnogi danes ne vedo, kdo je Kristus? 

V tem vprašanju se skriva naše misijonsko spreobrnjenje. To pa pomeni, da najprej odpravimo predsodke drug o drugem in kljub vsemu drugim ne nehamo govoriti o Kristusu. Apostol Pavel svojemu ljubemu učencu Timoteju naroča: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: Oznanjuj (Božjo) besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem« (2 Tim 3, 4-2). Vztrajati pri govorjenju o Kristusu, v ugodnih in neugodnih okoliščinah, to pomeni krepost potrpežljivosti. Potrebne so nam velike in močne duhovne mišice, da vztrajamo v potrpežljivosti. Resnični in pravi Kristusov učenec je tisti, ki s potrpežljivostjo prenaša težo nepravičnosti. 

Kdor si prizadeva za takšno držo vztrajne potrpežljivosti, je Božji človek, ki je popoln in pripravljen za vsako dobro delo (prim. 2 Tim 3, 17.) Potrpežljiv človek namreč v sebi že sedaj nosi takšno usmiljenje, ki je sočutno do krščanstvu nasprotnih ali pa do krščanstva brezbrižnih ljudi. Potrpežljiv človek na takšne ljudi ne gleda zviška, temveč je v nenehni pripravljenosti, da jim stori kaj dobrega. Misijon je vedno kraj vztrajne potrpežljivosti.

Ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ne moremo mimo mnogih prekmurskih misijonarjev in misijonark tudi iz preteklosti. Svobodni razcvet slovenstva po letu 1919 v Prekmurju je omogočil tudi prebujenje številnih misijonskih poklicev. Od leta 1925 do 1929 je salezijanec Jožef Radoha osebno vodil v Italijo v salezijanske zavode tiste fante iz Prekmurja, ki so v sebi čutili misijonski poklic. 

Tam so se pripravljali za misijonsko delo. Radoha je namreč vsako leto meseca avgusta v Martinišču v Murski Soboti zbiral fante z misijonskim poklicem. Učil jih je italijanskega jezika, da so potem lahko v Italiji brez težav nadaljevali pripravljalni tečaj. 

Jožef Radoha je leta 1935 v Kleklovem mesečniku Marijin list objavil podatek, da v misijonih deluje že 40 salezijanskih misijonarjev iz Prekmurja. Od teh je bilo 36 pripravnikov na duhovništvo, eden laični brat pomočnik in tri sestre Hčera Marije Pomočnice. Delovali so v Braziliji, Čilu, Patagoniji, Kolumbiji, na Kubi, v Afriki, na Japonskem in Kitajskem. Radoha še posebej omenja kitajske misijonarje, duhovnika Jožefa Kereca in Jožefa Gederja ter laičnega brata pomočnika Štefana Meolica. 

Pri tem pa pripisuje Klekovim časopisom - Marijinemu listu, Novinam in Kalenarju Srca Jezušovoga, - da so med prekmurskimi ljudmi razširjali misijonsko misel. Tudi sami misijonarji so prispevali k misijonskemu osveščanju prekmurskih ljudi, ko so pisali domov, pošiljali fotografije, ki jih je Kleklovo časopisje objavljalo, ter obiskovali domače kraje. 

Sicer pa je duhovnik in narodni buditelj Klekl st. s svojim časopisjem ljudi tudi vabil, da materialno podprejo misijone po svetu. Že leta 1917 je v svojem tedniku Novine zapisal: »(…) ka pomoremo takšne dečake, šteri majo volo na missionsko delo, ka do mogoči v takšni red stopili, šteri missionare goji (…)«. Naročniki Novin naj bi si izbrali kakšno misijonsko postajo in jo gmotno podpirali. V takšni akciji je Klekl videl prihodnost narodnega misijona v Prekmurju. To mu je pomenilo tudi povezavo med Prekmurjem in poganskimi deželami, kjer bi spreobrnjeni pogani darovali svoje molitve in zakramentalno življenje za vse ljudi v Prekmurju, ki so jim omogočili spreobrnjenje. 

Tudi oktobra 1936 je Klekl v Marijinem listu prosil ljudi za denarno pomoč štirim slovenjebistriškim šolskim sestram, ki so potrebovale 60.000 dinarjev za misijonsko pot na Kitajsko. Od teh štirih sester so kar tri bile iz Prekmurja: Imakulata Maršič iz Melinec, Mihaela Rous iz Črenšovec in Konstantina Sarjaš iz Žižkov. Vse štiri redovnice so bile tesne sodelavke velikega slovenskega misijonarja, salezijanca Andreja Majcna, sedaj že Božjega služabnika, za katerega se je pred kratkim končal škofijski postopek za beatifikacijo. 

Zaradi Kleklovega časopisja je postala misijonska misel v Prekmurju nekaj zelo domačega, zato se je veliko število duhovnih, in seveda tudi misijonskih poklicev, nadaljevalo še po 2. svetovni vojni. 

Misijonsko delo ni nikdar dokončano – niti tam, kjer že vsi verujejo v Kristusa. Misijon v Sloveniji ali misijon v tujih deželah, - vedno je to kraj govorjenja o Kristusu. Če nehamo govoriti o Kristusu, vera v Kristusa takoj prične pešati in končno povsem zamre. Ko namreč govorimo o Kristusu, v nas govori Sveti Duh. Zato je govorjenje o Kristusu v Svetem Duhu, vedno tudi življenje v Svetem Duhu. To pa med nami pomeni pravičnost, mir in veselje. Samo v takšnem misijonskem razpoloženju se potem lahko širi po Sloveniji in med drugimi narodi Kristusovo kraljestvo.

Pri oznanjevanju Kristusa v Sloveniji in po tujih deželah naj vedno z nami hodi tudi Mati Marija. Prav ona je v moči svoje vere prva spregovorila o svojem Sinu in še zmeraj nam govori o Njem kot našem edinem Rešitelju ter Odkupitelju za našo srečno večnost v nebesih. 

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB, soboški škof