Dragi bratje in sestre!
Lepo vas pozdravljam nocoj pri velikonočni vigiliji ob začetku velikonočnega praznovanja. Vigilijo smo začeli ob ognju pod vedrim nebom, kot bi hoteli povedati, da je to nebeški kozmični dogodek. Nobena druga noč se ne more meriti, primerjati s to nočjo.
Nocoj in ves velikonočni čas bo ob oltarju na najbolj vidnem mestu prisotno pomembno znamenje – velikonočna sveča – znamenje vstalega Gospoda. Svečo smo s plamenom novega blagoslovljenega ognja prižgali ob besedah: »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duše.«
Potem pa smo pretreseni poslušali eno najstarejših in najbolj navdihnjenih hvalnic Exultet – Veseli se. Na nebeškega Očeta smo se obrnili s starodavnimi besedami. Spomnimo se le na besede iz te hvalnice, ki jo Cerkev prepeva v tej vstajenjski noči: »To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa, jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih. To je noč, v kateri je Kristus zdrobil verige smrti in kot zmagovalec vstal od mrtvih. … O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš. O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina … O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika.«
Bog Oče na največji greh sveta – umor njegovega Sina, odgovarja s svojim največjim dejanjem usmiljenja. Jezusa ni obudil za našo obsodbo, ampak zaradi našega opravičenja.
Tako ravna Oče, kaj pa Sin? Kako se v zmagoslavju vstajenja vede on? Jezusovo smrt je videla velika množica, po vstajenju pa se prikaže le vnaprej izbranim pričam, vedno na samem. Za »svet« je Jezus ostal do danes obsojenec, človek, ki je svoje življenje končal na križu.
Vstajenjski zmagi ni sledilo maščevanje tistim, ki so ga po krivici obsodili in trpinčili in križali. Tudi svojimi učencem ni očital, da so ga zatajili in se iz strahu strahopetno razbežali. Jezusovo zmagoslavje je bilo zmagoslavje ljubezni. On je skromno jagnje, ki se je pokazalo močnejše od človeških volkov, resnica, ki se je pokazala močnejša od vsake laži.
Vstajenje se je pokazalo kot šola usmiljenja, ki tudi nas, njegove učence, vabi k spravi in odpuščanju. Kristusovo vstajenje je resnično zmagoslavje Božjega usmiljenja.
Dragi bratje in sestre!
Kakor je Kristus vstal od mrtvih, tako naj bi vsak krščeni in birmani stopil na pot novega življenja, o katerem nam je govoril prerok Ezekijel, kot novi človek, ki živi po božji postavi, zlasti po Jezusovi novi zapovedi ljubezni. V ta namen bomo zdaj obnovili krstne obljube, da bomo z očiščenimi srci lahko veselo peli Alelujo.
msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
