V soboto, 14. septembra 2024 je novomeški škof dr. Andrej Saje daroval sveto mašo ob "posvetalni slovesnosti" na Žežlju v župniji Vinica. Nagovor škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Spoštovani bratje in sestre, dragi slovenski in hrvaški romarji!

Na praznik povišanja Svetega križa smo se zbrali v romarski cerkvi Marijinega imena na Žežlju. Sem smo prišli kot romarji k Mariji, da bi ob njej, učiteljici vere, ki je stala pod križem svojega Sina, tudi mi utrdili vero v večno življenje. Prišli smo s svojimi mislimi, nameni in priprošnjami zase, za naše družine in druge pomembne osebe. Molimo nocoj tudi za tiste, ki se nam priporočajo in danes ne morejo biti z nami.

Spominjanje in slavljenje Jezusovega križa najbolj moti tiste, ki so daleč od vere in poznavanja bistva krščanskega izročila. Postavlja se jim vprašanje, kako lahko poveličujemo orodje tako krutega mučenja in smrti. Tudi mi se o tem sprašujemo. Zakaj je bilo to potrebno? Odgovor na pomen sprejemanja križa nam daje apostol Pavel. Zapisal je, da je nauk o križu nespameten za tiste, ki se pogubljajo, nam, ki smo na poti zveličanja, pa je Božja moč (1 Kor 1,18).

Pavel razloži, da je križ odkupnina za grehe človeštva. Ta razlaga je za nevernega nerazumljiva, brez pomena. Za ta svet je celo norost. Toda prav s tem, kar se mnogim ljudem zdi noro in nerazložljivo, se Bog življenja odloči pokazati svojo moč. Namesto da bi Bog posredoval z velikimi, mogočnimi zunanjimi posegi, je postal sočuten do vsega človeštva. Iz ljubezni do človeštva se je učlovečil in nam postal v vsem enak, razen v grehu.

Na poti krščanske vere ne moremo mimo sporočila križa. To znamenje nas spominja na Jezusovo trpljenje in vstajenje, na katerih temelji naša vera. V njem verujoči osmišljamo vsak svojo pot, še posebej takrat, ko nas doletijo preizkušnje in različne oblike nerazložljivega trpljenja.

Razsežnost križa je tista, ki nas kristjane najbolj zaznamuje. Je ključen element odrešenja. Po njem se izraža Božja ljubezen. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel večno življenje«, pravi Jezus Nikodemu.

Skrivnost križa sprejemamo z držo vere. Pripravljeni moramo biti tudi na to, da ga kot Marija, ki je trpela pod križem svojega Sina, tudi izkusimo in sprejmemo; se ga učimo sprejemati. To nas dela podobne Jezusu. Druge in drugačne poti odrešenja ni.

Ne glede na to, koliko se mu skušamo izogniti, je križ vedno tu. Je neizogiben za vse. Je neznosno breme za tiste, ki ga kot takega ne znajo ali ne zmorejo sprejeti. Verujoči se zaveda in na poti duhovnega življenja spoznava, da križa ne nosi sam, ampak mu ga pomaga nositi Gospod.

Kakšna je razlika med križem tistih, ki verujejo, in tistih, ki nimajo vere? Za verujočega je križ znamenje upanja. Tako govori že izkušnja apostola Pavla. Za tistega, ki ne veruje, pomeni obup. Nesmisel. »Če ne bi imela vere, bi v bolezni obupala«, mi je pred kratkim zaupala starejša gospa. »Trpljenje me je pripeljalo do novih dragocenih spoznanj in smisla življenja. Kljub vsemu se ga veselim. Pomagam tudi drugim. Obiskujem starejše in jih bodrim, naj vztrajajo in zaupajo. Pokličem tudi duhovnika, ko vidim, da se nekomu izteka življenje«, zaključi.

Kdor veruje, zna križu dati smisel. Tako nas uči izkušnja verujočih, ki ga sprejemajo. Kdor ne veruje, lahko izgubi življenjski smisel in obupa. Prosi celo, da ga evtanazirajo, ker ne vidi več nobenega smisla.

