Dragi bratje in sestre,

na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin rekel, da je mati vseh vigilij, to se pravi, da je bdenje vseh bdenj. V našo stolnico smo sledili velikonočni sveči, ki prestavlja Kristusa. Obred smo začeli zunaj, pod milim nebom, kjer smo blagoslovili velikonočni ogenj. Na ta način smo v nekem smislu podoživeli začetek stvarjenja, ko je Bog Stvarnik v pustost in praznino zemlje, v temo, ki se je razprostirala nad vodami, izgovoril prvo besedo stvarjenja: „Bodi svetloba!“ In Bog je videl, da je svetloba dobra.

V uvodu v Janezov evangelij pa beremo, da je bila „v začetku Beseda, in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog … Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela“ (Jn 1,1-5).

V začetku sta torej svetloba in beseda. Svetloba, v kateri se iz kaosa izlušči kozmos, iz popolnega nereda in zmede, stvarstvo, kot urejena celota. V svetlobi je svet postajal urejen. Razmerja v stvarstvu so bila vidna in tudi človek je mogel s stvarstvom vzpostaviti razmerje. Pa ne samo to. Ker je bila v začetku tudi beseda, in ker je po besedi nastalo vse, kar je nastalega, je stvarstvo pred človeka stopalo tudi kot spoznavno in razumljivo. V to stvarstvo se je lahko poglabljal, odkrival zakone, ki vladajo znotraj makro in mikro kozmičnih razmerij.

V moči besede, po kateri je bilo vse ustvarjeno, je človek mogel poimenovati vse stvari in vsa živa bitja. „Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju“ (1 Mz 2,20).

V luči svetlobe in v moči besede je mogel človek prepoznati tudi ženo, ki mu je Bog dal za pomočnico, ki je bila njemu primerna. Sprejel jo je kot sebi enako, saj je spoznal, da je to „končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa“ (1 Mz 2,23).

A v to urejenost sveta, v skladnost razmerij in odnosov, ki je izhajala iz svetlobe in besede, je človeka začela nagovarjati protibeseda. Beseda, ki ni imela namena povezovati, ampak deliti; beseda, ki ni imela prinašati veselja, ampak grenkobo in osamljenost; beseda, ki ji ni bilo mar življenje, ampak je v sebi nosila smrt.

In vendar je ta beseda nagovarjala človeka s silno blagim glasom in zapeljivimi prestavami. Svetopisemski avtor ugotavlja, da je Eva v luči protibesede „videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje“ (1 Mz 3,6). In človek in njegova žena sta sledila nagovoru protibesede in začela svet in drug drugega gledati v tej luči.

Nadaljevanje poznamo. Svetloba je ugasnila, harmonija je izginila in raja ni bilo več. Namesto tega pa se je v človeka in njegovo ženo naselil strah in sram in nagota. „Kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa“ je postala zapeljivka, zaradi katere je jedel od drevesa spoznanja. Namesto sprejemanja in sodelovanja sta se začela med seboj obtoževati in izključevati. Vse to se je zgodilo davno preden je Nietzschejev nori človek razglasil, da smo Boga „umorili - vi in jaz! Vsi smo njegovi morilci!« ... »Kako smo to storili? Kako smo zmogli izpiti morje? Kdo nam je dal gobo, da smo izbrisali celo obzorje? Kaj smo storili, ko smo od te zemlje odpeli njeno sonce?“ (Vesela znanost).

V teh besedah je pravzaprav povzeto, kar pove Sveto pismo: ko je človeštvo Bogu pokazalo hrbet, so se posušili studenci in morja; in začeli smo trepetati od mraza, ker smo se odtrgali od sonca; in kako naj dvignemo pogled nad obzorje, če obzorja ni več. Ostala je samo še beda tega trenutka in zlagane svetlobe in protibesed.

Mar trenutek, v katerem živimo, ne nosi v sebi teh klic smrti? Narod se bojuje proti narodu. V imenu Boga izvajajo nasilje, pobijajo nedolžne in mučijo talce. Obljubljajo nam, da bodo prihodnost gradili proti drugim in ne skupaj z njimi; obstaja neskončno trditev, kdo in kaj je človek, ta pa je vedno bolj izgubljen in išče samega sebe in svojo istovetnost med teorijami, hormonskimi terapijami in kirurškimi posegi – in ostaja sam in razočaran nad seboj in nad obljubami. Protibeseda tudi danes obljublja, da bomo postali resnično svobodni šele, ko se bomo uprli Bogu; šepeta nam, ne sicer z golo resnico, ampak z besedami novega veka, da se resnično napredni ljudje požvižgajo na Stvarnikove zapovedi, položene v zakone stvarstva, ki ne priznavajo več nobene njegovih postav in zato ločujejo zakone, morijo majhne, ostarele in bolne – in to razglašajo za napredek. Svet pa je vedno bolj mračen in mrzel in človeka zebe in ga je strah v njegovi osamljenosti.

Bog pa je v svojem Sinu Jezusu Kristusu v resnici postal eden izmed nas, da bi z njim dejansko lahko storili, kar filozofi in umetniki delajo z besedami in idejami. Sprejel je človeško telo, umrljivo telo, trpeče telo, sprejel je prestrašenost in utrujenost, da bi s človekom, z vsemi nami prehodil pot do konca. Do smrti. Do groba. Prijeli smo ga, kakor tisti sadež spoznanja v raju, ter zasadili vanj svoje zobe, ga prebičali, okronali s trnjem, pribili na križ in prebodli. Da je umrl.

A zgodilo se je nekaj čudovitega, o čemer bi morali kristjani in vsi ljudje nenehno premišljevati, da bi se mogli po tem ravnati. Sprejel je človeško telo in je v tem telesu doživljal zavračanje, sovraštvo, bolečino in smrt. Vendar pa Jezus ni nikoli sovražil in zavračal. Čeprav sta se sovraštvo in zavračanje penila pod križem na Kalvariji in sta dvignila vse do njegovih ustnic, je sam ostajal čudovito nedotaknjen in čist. Kakor v začetku edenske zgodbe. Kakor bi ves čas varno slonel v Očetovem objemu. „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo … Oče, v tvoje roke izročam svojega duha … Dopolnjeno je!“

Zato smrt nad njim ni imela moči. Grob in kamen, ki je bil zavaljen h grobu, sta bila samoprevara tistih, ki so pripravili in zrežirali njegovo smrt in slavili zmago. Zanj sta bila grob in kamen zgolj vrata, skozi katera se je vrnil k Očetu in skozi katera se je vrnil k bratom in sestram, da bi jih popeljal v življenje in jih okrepil za poslanstvo oznanjevanja evangelija.

In zato smo nocoj tukaj. Zato je Jezus na začetku tega bdenja prišel med nas. Zato smo prisluhnili hvalnici velikonočni sveči in slišali besede: „O srečna krivda, ki je smela imeti takega in tako velikega Odrešenika.“ Zato smo bili deležni svetlobe, ki jo izžareva njegova sveča in zato smo mogli to svetlobo posredovati drug drugemu. Zato je ta noč postala svetla in prevesila v dan, ki ne bo imel konca, v dan brez zatona.

Svet ostaja, kakršen je bil. Mračen in mrzel in veseljaški. Mi pa smo poklicani in poslani, da v ta svet prinašamo besedo in svetlobo. Bratje in sestre. Ne bojmo se. Ne skrivajmo besede, ki je Kristus in njegov evangelij. Ne skrivajmo luči, ki jo je s svojim vstajenjem v svet prinesel Jezus. Še nikoli se ni zgodilo, da bi v sobi prižgali luč in odprli okna, pa bi v sobo planila tema in preplavila, zadušila luč. Luč je močnejša od vsake teme, čeprav se tema lahko zdi zelo velika in gosta in nepredirna. Luč je zelo blaga in zelo močna.

Ko smo bili krščeni, nas je Bog ogrnil s tem oblačilom svetlobe. V obnovitvi krstnih obljub bomo poživili zavest, da smo otroci luči, da smo otroci vstajenja, ker smo bratje in sestre Vstalega. Poživili bomo svojo pripravljenost svetu prinašati Boga, da bodo svetu spet zažuborele reke, da se bodo napolnila morja, da se mu bodo razprla obzorja in da bo ponovno gledal sonce.

Bratje in sestre, tudi mi smo nocoj deležni Jezusovih besed: „Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.“

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč. Kristus je vstal. Zares je vstal. Aleluja.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit