Dragi Marijini romarji, dragi bratje duhovniki, dragi varuhi svetišča bratje frančiškani z rektorjem p. Robertom, dragi bratje in sestre.
Obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja. Upam, da smo sem priromali z močno vero v življenje po smrti. Da molitev v veroizpovedi, da pričakujemo vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku, ni samo obrazec, ki ga izpovemo ob nedeljah in praznikih, ampak da svoje življenje dejansko doživljamo kot odprto v večno življenje z Bogom. Naše življenje namreč ni zamejeno s spočetjem in smrtjo, ampak je obdarovano s čudovito prihodnostjo, ki jo Bog podarja vsem, ki ga ljubijo.
Zakaj je to tako pomembno. Ker je današnji praznik smiseln in izpolnjen samo v naši veri v večno življenje. Brez te vere bi bil ta praznik prazen. Bil bi privid, iluzija. Prazen obet, goljufiva obljuba, ki se nazadnje razblini v razočaranje. A naš Bog ni goljufiv, ne daje praznih obljub, ker je ljubezen. Zato nam daje samega sebe, da bi mogli v njem živeti tako v času kot tudi v večnosti. Izpolnitev njegovih obljub je tudi vsebina današnjega praznika. V glavni mašni prošnji smo slišali: »Vsemogočni večni Bog, brezmadežno Devico Marijo, mater svojega Sina, si s telesom in dušo vzel v nebeško slavo.« V teh dveh vrsticah je povzeta verska resnica o Marijinem vnebovzetju, kakor jo je po posvetovanju s škofi vsega sveta papež Pij XII. slovesno razglasil 1. novembra 1950: »Tako je Božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem Božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v Božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica Božjemu Odrešeniku, z njim dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno pa je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega Kralja vekov.«
Vendar je naša vera v Marijino vnebovzetje veliko starejša od razglašene verske resnice. Ta praznik so v Jeruzalemski cerkvi začeli obhajati kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr., zato sodi med najstarejše Marijine praznike. To dokazujejo tudi številne cerkve, ki so posvečene Mariji Vnebovzeti in so vse starejše od razglasitve verske resnice. Veliki šmaren, kakor tudi rečemo Marijinemu vnebovzetju, pa je obenem eden tistih praznikov, ki slovenskega kristjana povabi na romanje. Danes so svetišča, velika svetišča, med njimi tudi slovensko narodno Marijino svetišče na Brezjah, pa tudi majhna Marijina svetišča, ki pa so globoko zapisana v vero in ljubezen ljudi, polna romarjev, ki prihajamo k Materi po tolažbo in spodbudo, obenem pa romanje v nas krepi vero v življenje, ki se ne konča ne v prsti in ne v pepelu, ampak preko praga časa dobi drugačne razsežnosti, saj, kakor pravi apostol Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu« (1 Kor 2,9-10).
Božja beseda nas danes spodbuja z dvema pomenljivima prizoroma. Najprej se pred nami razgrne podoba žene, ogrnjene s soncem, z luno pod nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (prim. Raz 12,1). Žena nosi življenje, saj je noseča in vpije od porodnih bolečin in muk. Prizor nas napolni z občudovanjem in v nas budi upanje. Samo po sebi se nam ob tej lepoti in življenjski moči prebudi želja, da bi se pridružili Mariji in skupaj z njo zapeli hvalnico, ki smo jo slišali v evangeliju: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« Tudi nam se srce napolni z veseljem in hvaležnostjo, ker Bog svojo ljubezen do ljudi dokazuje tudi na tako nepredstavljive načine.
Vendar pa v ta veličastni prizor vstopi senca zmaja, ki je velik in ognjenordeč. Ta zmaj je uničevalec. S seboj je potegnil tretjino nebesnih zvezd. Preži na otroka, ki ga bo žena rodila, ker ga hoče požreti. Na koncu je zmaj začel preganjati še ženo, ki pa je našla svoje zavetišče v puščavi. Pred nami je pretresljivo nasprotje: žena, ki je bila vzeta k Bogu, rojeva, daje življenje, zmaj, ki je padel na zemljo in se je ločil od Boga, žre, povzroča smrt.
