Dragi bratje in sestre, velika noč je. Kristjani se veselimo, da je naš Gospod Jezus Kristus, ki je za nas trpel, umrl in bil položen v grob, vstal od mrtvih. Naj bo ta vest še tako težko razumljiva, je vendarle to največje oznanilo, ki ga je človeštvu podaril Oče, ki nas ljubi.
„Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez,“ je apostol Peter spregovoril v Kornelijevi hiši. Pa ne tisti Peter, ki se je v noči, v kateri je imela oblast tema, pritajil in ni priznal, da je eden izmed Jezusovih učencev. Tudi ne tisti Peter, ki je v velikonočnem jutru, kakor smo slišali, skupaj z Janezom pritekel h grobu, vstopil in „videl povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povojih, temveč posebej zvit na drugem mestu“. A ni veroval. Za vero je potreboval nekaj več. Potreboval je srečanje z Jezusom. In v Kornelijevi hiši je spregovoril Peter, ki je srečal Jezusa, vstalega od mrtvih, živega. Prej preplašen v srcu je sedaj pripravljen o Jezusu pripovedovati vsem, ki prisluhnejo njegovi besedi.
Tega Jezusa so „razpeli na križ in usmrtili. Bog pa ga je obúdil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih … Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.“
Razpeli so ga na križ in usmrtili. To je bilo zadnje dejanje v dolgi vrsti poskusov, da bi ga utišali. Rušil je urejenost sveta in družbe, kakršne so bili navajeni in so se v njej počutili varne. Družil se je s cestninarji in grešniki. Ni se držal predpisov postave. Ko so mu pripeljali grešnico, da bi ga ujeli v past, jim je z enim samim stavkom usmeril pogled v srce in drug za drugim so odšli. Izganjal je demone, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Njegovo delovanje je bilo neznosno moteče. Čutili so se ogrožene in zato so se spraševali: „Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj“ (Jn 11,47-48). Ko ti poskusi niso obrodili sadu, so ga naredili za prekucuha, za revolucionarja, ki se dela kralja in se cesarju upira. Nazadnje so mu pripisali še bogokletne namene, saj samega sebe imenuje Božjega Sina.
Nekam znani so nam koraki, s katerimi so se hoteli znebiti Jezusa. V vseh časih, tudi v našem, skušajo s podobnimi metodami odstraniti tiste, ki so postali moteči, ker govorijo resnico in se ne menijo za očitno ali prikrito postavljene lestvice družbene moči in veljave in ne upoštevajo plotov družbene korektnosti. Oblatiti in odstraniti, diskreditirati in likvidirati v vseh pojmovnih odtenkih, v katerih se te besede pripeljejo do konca, do doseženega cilja.
Pri Jezusu so verjeli, da so dosegli cilj, ko so ga izročili v roke Rimljanom, češ da ogroža obstoječo politično oblast. S tem so ga obsodili na smrt. A zlo vedno ostane negotovo samo v sebi. Ne verjame, da je kateri koli korak, katerikoli ukrep dovolj učinkovit, dovolj trden in dovolj dokončen, da bodo doseženi cilji zavarovani. Tudi Jezusovi nasprotniki zato še niso bili mirni, ko so ga sneli s križa in ga položili v grob. Kamen, ki so ga zavalili k vhodu v grob, se jim je zdel premalo. Potrebovali so pečat in stražo. Dokončnost dejanja naj zapečati oblast, da bo popolnoma uradno, in zavaruje naj ga vojska. Kakšna naivnost, kakšna prestrašena naivnost! Kot da bosta pečat in straža mogla zakriti zločin in obvarovati njihovo vest pred spoznanjem resnice. Podobno kot zločina ne moremo zakriti, če nekomu ne damo groba.
Na tem mestu nam svoje sporočilo prinese misel pesmi slednice, ki pravi: „Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju; Gospod življenja je umrl, kraljuje živ.“ Prečuden dvoboj med smrtjo in življenjem. Vedno znova mislimo in verjamemo, da zmaguje smrt. Apostoli so verjeli, da je zmagala smrt, Magdalena je verjela, da je zmagala smrt, Jezusovi nasprotniki in rimski vojaki so verjeli, da je zmagala smrt, Jožef iz Arimateje in Nikodem sta verjela, da je zmagala smrt. A smrt zmaguje samo tam, kjer ne verjamejo v ljubezen, tam, kjer ne verujejo v Boga.
V svetu, ki ga je Bog ustvaril, smrt ne more nikdar biti zmagovalka. V svetu, v katerega je kot Odrešenik stopil učlovečeni Božji Sin Jezus Kristus, smrt ne more biti nikdar zmagovalka. V svetu, v katerem živijo ljudje, ki verujejo v Jezusovo vstajenje in življenje, ki verujejo tudi v svoje vstajenje in življenje, smrt ne more biti nikdar zmagovalka. „Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?“ (1 Kor 15,55) sprašuje Pavel Korinčane.
Hudobija in sovraštvo, zlo in smrt lahko živijo samo kot zajedavci, ki se šopirijo na plemenitem in dobrem, ki parazitirajo na ljubezni. Sami v sebi nimajo možnosti preživetja. Vsako zlo, vsaka krivica in vsaka hudobija se prej ali slej izčrpajo sami v sebi. Čeprav se zdi, da je njihova zgradba trdna in da bo trajala še stoletja, se že naslednji trenutek sesuje v prah. Njene pleve odnese veter in razkrije njeno praznino. Vse, kar je ostalo za njo, so žrtve, ki jih je morala požirati, da je lahko živela. Zlo, krivica in hudobija se vedno končajo z odvaljenimi kamni in zlomljenimi pečati. „Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega, angelske priče, prtič in povoje.“
Hoteli so mu vzeti besedo, hoteli so mu vzeti verodostojnost, hoteli so mu vzeti dostojanstvo, nazadnje so verjeli, da so mu vzeli življenje in mu z življenjem vzeli tudi vse drugo. A kako naj nekdo vzame karkoli Njemu, ki je prišel zato, da daje, da se daje. „Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje … Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe“ (Jn 10,17-18). „Vzemite, jejte, to je moje telo. Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov“ (Mt 26,27). Mislili so, da mu jemljejo, on pa je sam dajal vse: besedo, dejanja in življenje – „da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju“ (Jn 10,10).
Dragi bratje in sestre. Čas, ki ga živimo, potrebuje priče, ki živijo iz vere, ki se je rodila iz srečanja z vstalim Jezusom – kakor Petrova, kakor Magdalenina, kakor vera toliko drugih med nami. Ne glede na vse, kar se dogaja po svetu, „vemo: Kristus je res vstal od mrtvih!“ S takšno vero v srcu nihče in nič ne bo zadušilo našega upanja in nam ne bo vzelo poguma. Poslušamo in beremo o dogodkih, ki v marsičem govorijo o istih poskusih, kot jih je doživel Jezus. Odstraniti krščanstvo z obličja zemlje. Ne bojte se. Ljubiti Kristusa ni odvisno ne od zgradb in ne od vpliva in moči v družbi. Ljubiti Kristusa pomeni verovati v Vstalega, v Živega. In dokler bosta na zemlji samo dva kristjana, ki bosta v srcu živela to ljubezen, bo tudi Jezus sredi med njima. Dokler bodo na svetu takšni kristjani, toliko časa bo Jezus našel vero na zemlji, ne glede na to, kdaj bo prišel.
Na misel mi prihaja najstnik iz Nemčije, o katerem piše knjiga Poslednji kristjani. Skupaj s svojo družino je pribežal iz vojne v Siriji. V šoli so ga muslimanski vrstniki pretepali in ga sramotili. Ni udaril nazaj. Ni gojil maščevalnih misli. Ko je o tem, kar je doživel, pripovedoval svojim, je povedal, da je vse, udarce in zasmehovanje, sprejemal za Jezusa. Za Jezusa. V srcu tega dečka je Jezus vstal, v njegovem srcu Jezus živi.
Iskreno vsem voščim, da bi Jezus enako živel tudi v srcu vsakega izmed nas. Naj bo naša vera velikonočna, rojena iz srečanj z Vstalim Jezusom Kristusom. Potem bomo življenje znali sprejemati skozi njegovo ljubezen in naši odgovori bodo prihajali iz njegove ljubezni.
Bratje in sestre, Kristus je vstal in živi! Vstali in živeli bomo tudi mi!
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
