Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši v baziliki sv. Marije Velike v Rimu ob 70. jubileju Družine

9.4.2022 Rim, Italija Romanje, Cerkev v Sloveniji
Bazilika Marije Snežne oz. Marije Velike, italijansko Basilica Papale di Santa Maria Maggiore - Foto: Družina Bazilika Marije Snežne oz. Marije Velike, italijansko Basilica Papale di Santa Maria Maggiore - Foto: Družina

Dragi bratje in sestre. Sinoči smo romanje v Rim ob jubileju Družine začeli s sveto mašo v baziliki sv. Pavla izven obzidja in se spomnili tega apostola narodov, ki ga je bil en sam ogenj.

Dokler ni srečal Kristusa, je njegov ogenj povzročal strah in uničeval, kar je izrazil Hananija v Damasku, ko ga je Gospod poslal k človeku iz Tarza, Savlu: »Hananija je odgovoril: 'Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime'« (Apd 9,13-14). Po srečanju s Kristusom pa je njegov ogenj razvnemal za Kristusa in vabil k spreobrnjenju: » Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil … Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub« (1Kor 9,19.22-23).

Spoštovani novinarji in ustvarjalci tednika Družina. V podnaslovu vašega tednika je nekakšno pojasnilo, za kakšne vrste glasilo gre pri Družini: slovenski katoliški tednik. Ste v službi oznanjevanja evangelija, ki ga je Jezus po apostolih zaupal svoji Cerkvi« (Mr 16,15). Pavel je to uresničeval z neutrudnim potovanjem od ene do druge cerkvene skupnosti, potem pa je tem skupnostim pisal in jih spodbujal k zvestobi in jih opozarjal na nevarnosti, ki so jim pretile, ali na stranpoti, na katere so morebiti zašli. »Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo« (2 Tes 2,15). Ta pisma so potem potovala od skupnosti do skupnosti, da bi njihovih sporočil bilo deležnih čim več kristjanov: »In ko boste pismo prebrali, poskrbite, da ga bodo prebrali tudi v laodikejski Cerkvi, pismo, poslano v Laodikejo, pa preberite tudi vi« (Kol 4,16).

Na podoben način ste tudi vi poslani. Že 70 let pošiljate sporočila, s katerimi oznanjate Kristusov evangelij našemu času in spodbujate ljudi k zvestobi. Pomagate jim k spoznavanju družbenega nauka Katoliške cerkve in jih s konkretnimi zgledi iz življenja kažete, kako je ta nauk mogoče živeti v različnih življenjskih okoliščinah in v med različnimi ljudmi. Na ta način naše življenje po veri vedno manj govori o zapovedih in prepovedih, o sklopih resnic in zakonov, vedno bolj pa se razkriva kot srečanje z osebo Jezusa Kristusa, ki lahko tudi danes Savle spreobrne v Pavle, ki Petre tudi danes lahko spremeni v skesance, Tomaže v izpovedovalce vere in Magdalene v oznanjevalke evangelija.

Vsem vam se zahvaljujem, da ostajate zvesti temu evangelizacijskemu poslanstvu. Bili ste mu zvesti v tistih časih, ko je bilo cel spisek razlogov, zakaj naklade niso mogle biti večje, ali pa zakaj posamezna številka ni smela priti do bralcev. Ostajate mu zvesti danes, ko se je število sporočil postoterilo in ko žal ni več pomembna resnica, ampak je pomembna senzacija, škandal, katastrofa, vsekakor nekaj, kar dviga naklado; danes, ko je treba v novih okoliščinah in tudi z novimi sredstvi prinašati in oznanjati ljudem sporočilo kerigme v vseh časih, ki jo je Pavel v Prvem pismu Korinčanom izrazil takole: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih« (1 Kor 15,3-4).

Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem tistim, ki vaš in naš tednik posredujejo naprej. Najprej seveda duhovnikom, župnikom, ki ohranjajo nekdanji način, da Družino še vedno ponudijo svojim faranom v cerkvi. Pa tudi tistim duhovnikom, ki med nedeljskimi oznanili kakor mimogrede opozorijo na določene članke v Družini, ki so spodbudni in koristni za kristjanovo življenje. Hvala lepa tudi tistim staršem in starim staršem, ki Družino posredujete svojim otrokom ali svojim vnukom, da nevsiljivo tudi v njihovo razmišljanje in v njihove poglede na svet vstopa evangeljsko oznanilo in družbeni nauk Cerkve.

V Božji besedi smo poslušali o Božjih obljubah v Stari zavezi. Ljudstvo je vedno znova nasedalo bogovom narodov v okolici in pozabljalo na češčenje Boga Jahveja, Boga, ki izpeljal iz Egipta »s preizkušnjami, znamenji, čudeži, z bojem, z močno roko, z iztegnjenim laktom in z velikimi strahotami, kakor je vse to za vas storil Gospod, vaš Bog, pred vašimi očmi« (5 Mz 4,34). Ljudstvo ga je vedno bolj častilo z ustnicami, njihovo srce pa je bilo daleč od Boga (prim. Mt,15,8). Zato so tolikokrat doživljali razdeljenost in izgnanstvo.

Vendar Bog ni obupal nad njimi. Obljublja jim prihodnost, ki bo njihova; če bodo ostajali povezani z njim, se »ne bodo več oskrunjali s svojimi maliki in s svojimi ostudnostmi in z vsemi svojimi pregrehami. Rešim jih vseh njihovih nezvestob, s katerimi so se pregrešili, in jih očistim; oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog … po mojih odlokih se bodo ravnali, mojih zakonov se bodo držali in jih spolnjevali« (Ezk 37,23-24).

Že desetletja, posebno pa še v zadnjem času veliko poslušamo in beremo o slovenskih razkolih. Eni govorijo o množini, drugi govorijo o enem velikem razkolu, ki se vleče skozi desetletja. V času priprav na volitve in predvolilnih prizadevanj posameznih strank nas ponovno zalivajo besede o izključevanju in razdeljenosti, po drugi strani pa tudi poslušamo poročila o dosežkih in uspehih, ki jih lahko dosegajo ljudje in stranke, ki so sicer med seboj različne, vendar stopajo v dialog in iščejo rešitve ter si prizadevajo za skupno dobro. 

Slovenski kristjani smo v tem trenutku tisti, ki bomo morali izbirati in izbrati. Vsak zase, kakor je v tedniku Družina zapisal p. Branko Cestnik. Ob vsem, kar mu dan za dnem sporoča politično okolje in medijski oblikovalci mnenja, ne sme popustiti zbeganosti, naveličanosti ali celo zapasti nevarni brezbrižnosti, da tako in tako ne more storiti ničesar in da ne more vplivati na nikogar. 

Pri tem boste imeli pomembno vlogo tudi vi, dragi oblikovalci Družine, ki boste tudi v tem času vstopali v slovenske krščanske domove in nagovarjali ljudi. Govorite jim v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, »kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo … Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu« (Ef 2,14.16). Če boste govorili iz njega, si goreče prizadevajte za resnico, saj je Jezus sam zase rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). »Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18,37). »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Za resnico se je treba potruditi. Zanjo lahko uporabimo Izaijeve besede o trpečem Božjem služabniku, ki »ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil« (Iz 42,2,3). Po ulicah vpije propaganda, parola in velikokrat tudi laž. Resnica pa tiho trka na srce in vest posameznika, ker ga mora prepričati s tem, kar je, ne s svojo glasnostjo in celo nasilnostjo. V tem času morate še bolj biti v službi resnice in ljubezni.

Danes smo zbrani v Baziliki svete Marije Velike, ki je pomembna tudi za liturgično rast našega naroda. V tej cerkvi je papež Hadrijan II. o božiču leta 687 sprejel brata Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Mariji, s katero smo Slovenci od začetka krščanstva pri nas tesno povezani in jo goreče prosimo, priporočimo tudi enotnost našega naroda in edinost v naši Cerkvi. Da si bomo prizadevali za izpolnjevanje Jezusove molitve k Očetu, »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21).

Gospod, kakor si čudovito razodel načrt za gradnjo te bazilike, vodi tudi vse odgovorne v našem narodu, da bo po tvoji volji nastajala mogočna zgradba v blagor vseh prebivalcev naše države in v tvojo čast in slavo. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit