Spoštovani redovni predstojniki in predstojnice, sestre redovnice in redovniki, spoštovani brezjanski romarji.
Vsako leto nam redovniški dan pomeni bratsko in sestrsko srečanje, molitev, pogovor, preverjanje našega življenja in tudi mesta v Cerkvi ter v svetu in seveda zahvaljevanje Bogu pri sveti evharistiji za poklicanost, njegovo pomoč pri vztrajanju v evangeljskih svetih ter priporočanje za blagoslov in spremljanje.
Čeprav je naše srečanje bilo prvotno mišljeno v Veržeju pri Mariji Pomočnici, smo zaradi možnosti večje varnosti glede na korona ukrepe prišli na Brezje, zopet k Mariji Pomočnici ali Mariji Pomagaj, kot radi imenujemo tukajšnjo podobo Matere Božje. Ne samo zaradi večjih varnostnih ugodnosti, ampak predvsem zato, ker v tako negotovih razmerah drugam skoraj ne bi upali iti kot k Mariji Pomagaj. Že ves čas korona krize Marijo kličemo na pomoč, se ji priporočamo tudi za tiste naravnanosti, ki se nam prej morda niso zdele tako zelo pomembne in potrebne: odgovornost za zdravje, dobronamernost v spodbudah, pogum pri odločitvah, iskrenost v besedah, prijaznost v odnosih, hvaležnost za darove, pozornost v stiskah…
Premišljevanje o krepostih Matere Božje nas namreč vedno pušča v neki otožnosti, ker hitro spoznamo, kako daleč smo še od njene svetosti, hkrati pa nas prav to navdaja s hrepenenjem, da jo iščemo, ostajamo z njo in ji sledimo na poti za Jezusom. Mati Marija v nas prebuja neki skrit in nedorečen refleks spoznavanja o nas tega, česar se sicer radi ogibamo, da bi spoznali: če nisem svet, potem je čisto brez smisla, da sem redovnik, oziroma redovnica.
Saj ste že slišali hudomušno misel, ki jo je nekdo samozavestno povedal: »V vsem me lahko prekašate, samo v ponižnosti me ne morete.« Nesmisel ponižnosti je prav v prepoznavanju njene ponižnosti. Če si torej domišljam, da pa je z menoj vse v redu, ker dnevno premišljujem Božjo besedo, grem k obhajilu, molim brevir, meditiram, berem konstitucije, vestno opravljam svoje pastoralno poslanstvo, potem z menoj le ni čisto vse najbolje. Manjka mi namreč, da bi zapustil svoje domišljanje, namreč tiste najgloblje vzgibe, ki jih ohranjam samo zase in jih nikomur ne bi rad prepustil, ker mislim, da samo tako lahko obstanem kot človek in funkcioniram kot redovnik ali kot redovnica. Brez tega se mi zdi, da sploh ne bi mogel služiti Bogu in Cerkvi.
Naši skriti, nezavedni in stalni mehanizmi, ki nas silijo v takšno podobo o sebi, za katero mislimo, da je povsem legitimna, so čisto preprosto nalezljiva stalnica, s katero nas okužuje ta svet. Gre namreč za vsesplošni in močno razširjeni samoohranitveni refleks, ki se je razpasel po Cerkvi: pomembno je, da sem dober pastoralist, pridigar, katehet, pri tem pa sem lahko tudi še kaj drugega, prikritega, nekaj kar pripada samo meni. Taka prikritost pa je mnogo močnejša kot pa moja funkcionalnost. Na tej prikritosti so namreč izgrajeni moji vrednostni sistemi. Ti sistemi me ohranjajo v prepričanju, da je vse v redu, oziroma da je vse kot mora biti, dobrodošlo, pa čeprav je to varljiva laž.
To je namreč tisti agresivni refleks, ki je nenehno na preži, da me ohranja pri smislu in se ga oklepam v popolnem prepričanju, da brez njega pač ne bom zmogel biti in obstati. V skrajni agresivnosti mi je ta refleks celo zmožen v drugih prepoznati obsedence od hudih duhov, oziroma požrešneže in pijance. Takšni kategorizaciji agresivnega refleksa poslušalcev, kritikov in tudi sledilcev se nista mogla ogniti ne Janez Krstnik niti Jezus (prim. Lk 7,31-35).
Veliko razmišljamo, načrtujemo in tudi molimo za konsolidacijo v Cerkvi, zlasti ker čutimo njeno vse večjo nemoč. Po Evropi naglo in nezadržno razpada kulturno krščanstvo, ki sicer nikoli ni stavilo na srčno pripadnost Kristusu, temveč zgolj na vzgibe, ki so omogočali pojavljanje kulturnega prostora s krščanskim pridihom, v katerem so se mnogi počutili varne in so zase našli kraj za vsestransko ustvarjanje in zato tudi uspevanje. To je v mnogih porodilo ponos in občutek privilegiranosti. Takšnega razpoloženja sedaj ni več.
