Dragi bratje in sestre. 

Obhajamo veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja. Praznik, ki nikakor in na noben način ni samoumeven. Res je, da smo se mi po dveh tisočletjih krščanstva navadili, da velikemu petku sledi velika noč. Ta misel je celo postala del ljudske modrosti, s katero sami sebi, še večkrat pa drugim dajemo pogum in jim skušamo vliti upanje, kadar doživljajo preizkušnjo; kadar doživljajo svoj veliki petek. 

Tudi v našem zunanjem praznovanju je tako. Na veliki petek že diši šunka, ki jo bomo nesli k blagoslovu velikonočnih jedil in jo bomo potem zaužili pri velikonočnem zajtrku – tem najpomembnejšem zajtrku celega leta, ko po štiridesetih dnevih posta tudi obedi pri mizi razodevajo prazničnost. Čeprav veliki petek ostaja veliki petek in nas premišljevanje Jezusovega trpljenja, smrti in pokopa zavija v skrivnostno resnost, naša stanovanja že dišijo po velikonočnem jutru in po prazniku.

Na tisto prvo veliko noč pa ni bilo tako. Ko je na veliki petek »prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure« (Mr 15,33). To ni bila tema sončnega mrka ali umiranja večera v noči; torej tema, ki očem odvzame svetlobo. Ne, to je bila tema Božje agonije, ko smo ljudje edinorojenega Božjega Sina pribili na križ, da bi ne vznemirjal ustaljenega reda in motil vzpostavljenih odnosov v družbi. Ta tema je bila drugačna; ni se ustavila na vekah, ampak je šla v globino, segla je do srca – zmračilo in stemnilo se je v srcih. In zato so se množice, ki so bile na Kalvariji, »in so videle, kar se je zgodilo, nazaj grede tolkle po prsih« (Lk 23,48).

Čez tri dni je šla Marija Magdalena »navsezgodaj, še v temi, h grobu« (Jn 20,1). V prvih besedah velikonočnega evangelija lahko močno zaznamo, skoraj dihamo znamenja smrtne zmage. Zemlja je sama tišina, negibnost, mirovanje in neka žena se sama in prestrašena premika v temi noči. Zdi se, da smrt nesporno gospoduje in da tišina in tema slavita njeno zmagoslavje. Zdi se, da so sile moči, krivičnosti in zvijačnosti dokončno prevladale nad silami življenja.

Podobno razpoloženje večkrat doživljamo tudi danes. Na različnih koncih sveta se zdi, da zmaguje zlo. Sicer je veliko govorjenja o pravičnosti, o človekovih pravicah, o človekovem dostojanstvu, o enakopravnosti vseh ljudi, pa vendar se vedno znova pokaže, da tudi danes obstajajo Pilati, ki se klanjajo tistim zgoraj in zatirajo tiste spodaj, vendar je med Pilatom, ki sprašuje, kaj je resnica in si umiva roke, ker nedolžnega obsoja na smrt, in med današnjimi pilati razlika v tem, da se današnji pilati ne sprašujejo o resnici, ker resnica ni pomembna, ker jih je več, ker je resnica tisto, kar oni razglasijo in uveljavijo s silo oblasti, če je treba tudi s nasiljem zakonov, ne da bi si ob tem umivali roke. Zato se tudi danes lahko zazdi, da se mrak preveša v noč, ne pa da noč prehaja v jutro in rojeva nov dan.

V takšnem zunanjem in notranjem razpoloženju je Marija Magdalena prišla h grobu in videla, da je kamen odstranjen od groba. Vendar se zgodba dodatno zaplete. Grob je prazen. Pravzaprav ni prazen. V njem so povoji, v katere sta Jožef iz Arimateje in Nikodem na večer velikega petka zavila Jezusovo telo in ga položila v grob. V njem je tudi prtič, ki je v grobu pokrival Jezusovo glavo, le da ni ležal med povoji, ampak je bil zvit na drugem mestu. V grobu pa ni bilo Jezusovega telesa. Njega ni bilo v grobu.

Kaj nam dejansko sporoča prazen grob? Grob je za večino ljudi, žal večkrat tudi za nas, končna postaja. A če je grob prazen, smo postavljeni pred izziv, kako se bomo odzvali. Kot Marija, ki jo je ob praznem grobu prevzel strah, da sedaj ne bo mogla jokati niti ob Jezusovem mrtvem telesu in je tekla k Simonu in drugemu učencu.