Tisti, ki verujemo v križanega in od mrtvih vstalega Jezusa, pot preizkušnje lažje osmišljamo. Križa si nihče ne želi, vendar pride. Naj gre mimo mene, je rekel Jezus, vendar ne moja, ampak Očetova volja naj se zgodi. Vemo, da je križ zelo boleča in trpka izkušnja, vendar ključna, če hočemo slediti poti Sina, ki je s svojo smrtjo na križu osmislil tudi naš križ. »Kljub vojni v Ukrajini in trpljenju ljudi«, povedo sestre redovnice, ki delujejo tam, »vidimo znamenja upanja in Božjega delovanja«.

Jezus judovskemu učitelju postave Nikodemu razloži, da bo zveličan vsak, kdor veruje vanj. Vera je ključna. Sin je moral umreti na križu in vstati od mrtvih. To je Očetova volja in izraz njegove ljubezni.

Jezusovo srečanje z Nikodemom in njun pogovor sta spodbuda tudi za nas. Obudimo željo po globljem vstopanju v odnos z Jezusom. Naj raste hrepenenje po njem. Vprašajmo se, kako lahko ta odnos z njim okrepimo in utrdimo: s sveto mašo, molitvijo, refleksijo ob Božji besedi, vključimo se lahko v molitveno skupino v župniji in v njej dejavno sodelujemo. Udeležimo se duhovnih vaj.

Pomislimo, kaj ga želimo nocoj vprašati ali mu povedati o svoji veri in dvomih, ki jih imamo. Vzemimo si čas za premislek in tihoto, da Gospodu na tem romanju damo priložnost, da nam tudi On spregovori na srce. Ključno sporočilo današnjega praznika je, da nas Oče neskončno in neizmerno ljubi. Tako močno nas ima rad, da nam je dal svojega Sina, ki se je rodil kot človek, potem pa je trpel, umrl in vstal od mrtvih. Taka je bila njegova volja.

Mi lahko ljubimo samo kot odgovor na njegovo ljubezen in iz njene moči. Kakšna je torej ta ljubezen in kako naj ljubimo?

Beseda »ljubezen«, ima v grškem jeziku več pomenov. Kot »eros«, pomeni telesno ljubezen, kjer je drugi predvsem predmet potešitve prvega. Gre za bolj egoistični vidik ljubezni, kjer človek gleda bolj nase kot na drugega. Drugi pomen ljubezni je »filia«, kar označuje prijateljski odnos med dvema človekoma. Predpostavlja dialog. Tretja oblika ljubezni pa je »agape«, ki je darovanjska ljubezen, s kakršno nas ljubi Bog. Značilnost te oblike ljubezni je, da gleda na drugega in mu dela dobro, ne da bi pričakovala kakršno koli povračilo. Je popolnoma zastonjska in za drugega. Je darovanjska.

Značilnosti Božje ljubezni so torej brezpogojnost; nič ne pričakuje v zameno; je osebna, Bog ljubi prvi in želi resnično dobro vsakemu od nas. Zmotno je mišljenje, da ima Bog rad samo tiste, ki so dobri, spolnjujejo zapovedi ter živijo v skladu s krščanskim naukom. Marsikdo celo razmišlja, da ga Bog ne mara in ga ne more imeti rad, ker je zaradi greha in slabosti preveč oddaljen od njega. Morda celo misli, da si ne zasluži njegove ljubezni. To so prefinjene skušnjave hudobnega duha, ki nas na vsak način želi odvrniti od Boga. Bog ima rad vsakega človeka ne glede na to, kakšen je!

Križ je Božji paradoks. Ker nas Bog tako zelo ljubi, je dopustil da smo ga ljudje celo križali in ubili. Slaviti križ pomeni poveličevati ljubezen in odpreti srce za njegovo čaščenje.

»Poznal si smrt, da bi nam dal življenje. Zavit si bil v ogrinjalo, da bi nas oblekel s svojo močjo. Položili so te v grob, da bi nam v novih časih podelil novo milost. Slava tebi, Kristus, ki daješ življenje«. Sv. Gregor Veliki