Na praznik Marijinega brezmadežnega srca objahamo sveto mašo ob 10. dnevih kočevarske kulture. Namen praznovanja je ohranjanje kočevarske kulture in identitete, ki je zaznamovala in bogatila naš prostor že od 14. stoletja dalje, ko so se nemško govoreči prebivalci z zgornje Koroške in Tirolske naselili v naših krajih in stoletja, vse do druge svetovne vojne, živeli s Slovenci v sožitju in miru. Različne narodne in jezikovne skupine bogatijo kulturno in družbeno življenje. Ko odpremo svoja srca drug drugemu, omogočamo vzajemno bogatitev in nove možnosti sodelovanja. 

V duhu Binkošti, kjer so vsi prejemniki Svetega Duha razumeli drug drugega, smo tudi mi po Marijinem zgledu povabljeni k odkrivanju darov Svetega Duha in življenju iz njihove moči. Pozvani smo k premišljevanju poti vere, k medsebojnemu dialogu in odkrivanju darov vsake osebe, da bi lažje spodbujali tisto, kar nas združuje, in razlike razumeli kot priložnost za rast. 

Pozdravljam Primoža Primca, predsednika društva Kočevarjev staroselcev, predstavnike Kočevarjev in vse ostale goste iz domovine in tujine. Zahvaljujem se domačemu župniku Igorju Stepanu in vsem, ki ste pripravili današnjo slovesnost, še posebej komornemu pevskemu zboru Hugo Wolf iz Maribora.  

Am Samstag nach dem zweiten Sonntag nach Pfingsten feiern wir unbeflecktes Herz Mariä. Papst Pius XII. schrieb 1944 das Fest für die ganze Kirche vor, nachdem er am 31. Oktober 1942 aus Anlass der Fatima-Feierlichkeiten die ganze Menschheit dem Unbefleckten Herzens Mariä geweiht hatte. Unter dem Symbol des Herzens verehrt die Kirche die einzigartige Liebe der Mutter Jesu zu Gott und zu ihrem Sohn und ihre mütterliche Liebe zu allen Menschen. 

Premišljujmo o pomenu pojma Marijino brezmadežno srce. Srce je telesni organ, ki črpa kri po celotnem telesu. Beseda srce pa se v prenesenem pomenu nanaša tudi na človekovo čustveno središče. Pomeni prostor, kjer se rojevajo občutja ljubezni ali sovraštva, poguma in strahu. Če nekomu rečemo: Imej srce, to pomeni, da se sklicujemo na človeško sočutje. Za nekatere funkcije, ki se odvijajo v možganih, včasih velja, da se nahajajo v srcu. 

Po spominu na Kristusovo ljubezen, na njegovo srce, razumljeno kot vir čustev in občutkov, nam liturgija predstavlja praznik Marijinega srca. Kot da bi hoteli reči: ljubezen, ki jo je Kristus prejel, dolguje tudi svoji materi Mariji. Tako kot starši pozitivno ali negativno zaznamujejo razvoj osebnosti svojih otrok, tako lahko rečemo, da sta del Jezusovega človeškega značaja v sočutju in nežnosti vzgojila njegova starša: Marija in Jožef. 

Kristus ljubi z močjo in odločnostjo in te ljubezni smo deležni tudi mi. Marija, mati učencev, nam je predlagana ne le kot zgled vere, ampak tudi kot zgled ljubezni. Ljubezen, ki vzgaja, se zna umakniti in biti prisotna v pravem trenutku, ki svojo notranjo energijo črpa iz osebnega razmisleka. Ljubezen, ki je konkretna in praktična, utelešena in krvaveča, kot pogosto postane ljubezen staršev do otrok, ki se znajdejo v težavah. Te ljubezni in sočutja, razumevanja in medsebojne pomoči v naši družbeni skupnosti in v družinah zelo potrebujemo. 

Marija, Jezusova mati, je angelovo oznanilo, da postane Božja mati, ohranila v svojem srcu. Premišljevala je o skrivnosti rojstva Sina, o pomenu obiska pastirjev in drugih Božjih del v njenem življenju (Lk 2,19). Enako je ravnala, ko je dvanajstletnega Jezusa našla v templju (Lk 2,51). 

Bog se še naprej razodeva v človeških srcih. To se pogosto zgodi v meditaciji ali premišljevanju. Človek lahko zgolj tiho sedi in brez besed razmišlja o dogodkih dneva; npr. išče Božjo navzočnost v vsakdanjih življenjskih dogodkih, v srečanjih pri delu, v pogovorih med kosilom, med večerno vožnjo domov, za družinsko mizo med večerjo. 

V teh dogodkih lahko odkrijemo, da je Bog tisti, ki vse vodi in pelje naprej; on je tisti, ki nam pomaga rasti v milosti in razumeti njegove poti. Ko o teh stvareh razmišljamo, jih ohranjamo v svojem srcu. 

Prosimo Božjo mater Marijo, naj nas nauči ljubiti, kot je ona ljubila Jezusa.