Lahko pa ravnamo tako, kakor je ravnal ravno on, drugi učenec. Ko sta ta dva stopila v grob, sta zagledala povoje in prtič. In učenec, ki ga je imel Jezus rad, je videl in veroval. Jezus je oboje, prtič in povoje, pustil v grobu. Ko je Lazar na Jezusov klic prišel iz groba, je bil zavit v povoje, v katerih so ga položili v grob. To oblačilo smrti je prinesel nazaj v življenje, ker je bilo to življenje zgolj začasno, saj bo nekega dne ponovno umrl. In veliki duhovniki so sklenili, da skupaj z Jezusom umorijo tudi njega, ker so zaradi njega ljudje verovali v Jezusa.

Jezusovo vstajenje pa ni bila vrnitev v prejšnje življenje. Povoji in prtič so pripadali tistemu času in tistim pogojem. Zato jih ni vzel s seboj, ker nimajo nobene vloge več. Oblačilo smrti je pustil v grobu. S seboj v življenje pri Očetu je vzel svojo zaznamovanost s trpljenjem, svoje rane, ne povojev in prtiča. Te je pustil trohnenju, njegove rane pa bodo vedno znova zažarele v neizmerni ljubezni, s katero je premagal smrt in ljudem odprl vrata v življenje.

Ob Jezusovem grobu in ob svojih grobovih smo ljudje vedno pred odločitvijo: bomo skušali premagati smrt s sredstvi in na načine tega sveta, bomo skušali zavarovati življenje pod tem soncem, si bomo prizadevali prelisičiti čas in biologijo. Za ljudi tega časa, ki bi radi večno živeli, so to zelo resna vprašanja, a njihova večnost na koncu koncev ni nič drugega kot poskus podaljševanja, raztegovanja časa. Na koncu pa ga vedno zmanjka.

Jezus pa nas vabi v veliko noč. Judje so jo imenovali Pasha, kar pomeni prehod – iti onstran, iti preko. Jezus nas vabi, naj gremo onstran groba, naj gremo preko smrti. Z Jezusovo veliko nočjo in njegovim vstajenjem se je končna postaja zemeljskega bivanja spremenila v začetek. Z Jezusovim vstajenjem je njegov grob ostal prazen in za vse, ki so Kristusovi, je vsak grob postal vrata k Očetu.

Živeti veliko noč, iti onstran, pa zahteva tudi, da nekaj pustimo za sabo. Če hočemo hoditi za Jezusom, če mu hočemo slediti v življenje pri Očetu, moramo tudi mi odložiti povoje, ki so znamenje naše smrti, odložiti prtič, ki pokriva našo umrljivost, da bo tudi v našem življenju mogla žareti svetloba Jezusove ljubezni, ki nas vedno znova prerodi, da postanemo novi ljudje.

Velika noč je za nas povabilo, da tudi mi odložimo vse tisto, zaradi česar smo zvezani, da ne moremo z neoviranim korakom in neobremenjenim srcem hoditi za svojim Odrešenikom. S svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem nas Jezus uči in vabi, naj odložimo dela teme in oblečemo orožje svetlobe. Če smo Kristusovi, odvrzimo sovraštvo, prepirljivost, nevoščljivost, jezo, častihlepnost in še toliko drugega, kar kot okovi oklepa naša srca. Če smo vstali z njim, si oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa.

Ravno ta oblečenost v Kristusa bi moralo biti kristjanovo razpoznavno znamenje. S seboj bi ga moral nositi ne samo do bele nedelje, kakor so v prvih krščanskih časih novokrščeni nosili belo oblačilo do bele nedelje, ko so ta bela oblačila položili na grobove mučencev, ki so jih prosili za priprošnjo in za vero, ampak bi ga morali nositi vse življenje, vsak dan, v vsakem srečanju. Iz kristjana, ki je doživel Jezusovo veliko noč in veruje v Jezusovo in svoje vstajenje in življenje, bi moralo vedno in povsod žareti upanje, ki ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca. Iz kristjanovih oči bi moralo vedno sijati obzorje, ki sega onkraj smrti, onkraj groba. Iz kristjanovih oči bi moralo vedno sijati obzorje večnosti, obzorje življenja. In današnji svet potrebuje oboje, upanje in življenje.

Jezusovo mater Marijo smo zadnjič videli pod križem. Pri grobu je ni. Njena vera je bila večja od smrti, večja od groba. Naj Marija okrepi tudi našo vero, da bomo hodili za Jezusom po poteh življenja in ljubezni k Očetu. 

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč! Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit