Dragi bratje duhovniki, spoštovani sorodniki in prijatelji, dragi bratje in sestre. Vsem se zahvaljujem, da ste se prišli poslovit od zemeljske poti duhovnika in muzikologa dr. Eda Škulja. Sorodnikom v imenu ljubljanske nadškofije in v svojem imenu izrekam sožalje in jim obljubljam spomin v molitvi in pri mašni daritvi za pokojnega duhovnika. Želim se zahvaliti tudi vsem, ki ste spremljali njegovo življenjsko pot, zlasti v zadnjih letih in mesecih, ki jih je preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum na Lepem potu. Zahvaljujem se osebju doma za nego in skrb, ki ste mu jo izkazovali, posebno pa sestrama, ki sta bili ob njem ob njegovi smrti, da ga je s tega sveta spremljala človeška bližina in molitev.

V oddaji „Naš gost“ na Radiu Ognjišče je ob voditeljevi ugotovitvi, da je sedaj na Lepem potu, povedal tole: „Sem na Lepem potu, ki pa vodi k še lepšemu cilju.“ In v sredo 28. avgusta je pokojni duhovnik Edo ta cilj tudi dosegel.

Na ta dan je godoval sv. Avguštin. Iskalec, ki je zase v Izpovedih zapisal: „Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil.“

Pokojni duhovnik Edo Škulj je Gospoda vzljubil z materinim mlekom in očetovim objemom. Doma je bil iz Podsmreke pri Velikih Laščah; sam je rekel, da je bil rojen v Slovenskih Atenah, saj so bili tam rojeni Primož Trubar, Fran Levstik in Josip Stritar, in pa seveda tudi on, Edo Škulj. Rodil se je 23. maja 1941, v družino s štirimi otroki in v hrumenje druge svetovne vojne, ki je krajem njegovega rojstva povzročila veliko gorja. Očetu je bilo ime Edi in je bil po poklicu učitelj in potem šolski nadzornik, mama pa je bila Angela, rojena Dolšina.

Ko je bilo Edu šest let, je mama z otroki odšla za očetom, ki jih je čakal v Italiji. Oče se je ob koncu vojne z domobranci umaknil na Koroško, čeprav ni bil nikoli domobranec, ampak je ves čas vršil svoj poklic učitelja. Kljub temu je bil v taborišču v Gonarsu. Bistri Edo je bil že dovolj velik, da si je pot v Italijo zapomnil. Spominjal se je mostu, pod katerim so šli v italijansko Gorico, pa potovanja z ladjo v Argentino in tudi otoškega raziskovanja ladje, s katero so pluli.

Življenje v Argentini so začeli v Buenos Airesu. Tako kakor večina naših izseljencev v tistih časih – začeli so na dnu. Oče je bil fizični delavec, mama pa je skrbela za gospodinjstvo. Zaradi znanja jezikov je oče dobil delo v predstavništvu Mercedesa in pokojni duhovnik Edo je s ponosom povedal, da je oče govoril štiri jezike: doma slovensko, z lastniki predstavništva, ki so bili Hrvati, hrvaško, z delavci špansko, s predstavniki tovarne Mercedes pa nemško.

Po končani osnovni šoli se je vpisal v gimnazijo La Plata, kjer je maturiral leta 1958. V istem kraju je študiral tudi teologijo. Za njegovo vzgojo so skrbeli v Baragovem semenišču, ki so ga ustanovili bogoslovci, ki so skupaj z begunci prišli v Argentino, in profesorji. Da bi ti bogoslovci lahko končali študij in postali duhovniki, so ustanovili to semenišče. Za semenišče je g. Škulj dejal, da je bilo dobro, saj je v dvajsetih letih iz tega semenišča prišlo petinpetdeset duhovnikov. V semenišče ga je sprejel škof Gregorij Rožman, ki ga je tudi birmal. Študij je zaključil z diplomo leta 1965. 

18. decembra tega leta je bil v kraju Lomas de Zamora posvečen v duhovnika. Novo mašo je zapel na božič. Ker so gostovali v argentinski cerkvi, je novo mašo imel ob 11.00. Dobro si je zapomnil, kakšen dan je bil – bilo je sredi poletja in novo mašo je pel pri tridesetih stopinjah Celzija.

Kako je v njem zorel duhovniški poklic? Sam pravi, da na poti odločanja za duhovništvo bilo nobenih pretresljivih dogodkov. Njegov poklic je rastel iz korenin obeh družin, mamine in očetove, saj je bilo v obeh družinah več duhovnikov, seveda pa zanesljivo tudi iz vere, ki jo je videl pri mami in očetu. Bog nam daj mam in očetov, ob katerih lahko rastejo duhovni poklici.

Naslednja postaja g. Eda Škulja je bil Rim. Predstojniki so mu svetovali, naj gre študirat cerkveno glasbo. Kakor je vera spremljala pokojnega duhovnika od samega začetka, tako mu je bila tudi glasba položena v zibelko, kakor je sam rekel. Kot učitelj je moral oče znati igrati vsaj eno glasbilo in njegov oče je igral violino. Zato je z glasbo rasel. Že kot gimnazijec je vodil zbor ter igral pri mašah in prireditvah. Tudi v semenišču je vodil zbor bogoslovcev. S takšno dediščino je postal študent Papeškega inštituta za sakralno glasbo in leta 1972 je zelo uspešno zagovarjal disertacijo o Stanku Premrlu. Ocena – summa cum laude.

Ker se je v tistem času ponesrečil izseljenski duhovnik Franček Prijatelj, se je odzval škofovi prošnji in šel med izseljence v Frankfurt. Tam je ostal tri leta. To so bila naporna leta, saj je pastoralno skrbel za več krajev v Nemčiji in vsako nedeljo prevozil nekaj sto kilometrov, da je poskrbel za ljudi, ki so mu bili zaupani. Seveda so ga zaradi njegovega dela spremljali tudi predstavniki UDBE. Glede tega je dejal: »Vedno sem najprej gledal na človeško stran. Če je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, ima svoje dostojanstvo in ga moramo tako sprejemati. Veliko je bilo čisto človeške pomoči ljudem, kar je najodličnejše duhovniško delo.“

Leta 1975 je prišel v Ljubljano. Imenovan je bil za stolnega vikarja pri ljubljanski stolnici. Leta 1976 je postal urednik Cerkvenega glasbenika, ki ga je urejal do leta 2001, kar šestindvajset let. Že leto pred tem, takoj po prihodu v Ljubljano, je začel sodelovati pri orglarski šoli, ki je vzgajala nove organiste.

Službe so se zatem kar vrstile. Postal je tajnik Teološke fakultete od leta 1989 do 1995, koordinator za znanstveno raziskovalno delo, vodja podiplomskega študija. Tajnik Teološke fakultete je bil v času ponovnega sprejemanja Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani, kar je zahtevalo veliko sestankov, pogovorov, usklajevanj. Kot vodja podiplomskega študija je bil kot nekdanji rimski študent najbolj primeren za organizacijo simpozijev in znanstvenih posvetov, ki sta jih od začetka osemdesetih let organizirala Slovenska teološka akademija v Rimu in Inštitut za zgodovino Cerkve v Ljubljani. Kot zanimivost je povedal, da so izdali šestindvajset zbornikov teh simpozijev: prvi je bil posvečen bl. škofu Slomšku, zadnji pa Primožu Trubarju iz njegovih Aten.

Leta 1985 je postal zunanji sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je namreč edini, ki je bil pripravljen sprejeti izziv in je prepisal bolj ali manj vsa Gallusova dela. Zgolj za predstavo: motetov, maš in madrigalov se je nabralo za dvajset zvezkov.

Ob tem je bil tajnik Škofijskega glasbenega sveta, član Komisije za liturgijo pri Škofijskem pastoralnem svetu. Če bi hotel našteti še vse drugo njegovo uredniško delo, popisovanje in predstavljanje orgel v Sloveniji in njegove članke, bi to preseglo čas, ki nam je na voljo. Za vse to mu lahko samo rečemo hvala.

Leta 2005 je nastopilo naslednje obdobje njegovega življenja. Bil je imenovan za častnega kanonika Stolnega kapitlja v Ljubljani. Vendar se je po njegovih besedah odpovedal vsem službam in s tem sporočil, da gre na župnijo. Pri štiriinšestdesetih letih je bil imenovan za župnika v Škocjanu in v Turjaku. Tam je skupaj s prof. Francetom Oražmom ostal deset let, do leta 2015, ko je zaradi poslabšanja zdravja zaprosil za sprejem v Duhovniški dom Mane nobiscum.

Čeprav je bil pokojni duhovnik Edo Škulj vse življenje v različnih službah, ki so zahtevale veliko časa in pozornosti, je vendar vse življenje bil v prvi vrsti duhovnik. Ne samo v Frankfurtu ter Škocjanu in Turjaku, kjer je bil med ljudmi kot dušni pastir; tudi v času, ko je bil imenovan za vikarja v stolnici, je vsako nedeljo maševal ob 6.00 zjutraj, in to preko trideset let. Precej časa je bil tudi na voljo ljudem, ki so iskali Božjega usmiljenja.

Njegovo življenje je bilo dopolnjevanje duhovništva in glasbe, a oboje v službi lepote bogoslužja in v spodbudo Božjemu ljudstvu.

Posebej me nagovarja njegovo slovo iz Škocjana. Ko je odhajal, so se mu ljudje zahvalili tudi za to, da ni delal razlik, da je bil do vseh enako prijazen. Duhovnik po Božjem srcu in po Kristusovem zgledu. Povsem v duhu današnjega berila. Ljudi ni nagovarjal z visokostjo besede ali modrosti, ampak v imenu Jezusa Kristusa, križanega, ki oznanja blagovest ubogim; naznanja jetnikom oprostitev in slepim pogled, izpušča zatirane v prostost in oznanja leto Božjega usmiljenja.

Zato vas povabim, da skupaj s pokojnim duhovnikom Edom Škuljem izrečemo zahvalo, kakor je zapisal v svoji oporoki: „Hvala Bogu Očetu za življenje. Hvala Božjemu Sinu za starše. Hvala Svetemu Duhu za duhovniški poklic.“

Hvala vam za vse, gospod Edo Škulj in Bog naj vam da uživati razkošje nebeških zborov.

Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit