Škof Jamnik: 'Resnična krepost odpuščanja se pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja'

26.5.2024 Ljubljana Mučenec, Škofija Ljubljana, Sprava
Foto: Ivo Žajdela Foto: Ivo Žajdela

Teološka fakulteta in društvo Združeni ob Lipi sprave sta v nedeljo, 26. maja 2024, pripravila spominsko slovesnost ob 82. obletnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha.

Zbrali smo se ob Waldorfski šoli (nekdanji Akademski dom) na Streliški ulici, kjer so komunisti 26. maja 1942 umorili prof. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca Viktorja Rojica. Skupaj z organizatorjem spominske slovesnosti dr. Janezom Juhantom smo tam zmolili, nato pa šli v stolnico, kjer je bila maša. Daroval jo je ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.

Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo

V nagovoru je škof Jamnik poudaril: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Namreč, kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. »A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku. Toda resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja in to, da človek, ki ne odpusti, še vedno živi v 'krču žrtve', še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.«

Razlika med človekom, ki je povzročil krivico, in med krivico samo

Dr. Jamnik meni, da odpuščanje v tem smislu pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem 'predelati' in napraviti za del lastne zgodovine. »Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.«

Celoten prispevek novinarja Iva Žajdele si lahko preberete na spletni strani Družine, kjer najdete tudi več fotografij dogodka.