Pri Študijskem centru za narodno spravo je sodelovanju s Škofijo Novo mesto izšla znanstvena monografija "Pragovi nasilja", ki odstira podobo dogajanja na Dolenjskem in v Beli krajini v letih 1941–1943. 

Predstavitev v knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu je na prvi junijski petek ponudila temeljit vpogled v delo, ki je »imeniten slovar novega zgodovinskega jezika«, kot je o zborniku dejal eden od avtorjev, dr. Jože Dežman.

»V naši škofiji so duhovniki in verniki večkrat izrazili željo po soočenju s težkim in tragičnim dogajanjem med drugo svetovno vojno in po njej, ki je do današnjega dne v srcih ljudi pustilo boleče in tudi nezaceljene rane. Želim, da pričujoče monografija spodbudi posameznike in družbene strukture k novim korakom v smeri pravičnosti in resnice ter prizadevanju za mir in spravo v našem narodu. Dognanja zgodovine in krutih dejstev naj bodo opomin in zaveza k večji zavzetosti za medsebojno spoštovanje in sodelovanje za blagoslov in prihodnost nas vseh.«

S temi besedami je monografijo v javni prostor na dobro obiskani prireditvi v novomeški knjižnici (vodil je je zgodovinar dr. Jože Možina, tudi soavtor prispevka o kruti medvojni usodi dolenjskih Romov) pospremil eden njenih osrednjih pobudnikov, novomeški ordinarij Andrej Saje.

Po njegovih besedah je monografija Pragovi nasilja posebej pomembna zato, ker imata Dolenjska in Bela krajina v primerjavi z drugimi deli Slovenije nekatere posebnosti – ta del Slovenije je bil še posebej zaznamovan z najhujšimi zločini.

Zakaj se je novomeška škofija pravzaprav angažirala pri tem projektu? Ta odločitev izhaja iz temeljnega spoznanja, da sprave in odpuščanja, ki sta sicer Božje delo, ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Prizadevanja za spravo morajo zato, kot je dejal škof Saje, »nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic«, pravičnosti pa ni mogoče doseči »brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba, imena in časti«.

Ob predstavitvi monografije je zato novomeški ordinarij ponovil že večkrat javno izražen poziv vsem odgovornim v državi, da »skupaj zastavimo moči in pokopljemo posmrtne ostanke izkopanih pod Macesnovo gorico«; najbolj primerno mesto za posmrtne ostanke 3.450 žrtev iz tega roškega brezna, ki so že poldrugo leto v garaži kočevskega komunalnega podjetja, pa je po Sajetovem prepričanju na pokopališču na ljubljanskih Žalah.

Več o monografiji in njeni predstavitvi lahko preberete v prispevku Bogomirja Štefaniča na spletni strani Družine ter na spletni strani Škofije Novo mesto.