Dragi bratje in sestre!
Za nami je naš lepi obred vstajenja, ki je neka posebnost samo v nekaterih deželah nekdanje Avstro-Ogrske. V vesoljni Cerkvi ga ne poznajo, saj je liturgično vstajenjsko slavje za vse velikonočna vigilija.
Procesija s slovesnim pritrkavanjem petjem in godbo ni le nek spomladanski sprehod po svežem jutru, ampak zunanje znamenje velikonočnega veselja zaradi Kristusove zmage – zaradi njegovega vstajenja od mrtvih.
»Hočem živeti.« To je glavno hotenje vsega živega. Celo najnižja bitja, še bolj pa višje razviti organizmi živali se branijo z vsemi silami proti nevarnosti, da bi jim kdo vzel življenje, enako tudi večina ljudi. Celo tisti, ki govorijo o evtanaziji, zagovarjajo to dejanje le zaradi prevelikega trpljenja. Tudi človek, ki si sam vzame življenje, je imel v duši sanje o nekem polnem življenju, ki ga je pa razočaralo.
Velika noč je praznik življenja. V 4. stoletju je Cerkev prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni določila za praznovanje Velike noči, ker ta čas sovpada s prebujanjem narave. Ni čudno, če ta praznik nekateri jemljejo le kot praznik pomladi, praznik ponavljajočega večnega kroga rasti in umiranja oziroma kot triumf narave, čeprav ne gre za definitivno zmago življenja, ampak gre za iluzijo, saj to, kar se danes rodi, ni isto, kar je včeraj umrlo.
Ali so tudi človeške sanje o večnem življenju, ki so navzoče v vsakem človeku, iluzija? O tem mladi ljudje in tudi v srednjih letih, vsaj dokler so zdravi, ne razmišljajo. Vsaj v zrelih letih in v starosti pa se to vprašanje zaostri. Ali smo tudi ljudje kot drevo, ki se nekega dne zruši in se nikoli več ne obnovi?
Človeštvo kot celota oz. večina ljudi se s tem nikoli ni sprijaznilo. Celo velika kultura starih Egipčanov, ki jo danes občudujemo, na primer piramide in druge nagrobnike, so edinstveni izraz upanja v življenje po smrti. V velikem atenskem muzeju, muzeju ene najstarejših civilizacij so prav tako znameniti antični nagrobniki. Na njih sta pogosto upodobljena dva človeka, ki se gledata in poslavljata. Eden gre v smrt, drugi ostaja v življenju. Gledata drug drugega. Zdi se, kot da se sprašujeta, ali se bova še kdaj videla. To je veliko vprašanje, ki gloda v vsakem, ali s smrtjo padem v brezno niča brez dna, ali pa me kdo prestreže, ko padem v smrt. In kdo naj bi bil to.
Na križu umirajoči Jezus je zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46) Evangeliji pa dokazujejo, da te besede umirajočega Jezusa niso šle v prazno, ampak da je bil tam nekdo, ki ga je slišal in uslišal. To je Bog, ki ga je križani imenoval Oče in ga je obudil od mrtvih. René Rémond, zgodovinar, nesmrtnik francoske akademije in predsednik narodne fundacije za politične vede, je glede Kristusovega božanstva in njegovega vstajenja zapisal: »Mislim, da je ključ vsega v tem, da verujemo, da je Jezus Božji sin, da verujemo v njegovo učlovečenje in vstajenje, vse ostalo je drugotno. Druge verske resnice nimajo iste teže. Kdor ne veruje v Kristusovo božanstvo in njegovo vstajenje, se postavlja zunaj krščanstva.« Isto je zapisal znameniti protestantski teolog Karl Bart: »Lahko smo protestanti ali katoličani, progresisti ali konservativci. Toda če hočemo, da ima naša vera svoj temelj, moramo videti in slišati angela poleg odprtega in praznega groba …«
Bratje in sestre! Zamislimo se zdaj v pomen besed, ki jih bomo izgovorili v veri: »In tretji dan je od mrtvih vstal.« Izpovejmo to v globokem prepričanju, da to ni le nek spomin, ampak resničnost, kot je sonce resničnost, božanska energija med nami.
Amen.
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