Ob tem mogoče čutimo nezavarovanost, negotovost, vse večjo nesprejetost, in celo nevarnost preganjanja, zato si toliko bolj želimo medsebojne konsolidacije. Te pa zaenkrat ni videti od nikoder. Izolacija zaradi korona virusa je namreč močno poglobila našo privatno sfero, še bolj utrdila razmejitve med ustanovami, tudi cerkvenimi, med nami poglobila skrb za preživetje ter nas prepušča osami, ki lahko hitro postane celo naša nuja. In tako si lahko ponovno damo prav, da je naše najgloblje vzgibe res dobro ohraniti samo zase.
Današnja godovnjaka, papež Kornelij in škof Ciprijan sta v 3. stoletju doživela grozovita preganjanja kristjanov. Pri tem so mnogi odpadli od vere. Nekateri bi se radi vrnili nazaj pod okrilje Cerkve, vendar so jim mnogi, ki so v preganjanju ostali zvesti Cerkvi in so preživeli, močno nasprotovali. Kornelij in Ciprijan sta se zatekla k usmiljenju do skesanih odpadnikov. Oba sta dojela, da Sveti Duh uporablja različne kanale, po katerih človeka kliče k Božji ljubezni. Kristus je namreč na križu prelil svojo kri za mnoge, tudi za tiste, ki so odpadli od njega, pa bi se radi vrnili v objem Božje ljubezni. To je težavna pot, zlasti ker zahteva vedno pokoro in spravo. Vendar pa vere ni mogoče potisniti v puščavo zasebnosti in prepustiti njeno mesto glasovom človeške zadoščenosti in pravičnosti, ker ti glasovi na stavijo upanja na Božjo ljubezen.
Evangelijski sveti, ki smo jih izpovedali pri svojih redovnih zaobljubah, pomenijo našo zavezanost Jezusovi apostolski poti, na kateri nas uči, kako naj vztrajamo v poslanstvu, zvesti ljubezni, ki prenaša tudi neuspehe in napore ter se nikoli ne vda malodušju. Kajti ljubezen vedno zmaga ob času, ki ga je določil Bog.
Papež Frančišek nas spodbuja, da bi svoja najgloblja vprašanja in vsakodnevne skrbi radi delili med seboj ter svoje izkušnje globoko preverjali v luči evangelija. Samo v luči evangelija lahko razločimo to, kar imamo samo za »svoje« od Božjega in preverimo ali so naše misli, odločitve in dejanja res v skladu z Božjo voljo. Namen tega preverjanja je, da bi svoje osebne in družbene odločitve usmerili k dobremu in lepemu, oziroma bolj slikovito povedano, da bi znali vse delce svojega življenja sestaviti v skladen mozaik (prim. Antonio Carierro,Veselje evangelija z don Boskom, 65).
Ob oznanjenje se nam jasno razodeva, da Marija ni mogla povsem razumeti angelove ponudbe, da postane Božja Mati. Zato ga je vprašala, kako se bo to zgodilo. Svojega Sina ni razumela v Galilejski Kani. Ni ga razumela, ko je ljudi spraševal, kdo so njegova mati, bratje in sestre. Zdelo se je, da ji vse uhaja iz rok in da nad lastnim Sinom izgublja nadzor. Toda ostala mu je zvesta do konca, do križa.
Kjer je Marija, tam sta ljubezen in zvestoba do konca. Tudi zato smo danes poromali k Mariji Pomagaj na Brezje, da bi se naužili njene nežnosti in ljubeznivosti. Tako je tudi lažje biti zvest. Lažje je nositi svoj križ. Lažje je preprosto zato, ker je z Marijo vse skupaj tudi bolj prijetno, domače in zato tudi blizu Kristusu.
Ob dnevu slovenskega redovništva bi se vam v imenu škofov in v svojem imenu rad zahvalil, da ste vztrajno to, kar ste: redovniki in redovnice z Marijo, našo nebeško Materjo. Čeprav se mogoče tudi vam zdi, da vam v teh časih stvari vedno bolj uhajajo iz rok in mogoče celo izgubljate nadzor nad tem, kako še biti danes redovnik ali redovnica, vseeno ostajate z Marijo. To ni samo nujno, dobro ali potrebno. To je evangeljsko. Biti z Marijo namreč spada v evangeljske svete in zato pomeni hoditi z njo za Jezusom.
Vedno in povsod naj bo z nami Mati Marija, da nam bo lažje in da nam bo bolj prijetno biti drug z drugim kot bratje in sestre v Kristusu, ki tudi druge vabijo, da pridejo in ostanejo v Cerkvi, ki ji nebeški Oče nenehno daje svoje usmiljenje, da bi tako tudi sama bila kraj usmiljenja za vse ljudi. Amen.
Msgr. dr. Peter Štumpf SDB,
soboški škof