Vse je bilo napovedano že v Prvi Mojzesovi knjigi, kjer je Bog po odpadu naših prastaršev obljubil odrešenika, ko je zmaju, stari kači, napovedal: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto« (1 Mz 3,15). Zmaj je bil premagan v Jezusovi smrti in vstajenju, ki sta dejanji njegove brezpogojne ljubezni, kakor je zmaj deloval in deluje iz nedoumljivega sovraštva. Jezusovo vstajenje in vnebohod sta zmaju onemogočila, da bi kakor koli mogel še škoditi Jezusu in tistim, ki so prerojeni v njegovi smrti in vstajenju. Na prvem mestu je vsekakor Marija, ki je bila zaradi zvestobe v služenju z dušo in telesom pridružena Sinu Jezusu v nebeški slavi.
Zato je zmaj, ki je bil vržen na zemljo, vse svoje moči usmeril v delovanje zoper Kristusovo Cerkev v njenih začetkih in skozi vsa obdobja njene zgodovine. Tudi v našem času Cerkvi ni prizaneseno z nasprotovanjem in s poskusi, da bi ji iztrgali vse, čemur po svojem delovanju daje življenje na tem svetu.
A zmaj je danes drugačen. Nič več ni ognjenordeč. Tega namreč vsi prepoznajo in se zato lahko zavarujejo pred njim. Danes je zmaj prilagodil način svojega pojavljanja. Prikazuje se nam v zelo različnih barvah in nas s svojo pisanostjo skuša prepričati, da je dobrohoten. Rad bi bil videti neškodljiv, da bi ga spustili v svojo bližino.
Ob drugačni zunanji podobi je tudi spremenil način svojega delovanja. Nekdaj je uničeval, mučil, pošiljal v pregnanstvo, moril. Njegovo delovanje je bilo vidno, nasilno. Brez težav ga je bilo moč prepoznati.
Danes pa uporablja drugačno taktiko: nič več ne zapira v ječe in ne pošilja v taborišča, pač pa se hoče polastiti človekove notranjosti; ugrabiti hoče njegovo dušo, ga izprazniti vseh vrednot in mu odvzeti vse opore, ob katerih bi lahko rastel v samostojnost. Močno si prizadeva, da bi mu vsilil določen način mišljenja, da bi ga prepričal v zveličavnost določenih pojmov, tako da vse tisto, kar ni skladno z zmajevim načinom delovanja, označi za zaostalost, za nestrpnost, za sovražni govor. Deluje tudi tako, da vsem, ki mu ugovarjajo, odvzame možnost besede in jih zapre v prisilni molk.
Zato je zelo pomembno, da skušamo zelo zavestno živeti prizor, ki nam ga ponuja evangelist Luka v odlomku o Marijinem obisku pri Elizabeti, ki nam govori o srečanju. Nagovarja nas neskaljeno veselje, ki ga obe ženi izkazujeta druga drugi. Čeprav imata v zgodovini odrešenja različni mesti in vlogi in bosta prihodnost človeštva zaznamovali vsaka na svoj način, med nima ni sence; med njima je odprtost, sprejemanje in veliko medsebojno spoštovanje.
Kako zelo to v tem trenutku potrebujemo tudi v našem narodu, zlasti med najbolj odgovornimi za naše skupne zadeve. Vsak posameznik in vsaka skupina in vsaka skupnost je ob srečanju z drugačnostjo postavljena pred izbiro: ali bo drugačnost videla kot grožnjo zase in jo skušala uničiti, ali pa bo drugačnost videla kot povabilo k dialogu in kot priložnost za dopolnjevanje, iz katerega lahko nastane nekaj dobrega, nekaj boljšega, kar omogoči srečanje.
Praznik Marijinega vnebovzetja nam odpira pogled v prihodnost, kakršno Bog pripravlja tistim, ki ga ljubijo. Ta prihodnost je čudovita. Obenem pa vemo, da se ta prihodnost začenja tukaj, v naših vsakdanjih odločitvah za dobro ali proti njemu, za Boga ali proti njemu. Naj nam Marija pomaga, da bomo znali kot ona prinašati življenje, veselje in obenem tudi spoštovanje do ljudi ter na ta način izkazovati čast Njemu, ki je tudi nam storil velike reči. Zato bomo sedaj Mariji izročili sami sebe, naš narod, naše rojake po svetu, posebej pa naše družine in našo mladino, da bi vedno znova odkrivali in ustvarjali prostor veselja, srečanja in medsebojnega spoštovanja.
msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference
