Spoštovani gospod škof msgr. Andrej Saje, dragi upokojeni škof msgr. Andrej Glavan, člani Zbora svetovalcev novomeške škofije, dragi bratje duhovniki, sestre redovnice, dragi bratje in sestre. 

V nedeljo, 26. septembra, je bil Andrej Saje, duhovnik izmed duhovščine ljubljanske nadškofije, posvečen za škofa novomeške škofije. Ker kraj posvečenja ni bila stolnica, je predvidena tudi umestitev v stolnici in z njo prevzem škofije v posest. Temu obredu smo bili priče v začetku našega nocojšnjega evharističnega srečanja v solnici sv. Nikolaja.

Spoštovani škof Andrej. V teh dnevih si slišal veliko lepih in spodbudnih besed. Pridigo ob izpovedi vere in prisegi zvestobe, ki jo je pripravil duhovnik tvoje nove škofije. Pridigo ob posvečenju, s katero je tebe in vse nas nagovoril apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich. S pozdravi so ti izrazili dobrodošlico in obljubili molitveno podporo ter bratsko bližino duhovniki, verniki in tudi politični predstavniki tvoje škofije. Prepričan sem, da si veliko dobrih želja in spodbudnih obljub slišal samo ti sam, ker so bile namenjene tebi kot znamenje prijateljstva, povezanosti, dobrih želja za prihodnost. Morda kdo tudi iz skrbi zate ob odgovornosti, ki jo prevzemaš.

Zato bi bilo najbolj na mestu, da bi sedaj človeške besede utihnile in bi se v tišini pustili nagovoriti Božji besedi, ki nam je bila posredovana. Kljub temu pa naj povem nekaj misli, ki so me obhajale, ko sem se pripravljal na nocojšnje dogajanje.

Nocoj si sedel na škofov sedež v svoji novi stolnici. Ko v Svetem pismu beremo o nekom, da je sedel na neko mesto, pomeni, da je prevzel neko službo. V Novi zavezi pri Marku beremo o Zebedejevih sinovih, da sta si želela sedeti ob Jezusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37).

Tvoja prva naloga na tem sedežu bo poslušati. Poslušati najprej svoje duhovnike, ki so tvoji prvi in nepogrešljivi sodelavci pri skrbi za oznanjevanje, posvečevanje in vodenje Božjega ljudstva. Če boš hotel slišati njihove besede, ne boš mogel sedeti nad njimi, ampak se boš moral spustiti mednje. V duhu sv. Avguština boš zanje sicer njihov škof, vendar pa boš vedno tudi njihov brat. Poslušati pomeni več kot zgolj slišati besede. Kolikokrat boš moral prisluhniti govorici njihovih oči, sporočilom njihovih obrazov, vprašanj, ki jih bodo izrekali zgolj s stiskom rok in še na toliko drugih načinov.

V tebi naj vedno odkrijejo uho, ki posluša, in srce, ki skuša razumeti. Ne boš mogel vedno odgovoriti tako, kakor bodo morda želeli. Toda če jim boš pokazal, da jih slišiš in jih razumeš, bodo sprejeli tudi odgovore, ki bodo zahtevni zate in zanje.

Potem boš moral poslušati Božje ljudstvo svoje škofije. Tudi nje boš moral poslušati tam, kjer živijo, tam, kjer delajo, tam, kjer trpijo, tam, kjer sodelujejo in tam, kjer si nasprotujejo. Moral boš biti med njimi, da boš začutil in doživel »veselje in upanje, žalost in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih« (prim. CS 1). Vse to je tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba njihovega škofa.

Kakor boš moral iti med ljudi, da jih boš mogel slišati, tako boš moral veliko časa preživeti pred Bogom, zlasti pred Najsvetejšem v tabernaklju, da boš prav slišal in prav razumel. O svojih duhovnikih in svojem Božjem ljudstvu se boš moral veliko pogovarjati z Bogom, saj te on postavlja mednje, da jih boš vodil v njegovem imenu in da jih boš vodil k njemu.

Iz tega poslušanja ljudi in Boga naj živi tvoje oznanjevanje. Papež Frančišek nas je v začetku zadnjega zasedanja Sveta evropskih škofovskih konferenc v Rimu posebej povabil, naj premislimo, koliko ljudi ni več lačnih in žejnih Boga. Opozoril nas je, naj ob tem spoznanju ne naštevamo razlogov za to dejstvo, ampak naj razmišljamo o sebi: ali čutimo naklonjenost in smo sočutni do tistih, ki niso izkusili veselja ob srečanju z Jezusom, ali pa ga nimajo več.

Veliko si slišal in boš še slišal o novi evangelizaciji, ali kot pravijo nekateri o ponovni evangelizaciji, ki je potrebna v svetu, ki je zrastel iz krščanstva, pa se zdi, da se je odrekel krščanstvu. Resnična umetnost nove evangelizacije bo ravno odkritje načina, pravih besed in pravih sporočil, ki bodo v ljudeh budila lakoto in žejo po Bogu. Da bodo začeli spraševati, kot sta spraševala učenca ob Jordanu: »Gospod, kjer stanuješ?« Da bodo govorili kot pri preroku Zahariju: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami.«

Najbolj nujno oznanilo našega časa, je povedal državni tajnik kardinal Pietro Parolin, je posredovanje vere novim generacijam. Cerkev mora najti načine in jezike, da bo današnje mlade vzgajala za vero« (Predavanje CCEE). Najbolj nujna skrb pa je danes skrb za družino in za varovanje življenja, saj skoraj vsak dan beremo ali poslušamo, kje in kako so se odločili nasprotovati družini, kakršno nam je ob stvarjenju predstavil Bog; kje in kako so odrekli pravico do življenja najbolj nemočnim in nedolžnim. Bodi lev, ki se bo boril zanje.

Na tem sedežu boš tudi posvečeval diakone in duhovnike, svoje prve sodelavce. Vsako posvečenje mora biti dejanje globokega razmisleka in izraz ponižne hvaležnosti, ker v vsakem diakonu in duhovniku Bog ponovno pokaže naklonjenost svojemu ljudstvu. Iskreno ti želim, da bi se krizma posvečevanja nikoli ne posušila na tvoji roki. Naj Gospod tebe in tvojo škofijo napolni z veseljem vedno novih poklicev, vedno novih odgovorov na povabilo: »Hodi za menoj!«

Gospod sam naj ti bo neizčrpen vrelec veselja. Bodi poln svetega optimizma. Bodi škof, ki živi v sedanjosti in je hkrati zazrt v izpolnitev kraljestva, ki bo nastopila ob drugem Kristusovem prihodu. A naj te pri tem vodi misel sv. papeža Janeza XXIII., ki je dejal, da je krščanstvo še mlado, da je šele dobro na začetku svoje poti. Podobno misel je zapisal Aleksander Men v knjigi Sin človekov, kjer pravi: »Stoletja, ki so minila od pashalnega jutra v Judeji, so samo prolog k bogočloveški polnosti Cerkve, začetek tistega, kar ji je obljubil Jezus. Novo življenje je dalo samo prve, tu pa tam še šibke poganjke. Vera vesele novice je vera prihodnosti. Toda Božje kraljestvo je že tu: v lepoti sveta in tam, kjer med ljudmi zmaguje dobro, v pravih Gospodovih učencih, v svetnikih in spokornikih, v tistih, ki hočejo iti za njim in ki niso zapustili Kristusa v težkih preizkušnjah njegove Cerkve« (289).

Dragi škof Andrej Saje, škofija, ki jo prevzemaš, je mlada in v dobri kondiciji. To je delo prvega škofa Andreja Glavana in njegovih sodelavcev, ki so se prvih petnajst let trudili, da so zastavili pastoralno in gospodarsko življenje škofije. Ob tem bi se rad zahvalil upokojenemu škofu Andreju za predano in nesebično služenje duhovnikom in Božjemu ljudstvu v novomeški škofiji. Gospod škof Andrej, hvala ti.

Škofijo sedaj v svojo skrb in odgovornost prevzemaš ti, dragi škof Andrej. Bodi zazrt v Kristusa, velikega duhovnika, ki lahko sočustvuje z našimi slabostmi, ker je enako preizkušan v vsem, vendar brez greha. Skupaj z Božjim ljudstvom se zaupno bližajmo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo pomagala.

Naj tvoja prizadevanja in tebe varujejo blažena Bogorodica devica Marija, njen ženin sv. Jožef, Odrešenikov varuh, in sv. Nikolaj, kakor ti je v buli o imenovanju napisal papež Frančišek. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit